O spočetju, nosečnostih in porodih nekoč
Na krstni sliki se lepo vidita pandeklc in čezenj položena fina odejica.
Reka, kolikor jih Bog da, se je zagotovo držal možakar v hrvaški Čičariji, ki je imel v vasi kar dvajset otrok. Ko so se ljudje obregnili vanj, zakaj je treba imeti toliko lačnih ust, se ni pustil motiti: »Imel bi še kakšnega, pa ga nimam več s kom!«
Iz iste vasi izhaja hudomušna zgodba, kako so se znali pozabavati med košnjo, ki je baje resnična. Ko je deklica ali žena nesla svojemu fantu ali možu okrepčilo, jo je prestregel drugi kosec, ki je zaklical: »Pridi, mala, malo sem!« »Ne morem, nesem malico svojemu Pepotu!« »Bo Pepo že počakal pet minut!«
Zdaj že pokojna gospa mi je pripovedovala, kako je kot punčka spala z deklo. Ta je imela fanta, ki je ni hotel poročiti, k njej pa je hodil skozi okno, ki je bilo brez križev. Deklica se sprva ni izdala, da spi v isti postelji, bila je radovedna, kaj je to kurbarija. Ko pa se je naveličala, je vse povedala svoji teti. Deklo je punčkina mama fejst oprala in odtlej je deklica spala pri svoji materi.
Kontracepcije ženske niso poznale, verjele so, da jih dojenje lahko obvaruje pred novo nosečnostjo, pa še to se je izkazalo za nezanesljivo. Marsikdaj ženska ni niti vedela, da je noseča, dokler ni spontano splavila. Nosečnice včasih niso šparali, delati je morala vse. Le k mrliču ni smela, prav tako ni smela nositi črnine.
Teo Božič iz Jasena hrani meščanski otroški voziček.
Vsaka nosečnica je pripravila stvari za prihod otroka. Nasprotno pa nekje še danes verjamejo, da noseča ženska ne sme pripravljati stvari za dojenčka, ker naj bi to prinašalo nesrečo. Tako so mojemu možu še pred dvema letoma govorile njegove sorodnice. Po vojni so že kupovali povoje, mati pa je oblačilca sešila sama – če ni bilo za novo blago, pa iz stare rjuhe. Oblekic si niso izposojevali ali dajali naprej, izjemoma le za krst, saj je bilo otrok veliko in so ta oblačila pozneje nosili še sorojenci.
Ko so še rojevale doma, je skoraj v vsaki vasi obstajala ženska, ki je bila izučena za babico. Če je ni bilo v domači vasi, so šli ponjo z vozom v sosednjo vas. Otroke so ta čas poslali po vasi, da so se zamotili. Ko so prišli nazaj, se je dojenček po navadi že rodil. Ženske v hiši so za porod pripravile toplo vodo in čisto perilo. Smrtnost je bila velika, včasih je porodnica umrla šele pozneje, če se ni izločila cela posteljica.
Kokošja juha za porodnico
Marta Pugelj iz Kosez pri Ilirski Bistrici pripoveduje, da je bila njena mama Pavlina Lenčova že tretjič noseča in da je bila ta nosečnost težja kot prvi dve, na koncu ni mogla niti ležati več. Ko se je rodila prva punčka, je babica namignila očetu, da prihaja še en otrok, češ naj molči, da ne prestraši porodnice. Marta se večkrat spominja, da je njen oče Tone vedno pravil, da dvojčkov ne bi privoščil niti najhujšemu sovražniku.
Osem dni je porodnica samo ležala, jedla je kokošjo juho, beli kruh, tudi kakšno jajce so ji dali, surovega pa nič. Tašče so poskrbele za pravilno prehrano mlade matere. Ko so prišle sorodnice prvič po porodu na obisk, so porodnici prinesle rumen pleteni kruh, drugim otrokom pa štručke. Če ni bila nuja, porodnica še en mesec ni smela na polje, saj so govorili, da ji je še toliko in toliko dni po porodu odprt grob … Prav tako ni smela imeti opravka z mrzlo vodo.
Iz hiše oziroma vasi ni smela ženska, ki je pravkar rodila, dokler ni šla po krščanskem izročilu na ponovno vpeljevanje. To je bil poseben obred, ko je župnik blagoslovil porodnico pri stranskem oltarju. Na ilirskobistriškem območju so se obreda držali še po 2. svetovni vojni. Spet drugje pravijo, da je morala ženska najprej k obhajilu oziroma je morala najprej poklekniti s svečo pred cerkvenimi vrati in jo nato nesti k oltarju. V hrvaški obmejni vasici Lisac so temu rekli, da jo gospud odpelja. Mlado mater je namreč k oltarju pospremil duhovnik. Baje ni nihče prav rad videl, da je porodnica prišla v hišo, če ni bila prej v cerkvi. Na Liscu so verjeli, da naj bi se do blagoslova za njo vlekla najrazličnejša golazen, zato bi lahko v hišo prinesla kače in miši.
Matere so dojile na skrivaj na vsaki dve uri. Z dojenjem so skoraj zagotovo vztrajale do enega leta otrokove starosti, včasih tudi do dveh. Da bi imele dovolj mleka, so vedele, da morajo dosti piti. Če pa mati vseeno ni imela mleka, je dojenčka hranila s kravjim mlekom, ki je moralo biti vedno od iste krave, razredčila ga je z ječmenovo vodo in dodala sladkor.
Povijanje dojenčkov
Povoj in spodnja srajčka iz časa pred 2. svetovno vojno
Marsikateri mladi človek ne ve več, od kod pregovor, da je nekaj še zavito v povojih, starejše bralke pa se jih zagotovo še spomnite. Tesno povijanje dojenčkov je bilo trdno zakoreninjeno, tako da so navado postopoma opuščali – najprej niso povijali rok in nog. Sredi 60. let 20. stoletja so na ilirskobistriškem območju dojenčku še vedno povijali trup, ker naj bi to bilo dobro za njegov hrbet in ker naj bi otroka tako lepše držali. Dojenčka so previli približno trikrat na dan – vedno, ko je imel prazen želodček, ponoči pa nič.
Plenic niso smeli sušiti v mraku, to naj bi otroku škodilo – bil bi nemiren ali ne bi mogel spati. Anka Mikuletič z Male Bukovice se spominja, da ji je šel mož kupit prvi pralni stroj v Trst leta 1966, ko je rodila tretjega otroka, ker je imela kožo na rokah že čisto razjedeno od ročnega pranja. Pa še takrat je bilo ženskam oteženo in tudi v zvezi s pralnim strojem je obstajala vraža, da lahko v pralnem stroju perejo vse razen plenic.
V kratek čas po porodu je spadal tudi krst, saj je bila smrtnost otrok velika in se je mudilo, ponekod dojenčka do krsta tudi ven niso smeli nesti. Krstili so ga en teden po rojstvu, če je bil otrok šibak, pa še isti dan. Sprva sta otroka h krstu nesli botra in babica, nikoli mati. Pravzaprav so šli z vozom, če je bila cerkev oddaljena, da ni bilo treba peš. Marta Pugelj iz Kosez še hrani povoje in krstna oblačilca svojega moža Danila – povijalno odejico, po domače pandeklc, ki je sešita iz damasta in obrobljena s čipko, ter židano srajčko.
Moderne ženske si ne pustimo več oteževati življenja z vražami in posebnimi obredi. Nekaj pa je morda vseeno ostalo kot nekoč. Sorodnice in sovaščanke še vedno rade pridejo pogledat dojenčka in skrbno spremljajo njegov razvoj.
