Tisočletja živahnega življenja z Ljubljanico
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Ilustracija Narodnega muzeja Slovenije nazorno prikazuje Rimljane med prenosom tovora na ladjo ob vrhniškem rimskem skladišču.
Moja Ljubljanica je poimenovana stalna muzejska razstava, ki domuje v Kulturnem centru Vrhnika. Na sodoben način je predstavljeno življenje skozi tisočletja na reki in ob njej, saj je bila Ljubljanica do sredine 19. stoletja glavna pot za prevoz tovora z Vrhnike v Ljubljano in še daleč naprej.
Struga in porečje reke Ljubljanice sta zakladnici naravne in kulturne dediščine. Posebnega pomena so arheološke najdbe iz okolice izvirov Ljubljanice na Vrhniki, zlasti lesena ost iz 8. tisočletja pred našim štetjem, stara je od 38 do 45 tisoč let in naj bi bila prva tovrstna naprava na svetu. Tu je bil tabor kamenodobnih lovcev, najdeni so bili bakrene sekire iz 8. tisočletja pred našim štetjem in drugi pričevalci o tukajšnji starodavni poselitvi. Posebno pozornost vzbuja najstarejše ohranjeno leseno kolo z osjo na svetu, ki naj bi bilo staro kar 5200 let.
Najstarejše ohranjeno leseno kolo z osjo na svetu, najdeno na Ljubljanskem barju
Do zdaj je bilo na Ljubljanskem barju dokumentiranih več kot 70 najdb plovil in vesel. Izvirajo iz obdobij od prazgodovine do novega veka. Na ožjem območju Vrhnike so našli keltsko-rimski deblak in tri tovorne ladje sredozemske tradicije. Z njimi so Rimljani iz vrhniškega skladišča Nauportus ter naprej po Ljubljanici in Savi prevažali različno blago. V času rimskega osvajanja srednjega Podonavja in severnega Balkana so od tod oskrbovali tudi svoje legije. Razstavljenih je tudi veliko votivnih predmetov, ki so jih v antiki darovali rečnim božanstvom. Tu najdeni izdelki iz različnih delov sveta razkrivajo potek prastarih trgovskih poti. Najpogostejše prevozno sredstvo po reki so bili čolni, izdelani iz enega debla in dolgi tudi do 12 metrov.
Reka sedmih imen
V vrhniškem muzeju je nazorno prikazan tok Ljubljanice, najdaljše ponikalnice na svetu in reke sedmih imen. Večkrat ponikne in se spet prikaže na površju, vedno z drugim imenom. Na svojem prvem izviru pod Snežnikom se imenuje Trebuharica, potem Obrh, Stržen, Rak, Pivka, Unec, pri Vrhniki pa privre na dan iz več izvirov z imenom Ljubljanica.
Na Ljubljanskem barju gnezdi okoli sto vrst ptic, naokoli poletava 48 vrst kačjih pastirjev in 89 vrst metuljev. Tu najdemo zanimive primerke barjanskih rastlin in šote v naravi. Slovenci naj bi imeli za barje okoli 24 izrazov. Uveljavljeni izrazi so bili ljubljanski morost, mah, močvir ali močvirje. Leta 1880 je ime barje prvič zapisal Fran Levstik.
Na jezerskem in močvirnem območju ob reki so imeli okoli tri tisoč let svoja bivališča koliščarji. Barjanske hiše so stale na lesenih pilotih oziroma nosilcih, zabitih v močvirje. Stene so bile v glavnem narejene iz lesa, prepletenih vej in plasti gline. Naselje je imelo od pet do osemdeset hiš, ponekod je v takšnih naseljih živelo tudi do 500 ljudi. Redili so ovce, koze in govedo. Lovili so jelene, srne, divje prašiče, bobre, vidre, vodne ptice. Nabiralništvo, lov in ribolov sta kasneje pomembno dopolnila poljedelstvo in živinoreja. Žito so mostiščarji pridelovali s pomočjo lesenega orodja, kamna in roževine, nabirali so sadeže in druge plodove. Zanimivo je, da so že poznali trto.
Zanimiv je mit o argonavtih. Po legendi je grški heroj Jazon zbral slavne može, zgradili so ladjo Argo in z njo odpotovali skozi številne dežele od Črnega morja prek Donave in Save vse do izvirov Ljubljanice. Na Vrhniki naj bi ladjo razstavili in jo po delih odnesli do Jadranskega morja.
Informacije: TIC Vrhnika, Tržaška cesta 9, 1360 Vrhnika, tel. št.: 01 755 10 54, 051 661 063, e-naslov: tic@zavod-cankar.si
