Ko se otopli, oživijo tudi klopi

Dobro počutje | apr. '17

Proti nekaterim nalezljivim boleznim je cepljenje še vedno najučinkovitejša zaščita, kljub temu je odziv na prostovoljna cepljena pri nas slab. Sekcija za preventivno medicino Slovenskega zdravniškega društva opozarja, da je tako tudi glede cepljenja proti pnevmokoknim okužbam pri starejših in cepljenja proti klopnemu meningoencefalitisu, čeprav imata lahko obe okužbi za ljudi hude posledice, povzročita lahko celo smrt.

Proti pnevmokoknim okužbam, ki se pri odraslih v večini primerov pokažejo v obliki pnevmokokne pljučnice, se kljub priporočilom cepi relativno malo ljudi. V Sloveniji so leta 2015 odkrili 332 pnevmokoknih okužb, zaradi katerih je 35 ljudi umrlo. Specialistka družinske medicine dr. Marta Grgič Vitek je poudarila, da cepljenje priporočajo starejšim od 65 let, še posebej tistim, ki živijo skupaj z mladimi (vnuki so lahko prinašalci okužb iz vrtca in šole), srčno-žilnim bolnikom, diabetikom, bolnikom s kronično pljučno boleznijo (npr. KOPB, astma), bolnikom z oslabljenim imunskim sistemom, kadilcem in alkoholikom. Cepljenje je samoplačniško, če pa posameznik spada v rizično skupino bolnikov, je cepljenje proti pnevmokoknim okužbam brezplačno. Cepijo se lahko pri izbranem zdravniku ali na območnih enotah Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).

Proti klopnemu meningoencefalitisu ni zdravila

Še posebej nevarna bolezen je klopni meningoencefalitis, ki jo prenašajo okuženi klopi in zoper katero ni zdravila, lahko pa se proti njej zaščitimo s cepljenjem. Slovenija spada zaradi okuženosti klopov z virusom klopnega meningoencefalitisa med najbolj ogrožena območja v Evropi.

V toplejših spomladanskih dneh oživijo tudi klopi, ki so predvsem v podrasti, grmovju, gozdu, travi in celo na vrtu. Nevarnost okužb je vse od februarja do novembra. Kadar gremo na sprehod ali izlet v naravo, je pomembno, da se pred klopi zaščitimo z oblačili, da imamo čim več kože pokrite, namažemo se z repelentom, katerega vonj odganja klope, po vrnitvi domov pa si pregledamo telo in se oprhamo, oblačila skrtačimo in po možnosti operemo. Če opazimo klopa, ga čim prej odstranimo s pinceto, za odstranjevanje pa ne uporabljamo krem, olja ali drugih mazil.

Klopni meningoencefalitis je virusna bolezen osrednjega živčevja, ki se prenaša z vbodom okuženega klopa. Bolezen običajno poteka v dveh fazah, prva se začne 7 do 14 dni po vbodu klopa, poteka pa podobno kot pri gripi (utrujenost, slabo počutje, bolečine v mišicah, vročina, glavobol). Sledi od nekaj dni do treh tednov miru, potem se pojavi druga faza bolezni z visoko temperaturo, močnim glavobolom, slabostjo, bruhanjem, lahko pa nastopi celo nezavest ali smrt. Na mestu klopovega vboda pa na koži praviloma ni opaznih sprememb. Bolezen lahko pusti trajne posledice, kot so glavoboli, zmanjšana delovna sposobnost in sposobnost koncentracije, pareze pa tudi ohromelost. Do dva odstotka odraslih bolnikov pa za njo umre.

Najučinkovitejša zaščita pred klopnim meningoencefalitisom je cepljenje, ki je sicer za tiste, ki so okužbi izpostavljeni pri delu (npr. gozdarji, lovci …), obvezno, priporočajo pa ga vsem osebam od enega leta starosti naprej, ki se gibljejo ali živijo na ogroženem območju zaradi okuženosti klopov z virusom klopnega meningoencefalitisa. Epidemiologinja dr. Nena Guček Klopčaver opozarja, da lahko klopa dobimo tudi na vrtu ali sprehodu s psom.

Število prijavljenih primerov klopnega meningoencefalitisa iz leta v leto niha, lani jih je bilo v zadnjih desetih letih najmanj – 62 prijavljenih primerov, največ – 373 primerov – pa v letu 2006. Pri nas se redno cepi le 7,3 odstotka prebivalcev, v Avstriji, ki ima podobno razširjenost povzročitelja bolezni, pa se redno cepi 58 odstotkov prebivalcev, kar je prispevalo k močnemu zmanjšanju števila obolelih. 

Izpoved bolnika

Tone Hočevar iz Ljubljane je za klopnim meningoencefalitisom zbolel kot otrok v 3. razredu osnovne šole. Bolezen, ki je takrat ni poznal, mu je pustila trajne posledice. Bil je bister učenec, vendar je imel zaradi tresoče roke težave pri tehničnem risanju, nespreten pa je bil tudi pri igrah z žogo in zaradi tega izobčen iz družbe vrstnikov. Potem pa se je našel v veslanju in leta 1972 odšel celo na olimpijske igre, kjer je kot kanuist na divjih vodah dosegel 14. mesto. Bolezen je na več področjih poslabšala kakovost njegovega življenja, vendar se ji nikoli ni vdal.

Besedilo in fotografija: Jožica Dorniž