Izgorelost ni depresija
Vse pogosteje prihajajo k zdravnikom po pomoč bolniki s hudo utrujenostjo, ki ne mine s počitkom, pač pa jih izčrpava in hudo ovira pri delu, osebnem življenju in socialnih dejavnostih. Sindrom kronične utrujenosti je resnična bolezen z različnimi obrazi in ni izmišljotina preobremenjenih povzpetnikov in nevrotičnih posameznikov, kot so včasih predvidevali.
Sindrom kronične utrujenosti (SKU) postaja vse pogostejši, saj naj bi se z njim spopadalo od 0,2 do 0,4 odstotka ljudi vseh starostnih skupin in različnih socialnih in družbenih slojev. Najpogosteje se huda izčrpavajoča utrujenost pojavi pri osebah med 20. in 40. letom starosti, lahko tudi v kasnejši starosti. Neredko obolijo tudi otroci, predvsem v puberteti, ter celo mlajši od pet let.
Še vedno ni pojasnjeno, kako sindrom kronične utrujenosti nastane. Najverjetneje je posledica delovanja številnih sodelujočih povzročiteljev, ki vplivajo na ravnovesje v organizmu. Za razvoj bolezni so poleg dedne nagnjenosti potrebni še zunanji sprožilni dejavniki, kot so različne okužbe, izpostavljenost strupenim snovem, kronični stres in določeni vedenjski vzorci.
Bolniki s sindromom kronične utrujenosti imajo različne težave. Tisti z blažjimi še zmorejo vsakodnevne dejavnosti, sicer težko, a v prostem času počivajo. Zmerno prizadeti s težavo hodijo v službo, zaradi pogostih bolniških odsotnosti so v konfliktu s sodelavci in nadrejenimi. Hudo prizadeti zmorejo še samostojno skrbeti zase, zelo hudo prizadeti pa so povsem odvisni od okolice.
To ni depresija
Kroničen psihofizični stres in izčrpavanje organizma spremenita nevrohormonalni odziv organizma, zmanjša se imunost, zaradi česar se »zbudijo« latentne okužbe z različnimi mikroorganizmi, najpogosteje virusi epstein-barr, ki povzroča infekcijsko mononukleozo, varicella-zoster, ki je povzročitelj noric in pasavca, virus herpes simplex 1, 2 in drugi.
Najpomembneje je, da že osebni zdravnik, ki prvi pregleda bolnika, izključi morebitne druge bolezni s podobnimi težavami. Za lažjo opredelitev bolezni je Center za nadzor bolezni v Atlanti določil merila za diagnosticiranje.
Glavni merili: nenaden ali postopen pojav hude izčrpavajoče utrujenosti, ki ne mine s počitkom in zmanjša bolnikovo psihofizično zmogljivost za polovico, in sicer glede na zmogljivosti pred pojavom bolezni, v trajanju 6 mesecev ali več; utrujenosti in drugih težav ni mogoče razložiti s prisotnostjo katere koli druge telesne ali psihične bolezni.
Dodatna merila (prisotna morajo biti vsaj 4):
- vneto žrelo,
- povečane in/ali boleče vratne, zatilne, podpazdušne, dimeljske, limfne žleze,
- bolečine v mišicah in sklepih brez znakov vnetja,
- glavobol, različne nevrološke težave,
- rahlo povišana telesna temperatura (do 38,5 stopinje),
- motnje spanja (nespečnost ali povečana potreba po spanju),
- nenaden pojav več kot 24 ur trajajoče izčrpavajoče utrujenosti po dejavnostih, ki posameznika prej niso obremenjevale,
- tesnobnost, povečana razdražljivost in depresivno razpoloženje.
Neredko se naštetim pridružijo tudi bolezenski znaki fibromialgije. Najpogosteje sindrom kronične utrujenosti diagnosticirajo kot depresijo, vendar to ni. Glavna razlika med primarno depresijo in SKU je v tem, da v primeru depresije telesna dejavnost zmanjša utrujenost in druge težave, pri sindromu kronične utrujenosti pa telesna dejavnost znatno poveča utrujenost in druge težave. Lahko pa se SKU pridruži depresivno razpoloženje ali depresija kot posledica dolgotrajnosti bolezni in njenih socialnih ter ekonomskih posledic.
Pred postavitvijo diagnoze mora zdravnik izključiti obolenje ščitnice, slabokrvnost in druga pomanjkanja esencialnih mikrohranil, prav tako avtoimuna obolenja, maligna obolenja, TBC in sladkorno bolezen. V nejasnih primerih naj bi bolnika pregledali še specialisti: infektolog, imunolog, revmatolog in nevropsihiater.
Multidisciplinarno zdravljenje
Zdravljenje je usmerjeno predvsem v obnovo imunskega sistema in hormonskega ravnovesja. Ob pomanjkanju mikrohranil je potrebno nadomeščanje le-teh, na primer železa, selena, cinka. Esencialne maščobne kisline (na primer olje dvoletnega svetlina) delujejo protivnetno. Včasih izboljšajo stanje antidepresivi iz skupine zaviralcev ponovnega privzema serotonina, ker stimulirajo izločanje protivnetnih mediatorjev (citokinov) in zavirajo izločanje provnetnih mediatorjev. Uporabljajo pa tudi zdravila za lajšanje bolečine in zniževanje telesne temperature.
Zelo pomembno je tudi nefarmakološko zdravljenje, zlasti je pomembna raznovrstna prehrana z vsemi mikrohranili. Marsikateri organizem kljub obilici kalorij strada zaradi enostranske prehrane. Ključnega pomena je t. i. pacing, kar pomeni delovanje znotraj meja izčrpavanja, da ima organizem možnost obnove. V nasprotnem primeru bolezen nikoli ne izzveni, temveč samo niha od enega poslabšanja do drugega. Bolnik mora izvajati vse dejavnosti načrtovano in postopno glede na trenutne zmogljivosti in v sodelovanju z ustreznimi strokovnjaki (fizioterapevti, delovnimi terapevti, profesorji športne vzgoje itd.).
Pri spopadanju s posledicami dolgotrajne bolezni in spreminjanju škodljivih vedenjskih vzorcev pomaga vedenjsko-kognitivna terapija. Bolnik si mora zastaviti realne cilje, določiti prioritetne dejavnosti in jih razdeliti na več delov, ki jih še zmore. Na takšen način bo bolezen postopoma izzvenela ali pa bomo vsaj dosegli zadovoljivo stopnjo delovanja. Učinkovite so različne tehnike sproščanja za zmanjšanje stresnega odziva, na primer avtogeni trening, meditacija, tehnika čuječnosti, hipnoza. Bolnike zelo obremenjujejo t. i. relapsi oz. obdobja znatnejših poslabšanj, saj jih navdajo z obupom, da bolezen nikoli ne bo izzvenela. Pomaga zavedanje, da so poslabšanja sestavni del poteka SKU in da je potreben psihofizični počitek (brez mentalnih in telesnih dejavnosti), da bolezen lahko izzveni.
O učinkovitosti različnih tehnik komplementarne medicine je težko soditi, ker ni ustreznih kliničnih študij. Če pa neka metoda olajša bolečine in napetost v mišicah ter izboljša spanje, potem pripomore k zdravljenju. To so na primer tudi različne vrste masaž.
SKU je kompleksna, heterogena bolezen, ki precej vpliva na življenje bolnika in njegovih bližnjih, saj ga pogosto težko razumejo. S seboj prinaša finančne težave in neredko tudi osamljenost in izolacijo. Potrebno je multidisciplinarno zdravljenje, pri katerem bolnik aktivno sodeluje. Smiselno je pisanje dnevnika dejavnosti, saj potem lažje ugotovi, kaj mu povzroči poslabšanje bolezni, in to tudi prepreči. Bolniki s sindromom kronične utrujenosti in fibromialgije lahko pomoč poiščejo tudi v podpornih društvih.
