Odprt arhiv za vse obiskovalce

Disciplina ali kraška trma?

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | apr. '17

Pravnuki ob ponosnem nonu Danilu.

Danilo Rudež skrbno sledi smernicam zdravega življenja, brez telovadbe, hoje ali kolesarjenja njegov dan ni popoln. Lani, recimo, je prehodil 1320 kilometrov. Pozimi vozi sobno kolo, ko vreme dopušča, pa kolesari v naravi, v enem dnevu prevozi tudi trideset kilometrov. Odlično za gospoda, ki bo julija dopolnil enaindevetdeset let, kajne?

 Nono Danilo, kot mu pravijo domači, se že leta strogo drži natančnega urnika. Takoj zjutraj, ko vstane, pol ure telovadi. Sam si je sestavil vaje, nekatere dela še iz mladih dni, vadi tudi na blazini in z utežmi, da vzdržuje mišično moč. Po telovadbi spije četrt litra vode in poje jabolko, potem pa si pripravi močan zajtrk, ki količinsko ni nič manjši kot kosilo. Samo po sebi je razumljivo, da ne kadi, ne pije alkohola niti kave. »Sladkorja ne uporabljam že vsaj 15 let, nadomestim ga z medom in sadjem. Izogibam se bele moke, ne jem belega kruha, zelo malo solim. Sam kuham, pripravim si pet obrokov, vedno gledam, da je hrana zdrava in pestra, privoščim si veliko sadja in zelenjave.« Vsak dan se odpravi na nordijsko hojo, najmanj dve uri hodi ali kolesari. 

Ima nekaj zdravstvenih težav, na primer visok tlak in revmatično polimialgijo, a sogovornik, ki je bil nekoč redni udeleženec kraškega maratona, pravi, da jih obvlada. Vsak dan si meri krvni tlak in srčni utrip in vse vrednosti vestno zapiše, zapiše pa tudi, koliko kilometrov je tisti dan prehodil ali prekolesaril. Zapiske nese s sabo na zdravniške preglede in ponosen je, da jih kdaj kdo fotokopira in pokaže kolegom.

Pri desetih že pastir

Palice za nordijsko hojo so njegove zveste spremljevalke.

Za odlično formo res veliko naredi sam, morda pa k čilosti nekoliko pripomorejo kratko otroštvo na Krasu in trda mladostna leta. Danilo Rudež je rojen v Štanjelu, kjer pa niso dolgo živeli. »Družina se je pogosto selila, saj je bil oče dimnikarski mojster, in kadarkoli je izvedel za boljše stanovanje, smo se preselili.« Tako je osnovno šolo obiskoval v Tupelčah pri Kobjeglavi. »Bilo nas je pet otrok, oče ni dobil dela in dostikrat nismo imeli niti za kruh. Pri desetih letih sem že služil pri bogatem kmetu za pastirja, čeprav so mi nalagali vsa mogoča težka dela od košnje do žetve.« Ob začetku druge svetovne vojne so Italijani mobilizirali vse moške od 18. do 60. leta, tudi njegovega očeta in starejšega brata, ki je kasneje v Rusiji padel. »Pri šestnajstih sem moral preživljati družino. No, na začetku leta 1943 so italijanski vojaki še nas, mlajše fante, odpeljali v taborišče blizu Genove. Ko sem se po kapitulaciji Italije vrnil domov, ni bilo druge, kot da se pridružim partizanom v Goriški brigadi.«

V dveh letih partizanščine je doživel marsikaj. Že v enem prvih bojev na Stari Gori je bil ranjen, delci granate so ga zadeli v hrbet, in to le nekaj centimetrov od hrbtenice. Zelo doživeto in z vsemi podrobnostmi pripoveduje skoraj neverjetno zgodbo o tem, kako sta ga soborca hotela spraviti na varno. Prosil ju je, da ga nekje skrijeta, saj se bosta sama lažje prebila iz nemškega obroča, pa sta ga odločno zavrnila: ali se rešimo vsi trije ali nihče. »Živo se spominjam, kako smo v vasi Črniče pod Čavnom ležali v jarku, skriti pod divjo trto, ki se je vzpenjala po ograji. Med listi sem gledal sonce in se poslavljal od življenja, nekaj metrov stran pa so po vrtu hodili Nemci, trgali paradižnike in se pomenkovali. Niso nas odkrili …« Še bolj neverjetna je zgodba o skupini partizanov, ki je teden dni tavala po Trnovskem gozdu v nemškem obroču brez hrane, brez vode, brez spanja. »Od nedelje do nedelje. Danes še sam sebi ne verjamem, da smo zdržali,« ga preplavijo spomini. A ima tudi lepe, med njimi zagotovo na 9. maj 1945, ko je s soborci vstopil v osvobojeno Ljubljano. »Ljubljančani so nas navdušeno sprejeli z zastavami in rožami, da smo v trenutku pozabili vse vojne strahote in trpljenje. Dostikrat se spomnim, kako me je osrečilo, da sem kot osvoboditelj vstopil v Ljubljano, tisto Ljubljano, o kateri so nam, otrokom, starši na skrivaj govorili, ko smo bili pod Italijo, da je v Sloveniji.«

Ko se je vojna končala, je imel 19 let, a nobene dokončane šole niti poklica. »Domov nisem mogel, ker so bile Dutovlje, kjer sta takrat živela moja starša, v coni A. Odločil sem se, da ostanem v vojski, najprej sem naredil srednjo šolo in se nato vpisal na vojaško akademijo.«

Ljubezen s tramvaja

Na Triglavu s hčerkama Dragico in Lili ter zetoma Andrejem in Igorjem

Ženo Štefko je spoznal v Ljubljani, kamor so ga poslali iz Slovenske Bistrice na tečaj za napredovanje. »Bila je sprevodnica na tramvaju. Malo sva se spogledala, ona je bila tudi Primorka, zato sva se lahko po domače pomenila. Ko sva se leta 1949 poročila, nisva imela drugega kot vsak svojo žlico in vilice. Prva leta sva se tudi veliko selila. Tako se je prva hči rodila v Čupriji, kjer sem opravljal specializacijo za topničarja. Vojaško kariero sem po tridesetih letih končal s činom topniškega majorja. Imel pa sem srečo, da so me po končanem šolanju poslali v Ljubljano, kjer se je družina končno ustalila na Kodeljevem.« Pokaže mi novoletne voščilnice, ki jih je nekdaj puščal sosedom v nabiralnikih in na katere je vedno dopisal kak dobronameren nasvet. Ob tem omeni, da se je v blok pred desetletji hkrati vselilo dvajset družin »Dobro smo se razumeli, otroci so skupaj odraščali. Zdaj pa sem edini moški med 13 vdovami …«

Vdovec je tudi sam. Težko je sprejel ženino smrt pred desetimi leti. »Dve leti je bila težko bolna, rak se je razširil in trpela je hude bolečine. Skrbel sem zanjo, takrat sem tudi sam močno shujšal. Po drugi operaciji mi je njena zdravnica rekla, da ima pred sabo le še štiri dni. Tako sem hodil k njej dvakrat na dan, jo umival, masiral … Živela je še dva meseca.« Ostali so mu lepi spomini na skupno življenje, na zlato poroko, ki sta jo praznovala v Štanjelu, ter družini obeh hčera in njuni potomci. »Kar dvajset članov ožje družine imam. Imam hčerki Dragico in Lili, ta mladi pa so večinoma fantje, imam samo vnukinjo in pravnukinji. Res sem srečen, da se tako lepo razumemo. Imajo me radi in me spoštujejo. Veseli me, da sem jim vcepil veselje do hribov, pravnuka Zala in Matic sta bila že na Triglavu. Sam sem bil večkrat, zadnjič pri 82 letih v spremstvu obeh hčera in zetov.«

Da ima boljše pogoje za rekreacijo, hladnejši del leta preživi v Ljubljani, marca ali najkasneje aprila pa se preseli na hrvaško obalo v počitniško hišo v Karigadorju med Novigradom in Umagom. Kot pravi, mu tam nikoli ni dolgčas, telovadi, hodi, kolesari, kaj postori v hiši in okolici … Do lani se je tja z avtomobilom vozil sam, nato pa je vrnil vozniško dovoljenje. »Pri teh letih se lahko zgodi marsikaj, pa ne želim tvegati. Čeprav mi je na zadnjem pregledu psiholog potrdil, da sem v odličnem psihofizičnem stanju. Zaradi življenjske discipline, pravi moja zdravnica. Bo že držalo,« se nasmeje Danilo Rudež.

Hišo ob morju si je želel že od otroštva, ko so obiskovali sorodnike v Trstu. »Želja se mi je izpolnila mnogo let kasneje, ko sta hčeri že odrasli. Osem let sva jo z ženo gradila, počasi in brez posojil, kasneje so še mladi pomagali. Tako sem srečen, ko vidim, da radi prihajajo v ta naš raj. Lepo senco daje kaki, ki sem ga posadil še med gradnjo, po 120 kilogramov sadežev daje. Kaki je zelo zdrav, veste,« ne more iz kože svetovalca o zdravem življenju. 

Anita Žmahar


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media