Z velesejmom Ljubljana še okrepila svojo trgovinsko vlogo

Zgodbe | apr. '17

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (Ljubljanski velesejem)

Čez štiri leta bo minilo sto let, odkar je skupina slovenskih gospodarstvenikov v Ljubljani pripravila prvo razstavo o gospodarskih dosežkih v novi državi. Tedaj nastala ustanova za prirejanje sejmov in razstav Ljubljanski velesejem je med 3. in 12. septembrom 1921 na območju med Celovško cesto, Lattermanovim drevoredom in zemljiščem ob železniški progi v Tivoliju (tam, kjer so danes veliko parkirišče, otroško igrišče, kotalkališče, minigolf in pokrito kopališče) izpeljala prvo vzorčno razstavo. »Ljubljanski velesejem je bil,« pravi 66-letni Borut Jerše, upokojeni univ. dipl. ekonomist in nekdanji direktor Ljubljanskega sejma, »prva in s tem najstarejša sejemska organizacija v Kraljevini Jugoslaviji, s čimer predstavlja začetek tovrstne dejavnosti v Ljubljani in Sloveniji.«

Na 25 tisoč kvadratnih metrov veliki površini so po načrtih arhitekta Josipa Costaperarie, ki je v času med obema svetovnima vojnama v Ljubljani zasnoval tudi železničarsko stanovanjsko poslopje ob Resljevi cesti ter več stanovanjskih hiš in vil na Vrtači, postavili pet večjih in dvajset manjših sejemskih lesenih paviljonov, ki so predstavljali »krasno umetniško in harmonično celoto«. Že naslednje leto je ljubljanska mestna občina za potrebe velesejma namenila še 13 tisoč kvadratnih metrov sosednjega zemljišča, na katerem so po zamisli Costaperarie zgradili dva velika paviljona, restavracijsko stavbo in manjši vinotoč. V enem izmed teh dveh paviljonov je leta 1925 Državni higienski zavod iz Ljubljane uredil stalno higiensko razstavo, ki je obstajala do leta 1932, ko je v paviljon treščila strela in je pogorel. Leta 1930 so postavili še dva velika paviljona, ki sta bila zgrajena iz betona in krita s cementno ploščo. Skupno število sejemskih zgradb se je tako povečalo na trideset, razpostavljene so bile na 38 tisoč kvadratnih metrih. K dobremu počutju obiskovalcev so prispevali tudi številni vinotoči in kavarnice ter zabaviščne naprave.

Do leta 1924 so bile jeseni le vzorčne razstave, nato pa sta bili vsako leto dve prireditvi (spomladi vzorčni sejem ter jeseni kulturna in gospodarska razstava, imenovana Ljubljana v jeseni), ki sta dobivali tudi mednarodno razsežnost. Od več kot 12000 razstavljavcev je bilo v dveh desetletjih okrog 3000 tujih.

Leta 1924 med soustanovitelji Mednarodne zveze sejmov

Sejemske prireditve so, kot navaja zgodovinar Marjan Drnovšek, obiskovalce seznanjale z domačimi in tujimi dosežki in so pomenile stik slovenskega gospodarstva s tujino. Leta 1931 so se na primer na prostoru velesejma zvrstile naslednje pomembnejše prireditve: enajsta in dvanajsta dražba kož divjih živali, enajsti vzorčni sejem (od 30. maja do 8. junija) s hkratnimi razstavami avtomobilov, pohištva in hišne opreme, perutnine in kuncev ter umetnostna razstava. Od 29. avgusta do 9. septembra je potekala šesta jesenska prireditev, ki je obsegala tujsko-prometno razstavo, razstavo slovenskih mest, kmetijsko razstavo, predstavitev novodobnega gospodinjstva, razstavo domačih obrti, pohištva, stanovanjske, hotelske in gostilniške opreme ter industrijsko in obrtno razstavo. Konec oktobra je bil na vrsti še sadni sejem. Poleg teh so druga leta na Ljubljanskem velesejmu pripravili tudi razstave športa, lova, fotografije, izseljenstva, misijonarstva, o slovenskih cerkvah in mestih, novinarstvu (Slovenski tisk), gledališču, likovni umetnosti (Slovenska moderna umetnost 1918–1928).

Z velesejmom je Ljubljana še okrepila svojo trgovinsko vlogo in se uvrstila med tedaj redka velesejemska mesta. Tako je bil Ljubljanski velesejem leta 1924 tudi eden izmed dvajsetih ustanoviteljev Mednarodne zveze sejmov (UFI) v Parizu.

Ker je bila večina lesenih paviljonov postavljena na slabih temeljih, sejemski prostor pa ni imel urejene kanalizacije, električne napeljave in hidrantov, so se v mestu odločili, da se lotijo temeljite prenove. Tako so leta 1939 razpisali natečaj za trajno ureditev sejmišča, ki je poleg predelave obstoječega razstavišča vključeval tudi gradnjo velike dvorane za različne prireditve, koncerte, festivale in kongrese. Med petimi projektanti je najboljšo rešitev ponudil arhitekt Vinko Glanz, vendar je začetek druge svetovne vojne izvedbo njegovega načrta preprečil. Zadnja prireditev na tivolskem velesejemskem prostoru je bila jeseni leta 1941, nakar so ga zasedli okupatorski vojaki (najprej italijanski in nato nemški) ter tu vzpostavili vojašnico in intendantsko službo za ljubljansko garnizijo, parkirišče za vojaška vozila, v paviljonih pa delavnice in skladišča. Zaradi bližine glavne ljubljanske železniške postaje so 11. novembra 1944 to območje bombardirala zavezniška letala in pri tem uničila tudi skladišče nafte. Tudi po drugi svetovni vojni je nekdanje sejmišče uporabljala vojska, dokler niso leta 1961 odstranili že razpadajoče zgradbe ter naslednje leto ob prestavitvi železniške proge in gradnji podvoza na Celovški cesti uredili veliko parkirišče.

Od leta 1955 so sejmi na Gospodarskem razstavišču

Na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja se je z mednarodno razstavo radia in telekomunikacij ter vinskim sejmom začela v Ljubljani prebujati sejemska dejavnost, ki se je odvijala na različnih prizoriščih, med drugim tudi v zgradbi Slovenske filharmonije. Leta 1954 pa so mestne oblasti severno od kolodvora ob tedanji Titovi (zdaj Dunajski) cesti za Bežigradom začele urejati nov sejemski prostor – Gospodarsko razstavišče, katerega direktor je bil gospodarstvenik Leopold Krese, pred tem minister za državne nabave v LRS. Gradnjo so po načrtih arhitektov Ilije Arnautovića, Branka Simčiča, Borisa Gaberščika in Milana Miheliča še pospešili, ko je bilo prav Gospodarsko razstavišče izbrano za prizorišče sedmega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije leta 1958.

Vendar so se sejemske prireditve v dvoranah, ki so bile najprej zgrajene, začele že leta 1955, med drugim tudi, kot pravi naš sogovornik, vinski sejem s prvim mednarodnim ocenjevanjem vin pod pokroviteljstvom Mednarodnega urada za trto in vino (OIV) iz Pariza, ki je bilo prvo takšno ocenjevanje na svetu. Na Gospodarskem razstavišču so v tistih letih pripravili tudi prve specializirane sejme v nekdanji Jugoslaviji (lesni sejem, sejem elektronike), s katerimi smo po drugi svetovni vojni ponovno postali polnopravni člani Mednarodne zveze sejmov.

Na Gospodarskem razstavišču je leta 1965 Borut Jerše kot dijak dobil počitniško delo, takrat je bil direktor Ivan Heller, in nato vsako leto sodeloval pri organizaciji mednarodnega ocenjevanja vin, alkoholnih in brezalkoholnih pijač, dokler ga ni vnovični direktor Leopold Krese leta 1974 tik pred zaključkom študija povabil v službo kot projektnega vodjo vinskega sejma. Potem je pri Florjanu Regovcu postal komercialni direktor, leta 1991 po razdelitvi Gospodarskega razstavišča na dve podjetji pa direktor Ljubljanskega sejma. »V najboljših letih smo imeli po 20 do 25 prireditev in Ljubljano uveljavili kot prepoznavno sejemsko mesto, kar pa danes žal ni več, saj sta sejemski primat prevzela Celje in Gornja Radgona, kjer jim je poleg obrtno-podjetniškega in kmetijsko-živilskega sejma uspelo razviti tudi številne specializirane sejme, medtem ko je prestolnica nazadovala,« ugotavlja izvrstni poznavalec sejemske dejavnosti, ki je po njegovem mnenju pomemben del v celotni strukturi marketinške dejavnosti pri pospeševanju prodaje. Sejmi omogočajo neposreden stik ponudbe in povpraševanja, prostor, kjer se srečujemo s trendi, novostmi in izzivi, kar je še kako koristno za razvoj domačega gospodarstva.

Boris Dolničar