O otroštvu, ki ga ni bilo

Zgodbe | maj '17

Se spomnite Bevkove Nežke, ki je komaj petletna šla za pestrno, ko je še sama močno potrebovala pestovanje in mamino bližino? Strokovnjaki pravijo, da nekoč otroštva na kmetih sploh ni bilo in je kot pojem nastal med meščanstvom. Danes se pa to prvo človekovo obdobje vedno bolj podaljšuje.

 Na ilirskobistriškem območju so se kar na sejmu ob sv. Juriju – jurjevo namreč označujejo kot začetek pašne sezone – dogovorili, kam bodo fantiči šli za pastirje. Na sejem so prišli gospodar, ki je potreboval hlapca, in eden izmed staršev z otrokom. Za eno leto so sklenili pogodbo, ki so jo lahko podaljšali. O denarju ni bilo govora. Fant je dobil obleko in čevlje ter hrano. Kmet je najemal pastirčke, če sam ni imel otrok ali pa so bili njegovi otroci že odrasli, drugače so na vsaki kmetiji pasli domači otroci.

Gospa, h kateri rada zahajam, se spominja, da so gnali past z dnevom – ob sončnem vzhodu, dokler ni bil čas za odhod v šolo. Ker so pasli ob železniški progi, so po vlaku, ki je šel mimo, vedeli, kdaj morajo domov. Mama jim je še prej skuhala močnik in nato so šli peš v šolo v sosednji vasi. Gospa Anka se spominja svojega otroštva kot srečnega, pravi, da so se dosti igrali. Vseeno je njeno mladost prekinila vojna, njihovo vas so namreč požgali.

 Vemo, da je bila nekoč smrtnost žensk pri porodih visoka ali pa so že mlade umrle za različnimi boleznimi. Od več starejših ljudi sem slišala, da se je njihov oče potem poročil s svojo svakinjo, včasih celo na željo matere, da otrok ne bi vzgajala popolna tujka. Fantek iz vasi v slovenski Čičariji ni imel te sreče. Dobil je mačeho, ki ga ni hotela niti blizu. K sebi ga je vzela očetova teta, vendar je pri njej ostal le do četrtega leta, potem pa so ga vzgajali in mu dajali hrano ljudje iz tujih hiš.

Le mati ve, kaj je razlog, da zapusti svojega otroka. Ob Sotli na Hrvaškem je živela mati samohranilka, ki je imela petletnega in osemnajstmesečnega sina. Ko je nekega dne odšla v bolnišnico, je ni bilo več nazaj. Fantka sta posvojili različni družini, vendar sta si vedno želela spet srečati svojo mater. Sčasoma sta izvedela, da živi v Sloveniji in da si je ustvarila novo družino. Šele nekaj let nazaj sta izvedela, da je živela v Ilirski Bistrici, ampak sta ugotovila, da je mrtva že šestnajst let. Sta pa pred tremi leti prvič srečala svojo polsestro.

Nekoč sta oče in sin iz hrvaške Čičarije na Reko vozila prodajat drva na tržnico. Ves dan nista nič prodala, sta pa vseeno kupila sardele za domov. Na koncu dneva, ko sta že obupala, se je pojavila ženska, ki je bila pripravljena kupiti drva, vendar pod pogojem, da ji tovor pripeljeta na Trsat. Kar je pomenilo, da še dolgo ne bosta doma, saj je Trsat na popolnoma drugem koncu mesta na vzpetini, tržnica pa ob morju. Ko sta ponoči končno prispela domov, bi moral fantek mami izročiti kupljene ribe, pa jih ni imel, saj jih je že po poti surove pojedel.

Življenje je bilo včasih kruto do vseh, do otrok pa še posebej, saj otrok ni bil kriv, da je pred njim prišlo na svet že devet njegovih bratov in sester. Danes, ko imamo le enega, dva ali največ tri, se pa vse vrti okoli njih ...

Besedilo in fotografije: Sabina Stambulić Pugelj

Sabina Pugelj


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media