Ne človek, le številka 16.367
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Fanika z Majdo in Blažem, s katerima živi
Savinjčani so ponosni na Faniko Raček, najstarejšo občanko Prebolda, iz Latkove vasi, ki je desetega februarja praznovala 104. rojstni dan. Hkrati pa je tudi najstarejša slovenska interniranka in živa priča nacističnega nasilja.
Fanika je še vedno zelo čila, bistrega duha, izrednega spomina, vedoželjna in ozaveščena, saj redno spremlja dogajanje tako doma kot v svetu. Ob tem je nadvse hvaležna zakoncema Majdi in Blažu Jelenu, s katerima skupaj živijo že 42 let, od moževe smrti naprej. So kot prava družina z velikim medsebojnim spoštovanjem. Njuni hčerki Nataša in Mateja ter njuni otroci so ji zelo dragi vnuki in pravnuki, ona pa je zanje mama, babica in prababica.
Fanika se je rodila kot eden izmed petih otrok družine Vipotnik v Zabukovici. V letih pred vojno je bila vsa družina na čelu z bratom Albinom in sestro Marijo vpeta v revolucionarno delavsko gibanje in si tako prislužila črno piko pri takratnih oblastnikih, ki so bili v veliki meri v službi okupatorja. Družina je bila obsojena na internacijo. Tudi Fanika, ki se je poročila s Pongracem Račkom, delavskim zaupnikom zabukovških rudarjev. Že pred okupacijo so opozarjali, kakšna nevarnost grozi slovenskemu narodu, in bili so trdno odločeni braniti svojo domovino. »Danes marsikdo ne razume tistega časa, toda če bi živel v razmerah, v kakršnih smo živeli mi, bi najbrž ravnal enako. Življenje, ki ti ne daje prave perspektive, in ob tem še Hitlerjev imperializem, ki je hotel podjarmiti skupaj s svojimi pomagači tudi naš narod, sta v tistem času kar klicala po vstaji in boju za svobodo. Temu klicu sem se skupaj z možem odzvala tudi sama, bila sem skojevka in od leta 1940 članica KP, v katero me je sprejel Slavko Šlander,« nam je povedala Fanika.
Trpljenje v Auschwitzu
Med vojno se je najprej znašla v celjskem Starem piskru, ko so jo izpustili, je bila v ilegali, avgusta 1942 pa so jo aretirali in skupaj s starši odpeljali v koncentracijsko taborišče. Starša na Bavarsko, Fanika pa je pristala v Auschwitzu in postala taboriščnica s številko 16.367. Od 333 žensk, kolikor jih je bilo skupaj z njo v transportu za taborišče, jih je preživelo le petinšestdeset. Čeprav je bila bolj šibkega zdravja, je z neverjetno trdno voljo premagovala strahote taborišča. Prebolela je tifus, dobila je gnojno vnetje, a verjetno ne bi preživela, če je ne bi rešil poljski zdravnik, ki je bil tudi sam taboriščnik. Gnojne bule ji je prerezal kar z navadnimi škarjami. Neprestani apeli, težaško delo od jutra do noči, slaba hrana, vse to je zrahljalo njeno telo, in če bi takrat zapadla v malodušje, ne bi preživela.
»Hotela sem živeti, hotela sem dočakati svobodo in ideale življenja, ki sem jih nosila v svojem srcu. Uspelo mi je morda tudi zaradi tega, ker sem bila pozneje premeščena v drugo taborišče, kjer sem delala kot šivilja v delavnici. Še danes ne morem verjeti, da sem prenesla vse to gorje Auschwitza in dočakala svobodo, enako tudi moji starši in sestra Marija. Sreča je spremljala tudi moža, brata Albina in sestro Anico, ki so vsa štiri leta preživeli v partizanih,« je še dejala Fanika in se zazrla skozi okno, kot da ji je spomin odplaval v rojstno Zabukovico.
In številka, ki spominja in opominja
Po vojni sta bila oba z možem vpeta v družbeno življenje domačega kraja, dejavna je bila pri združenju borcev in kot prostovoljka pri Rdečem križu vse do svojega 95. leta. Za svoje delo je prejela številna priznanja. Med drugimi red zaslug za narod s srebrno zvezdo, Leninovo značko, red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem in mnoga druga odlikovanja.
Ob rojstnem dnevu sta jo iz Ljubljane prišla obiskat tudi Janez Deželak (bil je ukradeni otrok) in Sonja Vrščaj, Fanikina prijateljica, s katero sta bili skupaj v taborišču, kasneje pa sta se videvali na srečanjih internirancev. Zadnjega, ki je bilo januarja v Ljubljani na svetovni dan spomina na žrtve holokavsta, se Fanika ni udeležila, saj težje hodi in slabo sliši. Je pa zato poslala pismo, v katerem je med drugim zapisala: »Želim si, da bi mladi rodovi ljubili svojo domovino, spoštovali in cenili pridobljene pridobitve NOB, predvsem pa se borili proti vsakemu nasilju, še posebno takšnemu, kot ga je izvajal nemški fašizem.«
