-
Izlet
Ko se boste naslednjič vozili proti morju, naredite postanek v Brkinih. V Pivki morate zaviti proti Ribnici in Prema ne boste zgrešili, saj se njegov grad pne nad cesto, ki vodi proti Ilirski Bistrici. Prem je edinstven, saj se ponaša z več znamenitostmi kot vsa druga pokrajina skupaj.
Premski grad je eden najstarejših in najbolje ohranjenih v tem delu Slovenije. Zgrajen je bil že v 12. stoletju in njegov najstarejši del vidite iz doline, še preden se začnete vzpenjati proti vasi. Vhod je vpadljiv, vodi mimo okroglega stolpa in pozorni opazovalci boste opazili, da je nekoč premogel dvižna vrata in potemtakem tudi obrambni jarek. Grad zaznamuje več elementov, ki mu jih je med obema vojnama zapustil lastnik tržaški zdravnik Bruno Zuccolin, ki se je odkrito spogledoval s fašizmom. Zdaj grad služi kot kulisa za poletne prireditve in poroke. V njem je razstava o prazgodovinskih naseljih v okolici in drugih gradovih v dolini reke Reke – preostali so v precej slabšem stanju kot premski. Ko se boste odpravljali tja, preverite na spletni strani Turističnoinformacijskega centra Ilirska Bistrica, kdaj je odprt.
Jamar od malega, jamar za vedno
Spoznajte jih
Jaka Jakofčič je že zelo dolgo ljubitelj podzemnega sveta. Ljubezen do jam je tako močno zapisana v njegovo srž, da je jamarski vzdevek zapisal kot uradno ime na osebni izkaznici – rodil se je namreč kot Jurij. Je eden od najditeljev novih delov svetovnega čudesa – Škocjanskih jam, prejemnik plakete z zlatim znakom Jamarske zveze Slovenije in mnogih drugih priznanj.
Že tretje leto je v pokoju, česar se je sprva močno branil, zdaj pa v svojem statusu zelo uživa. Čeprav je rojen Ljubljančan, ga je oče že pred njegovim desetim letom vodil v belokranjske jame, od koder izvira njihov rod. Oče mu je tudi priskrbel naslov Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni, kamor je pisal v zgodnjem otroštvu. Na domu ga je nato obiskal možakar iz ljubljanskega jamarskega društva, ki je bil nemalo presenečen, ko mu je vrata odprl deček.
-
Spoznajte jih
Danica Zeljkovič se zdi običajna ženska v svojem kraju. A kdor jo pozna, ve, da njeni hitri prsti čarajo čudovite izdelke. Na ilirskobistriškem območju velja za prepoznavno rokodelko, morda je tudi že med najstarejšimi. Vendar z leti ne izgublja ne natančnosti ne čuta za estetiko, temveč celo sledi modnim trendom.
Kako ne bi bila navdihnjena za izdelovanje čarobnih reči, ko pa v dolini reke Reke še vedno živijo vile, tista lepa bajeslovna bitja, in tudi Danica ohranja spomin nanje.
Spretnost, veselje in prvo znanje je podedovala od svoje mame. Jožefa Iskra je bila mojstrica izdelave papirnatih rož, ki so jih v preteklosti izdelovali za poroke, pogrebe in naborniške vozove. Ko je bilo služenje vojaškega roka še obvezno, je bila na sončni strani Snežnika tradicija krašenja vozov z rožami močna. Tako zelo, da dogodek še vedno ohranjajo, čeprav le na simbolični ravni in za potrebe turizma. Poleg tega, da je Daničina mama imela talent, je bila tudi iznajdljiva. Ko ni imela na voljo kupljenega materiala, je kale oziroma škrniclje izdelala iz papirnatih prtičkov. Danico pobaram, ali je že mama prodajala svoje stvaritve. Ni imela komu, pravi, takrat je bila mizerija povsod, čeprav bi ji kakšen dinar po strani prav prišel, saj je pri 36 letih ostala sama s petimi otroki.
-
Anka Gržina, po domače Lukatova, z Dolnjega Zemona se v spominih rada vrača k svojemu staremu očetu po mami, ki je kot sin tržaških trgovcev prišel za zeta na Dolnji Zemon pri Ilirski Bistrici. Očeta je namreč izgubila v rani mladosti med vojno, tako je stari oče Bevčič, kot mu sama pravi, pustil močan pečat v njenem otroštvu.
Spomin na dedove modrosti in znanje skrbno neguje in jih z veseljem z mano deli vsakič, ko jo obiščem, prav tako rada pripoveduje zgodbe, ki jih je povedala njena mama. Te so lahko hudomušne ali socialne ali o zgodovini njene vasi, ki premore tako novoveško graščino kot tudi cel sklop arheoloških najdišč naokoli.
-
Milan Mozetič že približno petnajst let postavlja jaslice v domači cerkvi sv. Štefana v Dolnji Košani. Rad upodablja slovensko pokrajino ali ožjo okolico, čeprav vključuje tudi prizore iz svetopisemske dežele.
Svoje načrte je lahko začel uresničevati, ko je v Košano prišel župnik Zdenko Štrukelj, ki je prej služboval v Slivju v Brkinih. Sprva so bile jaslice majhne, sčasoma pa so rasle. Tematika je vsakič drugačna; enkrat je bilo podzemlje s Postojnsko jamo in Predjamskim gradom, drugič kozolci. Prekril jih je mojster kritja slamnatih streh Milan Željan s Čepna, po slamo so šli celo v Prekmurje. Pa saj kozolci niso značilni za Košansko dolino, pobaram Milana. Res ne, so pa za postojnsko, od koder je doma, pravi. Rojen je namreč v Landolu, v Košano je priženjen.
-
Rudeta Valenčiča ni bilo treba prav veliko nagovarjati k intervjuju, še celo sam je pred nekaj leti izrazil željo, da njegovo zbirko predstaviva ljudem. Ne samo Rudetov muzej, ampak cela njegova domačija je ena sama galerija in tudi vasica z okolico, ki leži pod steno, ki ločuje Zgornjo Pivško kotlino od doline Reke, je prikupno slikovita.
Rude je imel že od malega veselje do zbiranja raznih predmetov, ampak ni imel svojega prostora za shranjevanje. Izšolal se je za zidarja, med vajeniško dobo se je prvič srečal z obdelavo kamna, vendar jo je za vrsto let prekinil. Leta 1980 se je poročil v slovensko Istro, kjer je delal v gradbenem podjetju Primorje, potem pri Komunali Piran. Kot komunalni delavec je bil izbran v ekipo, ki je delovala za piransko enoto zavoda za varstvo kulturne dediščine. Takrat se je spet srečal s kamnom. Deset let je bil razpet med istrskim domom in Podstenjami, kjer je še živela mama. Ko se mu je prvi zakon nesrečno končal, se je vrnil v svoj rojstni kraj. Večkrat je opravljal zidarska dela v okolici, in namesto plačila je sprejel stare predmete. Tako se je sčasoma vrnilo veselje do zbiranja starega orodja. Leta 1994 je odkupil oziroma zamenjal sosednjo hišo, na njenem mestu zdaj stoji njegov park kamnoseških izdelkov.
Kapitolski grič in njegovi muzeji
Italija je vsekakor dežela, ki jo morajo obiskati zlasti ljubitelji umetnosti. Če ni časa za daljši obisk, se lahko lepot iz antike, baroka, renesanse naužijete že v Rimu s sprehodom po Kapitolskih muzejih.
Kot mi danes Rim pojmujemo kot večno mesto, je to starim Rimljanom pomenil Kapitol – simbol neuničljivosti in večnosti. Sprva imenovan Saturnov grič je ena izmed sedmih vzpetin, na katerih je nastal Rim. Ime se je najprej nanašalo samo na tempelj Jupitra iz 6. stoletja pr. Kr., pozneje je prešlo na celoten grič. Po legendi naj bi pri kopanju temeljev za tempelj našli lobanjo oziroma glavo (lat. caput ), ki je dala kraju ime. Simbol neuničljivosti pa je grič postal verjetno po letu 390 pr. Kr., ko so Rim oplenili Kelti.
O Franetu, živalih in transhumanci
Frane, Boštjančič od majhnega, kot si sam rad reče, je doma z Male Bukovice v občini Ilirska Bistrica. Poznam ga že vrsto let, ko sem se sprehajala mimo njegove hiše ali včasih postala pri njegovih kozah. A šele čez nekaj časa sem se začela ustavljati in sva kakšno rekla. Šele takrat sem ugotovila, kako zanimiv sogovornik je in da imava pravzaprav veliko skupnega.
V prvi vrsti sta to ljubezen do živali in narave ter skrb za okolje. Skrbi za 15 do 20 koz, ima nekaj perutnine različnih pasem, družbo mu delajo tudi dve mucki in trinajst let star kavkaški ovčar, ki se počasi poslavlja. Frane nima samo rad živali, tudi neverjeten občutek ima zanje. Nekoč je iz struge potoka blizu trga v starem mestnem jedru rešil hudo pogrizeno srno, ki so jo napadali potepuški psi. Ujel jo je z lasom.
-
Jožico Samsa sem spoznala, ko se je več let zaporedoma prijavila v arheološki krožek na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Ilirska Bistrica. Krožek ni bil nikoli izveden, greva pa skupaj na kakšno razstavo, predavanje ali arheološki ogled.
Doma je iz Šembij. Pravzaprav se je težko odločiti, kdo ali kaj je bolj zanimivo – ona ali vas. Ločeno od njene vasi je sploh ne moremo spoznavati, ker je verjetno ravno njeno domače okolje botrovalo njenemu zanimanju. In to je arheologija.
Odkar pomni, je vedno nekaj zbirala – novce, znamke in kamne. Dokler je bila otrok, so ji domači stvari sproti metali stran. Pa ji to ni vzelo veselja. Vztrajala je – ne pravijo zaman Šembijcem puntarji – in se z leti vpisala v domače zbirateljsko društvo, ki ima numizmatično in filatelistično sekcijo. Tam se je spoznala s Francem Poklarjem, ki je na ilirskobistriškem območju znan kot zelo dober ljubiteljski arheolog.
-
Zgodba o zimskih radostih je lahko tudi ljudska pripoved o globalnem segrevanju. Ljudje so začeli opažati, da so zime vedno manj bele že po letu 1965. Pa vendar je zapadlo več snega kot zdaj in tudi dalj časa se je obdržal. Tako včasih ni bilo treba potovati na oddaljena smučišča, pa tudi ni bilo s čim, zabava se je obetala že na domačem dvorišču.
Poleg sankanja in smučanja bi lahko rekli, da obstaja še ena starejša dejavnost, to je drsanje na snegu. Kar pomeni, da primanjkljaj sank otrok ni prikrajšal za veselje na snegu, prav je prišla prav vsaka reč: kos lesonitne plošče ali pločevine ali celo kak pokrov, ki so ga otroci izmaknili stari mami. Tudi narobe obrnjena pručka je prišla prav. Najstarejši spomini segajo do uporabe lestve za spuščanje po bližnjem klancu. Da je lestev drsela po snegu, se je moral prej odtajati in nato ponovno pomrzniti. Tako se je lahko zabavala cela soseska hkrati.