Velikonočnice ali kosmatinci
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Velikonočnica ali kosmatinec je v naravi izpostavljena precejšnji spremenlivosti predvsem glede barve. Ta svetlo modri različek je pripadnik vrste Pulsatilla grandis.
Tokratni pomladni zapis naj bo namenjen izključno kosmatincem ali velikonočnici, ki sta najbolj uveljavljeni imeni za rastlinski rod, ki je pri nas v naravi ogrožen, zato pa je dovolj možnosti za gojenje in občudovanje vrtnih različkov. Ti so vzgojeni v vrtnarijah, po svoji barvni in oblikovni pestrosti pa presegajo one s prvotnih rastišč. Le mimogrede naj omenimo, da nekateri rečejo velikonočnica tudi bergeniji, ki je pogosta trajnica naših vrtov in tudi cveti ob največjem spomladanskem krščanskem prazniku.
Kosmatinci že v zgodnji pomladi opravičujejo takšno ime, saj prišiljenih cvetnih popkov, zavarovanih z gosto dlakavo obraščenostjo, kar ni mogoče prezreti. Predvsem v začetnem pomladnem razvoju so nakosmateni tudi stebla in listi. Resničnost imena pozneje podkrepijo še kuštravi čopki semen na konceh stebel, ki se ob dozorelosti ravno pred odpadanjem semen še dodatno razprejo v puhaste kodeljice posamičnih plodičev, da jih veter nosi v okolico. Tako narava poskrbi za razmnoževanje, pojav raznašanja semen z vetrom pa imenujemo anemohorija. Tako kot pri mnogih drugih okrasnih rastlinah so tudi pri kosmatincih opazili najprej njegovo posebno lepoto v naravi. Ker se to vsako leto dogaja okoli spremenljivega velikonočnega praznika, se je pojavilo še ime velikonočnica. Podobno kot v slovenščini je ime teh rastlin povezano s praznikom še v nekaterih drugih jezikih.
Vrtni različki
Bolj ali manj izrazito rdeče cvetoči kosmatinci imajo svoje poreklo v vrsti Pulsatilla rubra, ki raste v naravi ponekod v Franciji in Španiji
Naravna spremenljivost, odbira in sposobnost medvrstnega križanja so pripeljale do današnje pestrosti gojenih različkov kosmatincev. Večina ima precej veliko kimasto cvetje z bolj ali manj pokončnimi čašami v svetli ali temnejši vijoličasti barvi, lahko tudi v različnih modrih odtenkih. Sicer pa obstajajo odbranke s čisto belimi, rožnatimi ali rdečimi cvetovi. Občasno je mogoče v vrtnarski ponudbi najti precej živahno škrlatno rdeče sadike pod imenom 'rote glocke'. Zelo verjetno je, da ima svoje poreklo v Pulsatilla rubra, ki raste samo ponekod v Franciji in Španiji. Tudi druge izstopajoče posebnosti včasih poimenujejo s sortnimi imeni. Mene je pred leti hudo zamikala tista, ki je bila predstavljena z imenom 'papageno', in potem nisem odnehal, preden ni zacvetela tudi na mojem natrpanem vrtu. Ta kosmatinec nima le šest ali sedem cvetnih listov, temveč nekaj več, in vsak je še dodatno nacepljen ali preklan, da nastane zvezdast cvet z množico resničnih ali navideznih cvetnih lističev.
Doma so po severni polobli
Pri nas je vrsta velikonočnice (Pulsatilla grandis) že kar simbol rastlinstva na Boču, na gori nad Poljčanami. Na tem rastišču so pred ne tako davnimi leti postavili njen cvet, upodobljen v kamnu, ki ga je izklesal moj prijatelj, pesnik in kipar Franc Tobias. Prav on je bil pobudnik za ohranjanje tamkajšnjega rastišča in je doma prizadevno vzgajal mlade rastline velikonočnic iz semena, nabranega v naravi, ter jih dosadil v že krepko zdesetkano naravno populacijo na pobočju Boča. Omenjena vrsta je le ena izmed peterice kosmatincev, ki rastejo v Sloveniji. Druge so raztresene po večinoma (na srečo) manj znanih mestih na Štajerskem, Mangartu, Snežniku, Nanosu in še kje. Del slovenskega rastlinstva je tudi gorski kosmatinec, ki ga je treba razlikovati od gorskega z belocvetno podvrsto. Sorazmerno majhno temno škrlatno cvetje ima navadni kosmatinec (Pulsatilla nigricans), ki je tudi zavarovana vrsta. Posebno izstopajoča je naša rumenocvetna velikonočnica s strokovnim imenom Pulsatilla alpina ssp. apiifolia, ki sicer divje raste še drugje v gorah srednje in severne Evrope, na Kavkazu in Vogezih. Vsekakor so kosmatinci pravi svetovljani severne poloble ter jih na eni strani najdemo od Slovenije do kanadske Manitobe in v ZDA, vsaj v Južni Dakoti, kjer so cvet razglasili za državni botanični simbol. Vrsta Pulsatilla occidentalis je doma v Britanski Kolumbiji, delu Kalifornije in Montani. Na drugi strani pa so kosmatinci tudi del azijskega stepskega rastlinstva, znamenita so zlasti prostrana rastišča po višavju Altaj, kjer vlada v naravi precejšnja raznolikost. Ena izmed vrst raste v Koreji, zato ji je ime Pulsatilla koreana.
Namigi za uspešno gojenje
Zgodnje cvetenje in edinstvena vijoličasta barva sta značilnost kosmatincev v naravi. Ohranjamo jih, ker še cvetijo, za vrt pa si jih poskrbimo iz vrtnarij.
Vse velikonočnice so zanesljivo prezimno trpežne trajnice, pri katerih se listje jeseni sicer presuši, a ostaja razprostrto nad popolnoma spečimi brsti. Listje je drobno narezljano in marsikdo v njem najde podobnost z listi vrtnega korenčka. Ko se po nekaj mrzlih jesenskih dneh rast resnično konča, ni nič narobe, če vse liste porežemo. Tako bomo spomladi hitro opazili prve nakosmatene cvetne popke. Kamnata in travnata pobočja, pusti in suhi travniki so prvo prikrito navodilo za uspešno gojenje, ne pa kakšna zasenčenost. Drugi zahtevek je prisotnost apna v tleh, saj kosmatince prištevamo med kalcifilne rastline, podobno kot telohe in potonike.
Bolj kot z delitvijo je uspešno razmnoževanje s semenom, kar za količkaj izkušenega domačega vrtnarja ni poseben problem. Najbolje kali domači pridelek semena, ki se ob pravočasnem pobiranju še ni presušilo. Vsekakor moramo semena sejati že jeseni, ker je to hladnokalivka. Ponekod predvsem semena alpinskih in sicer eksotičnih rastlin ponujajo kot turistični spominek. Seveda jih lahko kupimo, a kakovost je le redko ustrezna in razočaranja niso redka. Mnogo bolje je kupiti sadiko v cvetju in pridelati lastna semena za začetek načrtovane skupine velikonočnic na svojem vrtu. Gosto setev že prvo leto pikiramo v posamične lončke, kjer sadike doraščajo do cvetenja. Takrat lahko odberemo sorodne barve in jih sadimo v skupini zaradi večjega lepotnega učinka na vrtu. Ob delu z velikonočnicami je umestno tudi opozorilo o njihovi strupenosti. Zaužitje rastlinskih delov močno upočasni delovanje srca, in s tem se ni šaliti. Gledamo jih z očmi, umijemo si roke in ničesar od tega vrtnega pridelka ne uporabljamo v kuhinji.
Varujmo naravo
Ljubitelji narave s spoštovanjem občudujemo vsako bilko in vsako drevo. Posebno spoštljivi smo do rastlinskih vrst, ki so redke in zanimive, srečamo pa jih pogosto na zelo omejenem območju. Nekatera rastišča morda za zdaj niso ogrožena, ker pač niso vsakomur na očeh. A hudo bi se lahko godilo ogroženim predstavnikom rastlinstva ob vsakem večjem posegu v krajino ali ob množičnem trganju in izkopavanju. Vse, kar raste v naravi, občudujemo tam, kjer si je rastje samo izborilo svoj življenjski prostor. Za vrtne užitke pa si rastline priskrbimo iz gojenih sestojev.
