Za narodov blagor
Kadar začnejo politiki govoriti o svojem ravnanju kot predanosti za dobro ljudi, velja zastriči z ušesi. Njihovo ravnanje je namreč praviloma v velikem nasprotju s tistim, kar obljubljajo. Še posebej je to značilno v predvolilnem času, ko nas prepričujejo o svojem nesebičnem žrtvovanju za dobro državljanov in države. Najbolj svež primer so Trumpove obljube, da bodo ZDA z njim kot predsednikom spet postale prva sila sveta in bodo Američani v polni meri deležni novega gospodarskega razcveta. Nemudoma se je lotil uresničevanja svojih obljub. Začel je ukinjati pravico do zdravstvene oskrbe najrevnejših državljanov in napovedal dodatne davke za blago, ki ga ZDA uvažajo iz Evrope in Kitajske. Skuša zapreti meje državljanom nekaterih pretežno muslimanskih držav, z zgraditvijo zidu na meji z Mehiko pa tudi ekonomskim izseljencem. Pri tem ga seveda ne moti, da so prav ZDA najodgovornejše za vojne na Bližnjem vzhodu in posledično milijone Sircev, Iračanov, Afganistancev ..., ki iščejo varno zavetje. Ameriška politika pač ne sprejema odgovornosti za svoje »žandarsko« ravnanje. Drži, ZDA so vojaško in gospodarsko najmočnejša država na svetu in že do zdaj so v svoji politiki sledile predvsem svojim interesom. Toda današnji svet je v veliko večji meri kot v preteklosti medsebojno povezan in soodvisen, in to bo moral prej ali slej upoštevati tudi Trump. Če bo preslišal to temeljno sporočilo mednarodne skupnosti in »svojega« kongresa, se mu lahko zgodi, da bo moral predčasno zapustiti Belo hišo. Navsezadnje so tudi ameriški predsedniki zavezani spoštovanju ustave in odločitev sodišč.
S samovšečnostjo pa niso »okuženi« le politiki na drugi strani Atlantskega oceana, tudi v Evropi jih ne manjka. Lep primer je turški predsednik Erdogan, ki si želi skoraj neomejena predsedniška pooblastila, ki bi mu omogočala postavljati in odstavljati ministre, sodnike, rektorje univerz, urednike v medijskih hišah … Sla po oblasti je lahko brezmejna. Toda kam to vodi? V zgodovini že imamo primere, ko so se družbe v imenu domnevnega boja za uveljavitev volje ljudstva spremenile v diktature. Zlasti v Evropi je bilo v ne tako davni preteklosti kar nekaj takih primerov.
Ena izmed značilnosti dobre politike je spoznanje, da je lahko na dolgi rok uspešna le takrat, ko v resnici deluje v dobro tistih, ki so ji zaupali, da odloča v njihovem imenu. To je seveda zelo priljubljeno geslo politikov, še posebej v predvolilnem času. Polni so besed o svetli prihodnosti, da je pač treba še malo potrpeti, pa se nam bosta cedila »med in mleko«. Do tega cilja bo treba še malo »zategniti pas«, sanirati nekaj zavoženih naložb in dokapitalizirati banke ter izpolniti nikoli pojasnjene mednarodne zaveze, ki so jih v našem imenu sprejemali ti isti voditelji, ki nam obljubljajo »nebesa na zemlji«. Tudi v Sloveniji ni nič drugače. O tem je pred dobrim stoletjem pisal Ivan Cankar. Še posebej je zgovorna njegova satira Za narodov blagor, ki govori o lažnem rodoljubju in politični gnilobi, ko tako imenovani narodni voditelji za geslom o narodnem blagru v resnici skrivajo svoj pohlep in slo po oblasti. V razmerah, ko se zdrami množica, se v strahu, da jih bo njen gnev odstranil z oblasti, sicer politična nasprotnika pobotata. To seveda storita, ker gre obema »za narodov blagor«.
V Cankarjevem času seveda niso imeli tajkunov in premetenega pošiljanja ukradenega denarja v davčne oaze. Gospodarske in politične razmere so bile preglednejše, glavno besedo so pač imeli župnik, nekaj premožnih obrtnikov, učiteljstvo in morda kakšen svojeglav žurnalist. Običajni ljudje so bili potrpežljivi, vdani v usodo. A ko so se zavedeli krivic in se uprli, so se oblastniki ustrašili, da jim bo množica vzela oblast in privilegije. Res, tudi za razumevanje današnjega časa je poučno vzeti v roke Cankarjevo pisanje.
