Večgenaracijski centri za manj socialne izključenosti

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

apr. '17

Barbara Goričan: "Bili smo prvi v Sloveniji, ki smo postavili medgeneracijski center."

Od začetka leta se po slovenskih krajih odpirajo večgeneracijski centri, vseh bo kar 15. Pod okriljem ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in z večinskim sofinanciranjem iz evropskega socialnega sklada je namreč zaživel projekt, ki so si ga zamislili že nekaj let prej. Pravzaprav gre za razširjen in že uveljavljen primer dobre prakse. Delno ga financira država, v manjšem delu pa tudi lokalne skupnosti.

Večgeneracijski centri so organizirani po regijah, hkrati pa izvajalci v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi dosežejo tudi ljudi iz oddaljenejših krajev. Izvajalci so večinoma ljudske univerze ali podobne organizacije, med njimi sta tudi Slovenska filantropija iz Ljubljane in Ljudska univerza Kranj. Kaj je tu novega in v čem se večgeneracijski centri razlikujejo od že znanih medgeneracijskih?

Prva je bila Hiša Sadeži družbe

Kot nam je povedala Barbara Goričan, vodja programa medgeneracijskega sodelovanja pri Slovenski filantropiji, jim projekt vsebinsko ne pomeni nič posebno novega. Bili so namreč prvi v Sloveniji, ki so postavili medgeneracijski skupnostni center Hiša Sadeži družbe, že leta 2008 so ga ustanovili v Murski Soboti. Po vzoru njihovega so nastajali še drugje po Sloveniji. »Država je prepoznala, da je treba nekaj narediti tudi na področju medgeneracijskega sodelovanja. Gre torej za uveljavljen primer dobre prakse, ki se je le drugače poimenoval,« je še povedala Barbara Goričan. Slovenska filantropija je tako kot druge organizacije kandidirala na odprtem razpisu ministrstva. Imajo dva regijska večgeneracijska centra v Beli krajini in Pomurju, kot partnerji pa sodelujejo v Žalcu in Ljubljani.

Vadba joge v Hiši Sadeži družbe

V čem je zanje pravzaprav prednost novega projekta v primerjavi s tem, kar so delali že prej? »Prednost za nas je ta, da imamo financiranje zagotovljeno za daljše časovno obdobje, do leta 2021, pa tudi ta, da lahko partnerji v regiji delujemo bolj povezano. To pomeni, da se znotraj projekta prenašajo primeri dobrih praks med partnerji.« Vsebinsko se program ne bo bistveno spreminjal. »Že v okviru starih centrov smo imeli zelo veliko dejavnosti. Do poletja pa naj bi dobili kombi, s katerim bomo ljudi iz oddaljenejših krajev, ki niso mobilni, pripeljali v center. Kombi bo omogočal tudi to, da bomo dejavnosti izvajali v drugih lokalnih skupnostih, kjer tega še ni na voljo.«

Prostor, odprt vsakomur

Nekoč so imeli medgeneracijski center za prostor druženja predvsem dveh generacij: starih staršev in vnukov. Barbara Goričan pa pojasni, da medgeneracijsko sodelovanje pomeni sodelovanje vseh ne glede na starost. »Ločevanje na tri generacije v sodobni družbi ni več smiselno, saj se ločnice med generacijami premikajo. Danes težko govorimo o tipičnem starostniku, ker podaljšana življenjska doba tudi pomeni, da imajo ljudje po upokojitvi na voljo tudi 30 let življenja, ki ga lahko ponovno osmislijo. Namen večgeneracijskih centrov je delo z ranljivimi skupinami prebivalstva, ki se srečujejo z neko vrsto socialne izključenosti. To so družine brez dohodkov, torej brezposelni, družine s slabšimi starševskimi kompetencami, otroci in mladostniki, ki živijo v revščini in so socialno izključeni, Romi, invalidi in stari ljudje.« V projektu sodelujejo še s številnimi nevladnimi organizacijami, ki se že ukvarjajo z njimi.

Njihov namen je bil narediti prostor, ki je odprt vsakomur, in približati brezplačne vsebine in jih narediti vsem dostopne. »Uporabnike skušamo vključiti v izbor in pripravo dejavnosti. Praktično to lahko pomeni, da na primer žensko, ki spada med težko zaposljive osebe, spodbujamo, da prepozna svoja znanja in kompetence, stvari, ki jih zna delati, in to tudi posreduje naprej. Na ta način si prizadevamo opolnomočiti ljudi, ki se vključujejo v naše programe. Človek, ki o sebi misli (zaradi dolgotrajne brezposelnosti), da ne zna nič več, da ni več koristen nikomur in ničemur, je najbolj ranljiv in nima dobre samopodobe. Ko se vključi v naše programe, pridobiva znanja, ki jih posredujejo drugi, hkrati pa je sposoben tudi sam izvajati dejavnosti, na primer kuharske delavnice ali delavnice ročnih spretnosti, literarne pogovore ...« Dejavnosti nastajajo na pobudo uporabnikov in so zelo različne. Nekatere so povezane z zdravim načinom življenja, zdravim načinom prehranjevanja, pri čemer ne gre le za posredovanje znanja, pač pa za to, da te dejavnosti dejansko tudi izvajajo. Veliko imamo programov počitniškega varstva in počitniških taborov. Delavnice za lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, kjer so vključeni predvsem starši samohranilci. Učenje praktičnih znanj: šivanja, kvačkanja, kuhanja, računalništva in mobilne telefonije, torej znanj, ki ljudem pomagajo v vsakdanjem življenju. Ali pa jim omogoča kakovostno preživljanje prostega časa in druženje.«

Mateja Šmid: "Ljudi opolnomočimo, jih opogumimo in motiviramo zato, da zaživijo kakovostnejše življenje."

Kakšna pa je starostna struktura udeležencev? »V prvem medgeneracijskem centru v Murski Soboti smo leta 2009 ugotovili, da je bil delež starih ljudi zelo visok, 75 odstotkov, preostali delež so predstavljali mladi. V zadnjih letih se je to razmerje precej spremenilo. V povprečju je 20 odstotkov mladih še vedno vključenih v naše programe, a tudi 40 odstotkov odraslih brezposelnih (večinoma težko zaposljivih ljudi, kot so ženske nad petdeset let in ljudje z nizko stopnjo izobrazbe, mladi brez zaposlitve in prvi iskalci zaposlitve) in 40 odstotkov starih ljudi.«

Kot pove Barbara Goričan, medgeneracijsko sodelovanje in medgeneracijska solidarnost ni nekaj novega. »V resnici gre za splošno sodelovanje in solidarnost med ljudmi, ki sestavljamo to družbo. Ljudi, ki so občasno ali trajno izključeni iz tržno-potrošniškega načina življenja, vključujemo tako, da se še vedno počutijo koristne in da lahko prispevajo tej družbi in da jih tudi družba vidi kot koristne. To se mi zdi najpomembnejše. Ljudem poskušamo glede na njihove sposobnosti, želje in zmožnosti podeliti ustrezno mesto v družbi. Vendar je takšna mesta treba ustvarjati.«

Nove oblike, nove vsebine

Nekoliko drugače vidi projekt večgeneracijskih centrov Mateja Šmid, direktorica Ljudske univerze Kranj. »Za nas je večgeneracijski center projekt z novimi vsebinami in dejavnostmi pa tudi ciljnimi skupinami, ki jih motiviramo, da pridejo, se vključijo v dejavnosti in se družijo. Po naših izkušnjah se ranljive ciljne skupine najpogosteje vključujejo v dejavnosti znotraj organizacij in društev, ki jih združujejo, saj je to zanje najbolj »varno«. Zato jim dejavnosti predstavimo tako, da jih pritegnejo in se jim zdijo smiselne ter primerne. Naš namen je, da se pripadniki različnih ranljivih skupin medsebojno družijo, in to ne le v okviru organizacij in društev, ki jih združujejo. Le tako lahko sklepajo nova poznanstva in prijateljstva in temu lahko rečemo integracija, s katero preprečujemo socialno izključenost.«

Njihov projekt se imenuje Večgeneracijski center Gorenjske in ga izvajajo pri štirih partnerjih: Ljudski univerzi Jesenice, Ljudski univerzi Radovljica, Zavodu O iz Škofje Loke in Ljudski univerzi Kranj, ki je vodilni partner v projektu. Delujejo v različnih krajih: na primer LU Jesenice izvaja dejavnosti še v Žirovnici, Kranjski Gori in Bohinju. Ljudska univerza Kranj jih izvaja v Šenčurju, Cerkljah in Preddvoru, LU Radovljica še na Bledu. Ljudska univerza Kranj svoje dejavnosti sicer izvaja v Medgeneracijskem centru Kranj, kjer so v preteklosti že imeli različne projekte, predvsem krajše, za posamezne ciljne skupine, ki so vključene tudi v ta novi projekt. »V medgeneracijskih centrih, vsaj za našega lahko to trdim, so bile dejavnosti namenjene pripadnikom različnih generacij in povezovanju med njimi. V večgeneracijskih centrih pa so dejavnosti naravnane na ciljne skupine projekta: brezposelne, osebe, ki tvegajo socialno izključenost, starejše, družine, otroke in mlade s posebnimi potrebami, migrantske in begunske posameznike in družine ter invalide.« Tudi Mateja Šmid kot glavni cilj vidi to, da pripadnike ranljivih skupin opolnomočijo ter vključijo v družbo in jih aktivirajo. »Ena izmed nalog večgeneracijskih centrov je tudi ta, da dajejo možnost neuradnega druženja in preživljanja prostega časa. V Kranju se lahko ljudje družijo vsak dan od 8. do 18. ure, na Jesenicah in v Škofji Loki je prostor za neuradno druženje na voljo vsak delovnik med 10. in 14. uro, v Radovljici pa med 10. in 12. uro. Na voljo so jim različne igre, lahko kaj preberejo, se pogovarjajo ali se udeležijo katere od dejavnosti. V Kranju imamo tudi velik vrt, na katerem lahko obiskovalci kaj postorijo, če želijo. Lahko pa se le pridejo poučit o temi, ki jih zanima.« Sestavni del večgeneracijskih centrov je namreč Informacijsko središče. Njihova pomembna naloga pa je po mnenju sogovornice tudi krepitev in povezovanje javnih institucij, nevladnih organizacij, socialnih podjetij in drugih organizacij tako lokalno kot regijsko.

V Večgeneracijskem centru Gorenjske izvajajo delavnice, predavanja, tečaje in druge dejavnosti. »Pozorni smo na to, da so dejavnosti zanimive in pestro zasnovane, naravnane v pridobivanje uporabnih, kakovostnih, aktualnih spretnosti in znanj za potrebe dela in vsakdanjega življenja pripadnikov izbranih ciljnih skupin. Želimo si tudi, da bi naši uporabniki sami predstavljali vsebine, ki jih poznajo, ali pa predstavili sebe kot primer človeka, ki mu je uspelo premagati vsakdanje ovire.«

Kot primer direktorica omeni mlado invalidko, ki je k njim najprej hodila na tečaj tujega jezika. »Že takoj smo naleteli na arhitektonsko oviro zanjo. Klančina, ki je bila vgrajena, ni bila dovolj varna in zgodilo se je, da se je dekle na vozičku na njej prevrnilo. Takrat me je zaskrbelo, da bi jo ta neprijetni dogodek tako pretresel, da bi nehala obiskovati tečaj. Klančino smo popravili in ona je hodila še naprej. Pozneje se je vključila kot prostovoljka v naš večgeneracijski center. Pred kratkim smo se dogovorili, da jo bomo zaposlili v okviru usposabljanja invalidov na delovnem mestu. To se mi zdi lep primer vključevanja v družbo in delo.« 

Kaj vse se dogaja?

Direktorica predlaga, da pogledava mesečni program dejavnosti. Na začetku meseca je delavnica kvačkanja. »Kvačkanje je nekaj, kar je dobro za motoriko rok in hkrati za delovanje možganov. Poleg tega udeleženci, če želijo, izdelujejo različne izdelke in jih lahko celo prodajajo. Tretji preventivni dejavnik pa je druženje: pri tem spoznavajo nove ljudi.«

Na drugem mestu je delavnica za mladostnike nad 12. letom starosti, predvsem tiste, ki potrebujejo več spodbude. Obsega pa ustvarjalne delavnice, zanimive debate, prijetno druženje z vrstniki ter pogovore za boljšo samopodobo, razvijanje domišljije in krepitev samozavesti. Sledijo brezplačne delavnice za tujce kot pomoč pri vključevanju v slovensko družbo. Na teh delavnicah migranti spoznavajo slovensko kulturo in družbo, pridobivajo informacije, ki so potrebne za življenje in delo v naši državi, ter se seznanjajo z upravnimi postopki. Nekoliko drugačne so interaktivne delavnice, ki so jih poimenovali Medkulturno v Kranju – tu pripadniki različnih kultur spoznavajo druge kulture, raziskujejo kulinarične posebnosti, ustvarjajo ter koristno in zabavno preživljajo svoj prosti čas.

Mateja Šmid posebej poudari maketarsko delavnico. Nanjo so na začetku prihajali le fantje. Potem so tja začela zahajati tudi dekleta, nekoliko pozneje pa še družine. »To je naš cilj. Tu se naučijo to delati, kakovostno preživijo skupni čas, ob tem pa še koga novega spoznajo. Največkrat so to družine, ki se drugače bolj malo udejstvujejo.« Kot pomembne preventivne dejavnosti direktorica omeni tudi delavnice boljše komunikacije. Prav taka je delavnica čuječnosti, ki je učinkovita strategija oziroma veščina za ohranjanje in izboljševanje duševnega zdravja ter učinkovito orodje za osebnostno rast in spoprijemanje s težavami. Prirejajo pa tudi posebne družabne večere, v marcu sta bila na programu tarok in tombola.

Pomembna vsebina Večgeneracijskega centra Gorenjske (najverjetneje tudi drugih) so delavnice in srečevanja za izboljšanje starševskih kompetenc. V Kranju so si tako zamislili vrsto srečanj, ki so jih poimenovali Starševstvo – ni panike! Vodi jih izkušeni strokovnjak, a na njih ne soli pameti. Otroci lahko v času srečanja obiščejo ustvarjalno delavnico. Pripravili so tudi pogovore s strokovnjakom, ki so v pomoč in podporo staršem, kjer osvetljujejo vprašanja in stiske, ki se porajajo v vlogi starša, ter izmenjujejo osebne izkušnje in zamisli. Program vsebuje še vrsto drugih dejavnosti – tečaje, predavanja, pohode, vadbe, kulinarične delavnice, ki so namenjene socialnemu vključevanju, izobraževanju ter medkulturnemu in medgeneracijskemu povezovanju. Ravno tako pestri programi dejavnosti se odvijajo na vseh dvanajstih lokacijah, kjer izvajajo projekt Večgeneracijski center Gorenjske. Vse dejavnosti so za uporabnike brezplačne.

Mateja Šmid je prepričana, da lahko večgeneracijski centri resnično pripomorejo k zmanjševanju socialne izključenosti. »V Sloveniji več kot 300.000 ljudi živi pod pragom tveganja revščine. V centrih lahko te ljudi opolnomočimo, jih opogumimo in motiviramo zato, da zaživijo kakovostnejše življenje. To vidim kot naše poslanstvo.«

Na sliki: Barbara Goričan: »Bili smo prvi v Sloveniji, ki smo postavili medgeneracijski center.« (Fotografija: osebni arhiv)

Na sliki: Vadba joge v Hiši Sadeži družbe

Na sliki: Mateja Šmid: »Ljudi opolnomočimo, jih opogumimo in motiviramo zato, da zaživijo kakovostnejše življenje.« (Fotografija: arhiv LU Kranj)

Na sliki: Z ene od delavnic v Medgeneracijskem centru Kranj (fotografija: arhiv LU Kranj)

Kje delujejo večgeneracijski centri

Ljudska univerza Kranj: Večgeneracijski center Gorenjske, Zasavska ljudska univerza: Večgeneracijski center Zasavje, Slovenska filantropija: Večgeneracijski center Pomurja in Večgeneracijski center Dolenjske in Bele krajine, Zavod Znanje Postojna: Večgeneracijski center Primorsko-Notranjske, Javni zavod Cene Štupar – center za izobraževanje Ljubljana: Večgeneracijski center Ljubljana, Andragoški zavod ljudska univerza Velenje: Večgeneracijski center planet generacij, Ljudska univerza Krško: Večgeneracijski center Posavje, Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje: Večgeneracijski center skupna točka, Javni zavod Socio Celje: Socio - večgeneracijski center, Ljudska univerza Nova Gorica: VGC Goriške – Svetla stran življenja, Razvojno-izobraževalni center Novo mesto: Večgeneracijski center Skupaj, Dom Danice Vogrinec Maribor: Večgeneracijski center Štajerska, Javni zavod ŠKTM za šport, kulturo, turizem in mladino Radlje ob Dravi: Dogaja se! Center aktivnosti Koroške, Zveza društev upokojencev Mestne občine Koper: Večgeneracijski center Morje Koper.

Maja Korošak


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media