Oživelo mesto ob Misisipiju

Prosti čas | maj '17

Glasba Indijancev je privlačna za oči in za ušesa.

New Orleans je dobil ime po francoskem mestu Orléans in stoji na močvirnem jugu ZDA. Na severu je slano jezero Pontchartrain, na jugu pa ovinki slikovite in slovite reke Misisipi, ki se kasneje izliva v valove Mehiškega zaliva. O reki in mestu so napisali že nešteto pesmi in knjig pa tudi posneli filme, najbolj znana pa je pesem o hiši vzhajajočega sonca.

Ima tako pisano in pestro zgodovino kot le redkokatero mesto na svetu. To je kraj, kjer od novoletnih praznovanj s številnimi domačimi in tujimi gosti pa vse do odštevanja iztekajočega se leta za turistične delavce ni oddiha. Vsak dan se kaj dogaja. Uspešno in vse hitreje pa se poleg turizma razvijajo in uveljavljajo tudi druge gospodarske dejavnosti.

Avgusta leta 2005 je New Orleans silovito prizadel orkan Katrina, a je prebivalce – tudi ob počasnem in medlem odzivu države – le za kratek čas spravil na kolena. Takoj po razdejanju s skoraj dva tisoč žrtvami življenje tam ni bilo lahko, a so ljudje hitro stopili skupaj, stavbe obnovili in danes je življenje spet nadvse živahno, celo bolj kot kadar koli prej.

Praznovanja in festivali

V mestu, ki mu pravijo tudi Big Easy, vedno kaj praznujejo, veselje in druženje pa pospremijo s francoskimi ali angleškimi besedami. Različne evropske tradicije se družijo z vplivi Karibov oz. priseljencev od tam. Tu je pravo prepletanje različnih kultur in tradicij, in to je seveda imeniten razlog za najrazličnejša slavja. Praznovanja imenujejo Laissez le bon temps rouler (naj se zavrtijo dobri časi), kar je povezano s tamkajšnjo francosko zapuščino, z načinom življenja, ki se je začelo pred skoraj 300 leti.

Prvo res veliko veseljačenje se začne s praznično parado, plesi, izjemno raznoliko glasbo in po vsem svetu slovito hrano in najrazličnejšimi pijačami ob januarskem praznovanju treh kraljev ter se konča ob pepelnici. Praznovanje se imenuje debeli torek oziroma mardi gras, pustni torek, ki je katoliški praznik s poganskimi koreninami. V Severno Ameriko so ga prinesli prvi francoski raziskovalci in priseljenci, danes pa se v teh dneh zabavajo vsi ne glede na versko prepričanje. To je festival popivanja, po ulicah že zgodaj zjutraj krožijo različne parade, ki se ne ustavijo do večera, ko začnejo vedro razpoloženje običajno z aretacijami kvariti policisti v skrbi za javni red in mir.

 New Orleans je tudi mesto festivalov. Prirejajo literarni festival, posvečen dramatiku Tennesseeju Williamsu, festival ritmov novega sveta, džezovski festival pa srečanje tamkajšnjih domačih glasbenih skupin cajun in zydeco, druženja vina s hrano, ob izteku leta pa pripravijo še filmski festival, dneve morske hrane pa veselico s hrano, pripravljeno na kreolski način, imenovano gumbo, in že pride božič. Vmes pa se še kaj zelo zanimivega zgodi, ampak ne samo vsak teden, temveč dobesedno vsak dan. Zabavne dogodke pripravijo predvsem v znameniti francoski četrti, strokovne in resnejše poslovne pa v sosednjem osrednjem poslovnem okrožju. 

Katedrala sv. Luisa, pred njo kip Andrewa Jacksona, junaka bitke za New Orleans

Turistična industrija je postala največji delodajalski pogon mesta. New Orleans je po različnih raziskavah že nekaj let med najbolj rastočimi in obiskanimi turističnimi točkami v ZDA. Tako ne preseneča, da je danes v mestu ali njegovi bližnji okolici že okrog 80 tisoč ljudi, ki so tako ali drugače zaposleni v turizmu. Samo turizem mestu v obliki neposrednih davščin prinese letno med 200 in 225 milijoni dolarjev, to pa je več, kot prinese katera koli druga gospodarska panoga. Lani pa so postavili še nekaj rekordov v povezavi s turizmom: 10,5 milijona so imeli obiskovalcev, ki so zapravili skoraj 7,5 milijarde dolarjev. Največ turistov pa je bilo starih od 50 do 64 let.

Uspešni so bili tudi na tamkajšnjem letališču, več kot 11 milijonov potnikov so našteli. Tudi zato gradijo terminal, ki naj bi ga odprli leta 2018. Število izhodov na letala se bo tako povečalo s 30 na 35, letališče pa bo dobilo še novih 2.200 parkirišč za avtomobile. Že te dni pa so uvedli lete neposredno iz Frankfurta, oktobra jih bodo še iz Londona.

New Orleans je postal tudi središče podjetništva. Kakovost šolstva se izboljšuje, dobro kaže na nepremičninskem trgu. Milijarde dolarjev so vložili v stanovanjski razvoj, šole, bolnišnice, parke in igrišča, ceste in tudi ključno zaščito pred morebitnimi novimi orkani. Po Katrini se je življenje vrnilo tudi v središče dogajanja, v slovito francosko četrt in njeno neposredno okolico. Zgodovinski predel s pristanišči ob reki Misisipi, v kateri je svoje ude nekoč premetaval tudi naš rojak Martin Strel, je vedno živahen. Tu je glasba doma noč in dan. Restavracije, bari, klubi, hoteli, muzeji in umetnostne galerije, tržnice in trgovska središča, trgovine s ploščami – vse je v duhu njihovih praznovanj in najrazličnejših festivalov, zadnja leta jih je več kot 130 v enem samem letu. V New Orleansu vedo, da je denar sveta vladar.

V ritmu glasbe

Pevci črnskih duhovnih pesmi

Mesto ob Misisipiju je nekaj posebnega ne le v ameriški, temveč v svetovni glasbeni zgodovini. Francoski priseljenci in njihovi potomci, kreoli, so bili zaljubljeni v plesne dvorane in opero. New Orleans se je ponašal s kar dvema opernima hišama, še preden je imelo katero od drugih ameriških mest vsaj eno. Istočasno pa so temnopolti prebivalci ohranjali afriško glasbo in plese na javnih mestih, kot je trg Congo. Obe glasbeni struji sta se neizogibno združili, ko so potomci temnopoltih francosko govorečih prebivalcev začeli oživljati tudi evropske plesne napeve in jim dodajati afriške ritme.

Ne pozabimo še na vsestranskega Jellyja Rolla Mortona, ki je nekoč dejal, da je izumil džez že leta 1902. To je bilo menda vsaj delno res, saj je kot vsestranski glasbenik umiril poskočni slog ragtime, s katerim se je proslavil, in ga umestil v bolj mehke tirnice, se osvobodil improvizacij in v zasedbo dodal nova glasbila. In od tod do džeza, značilnega za New Orleans, ni bilo več daleč.

Po drugi svetovni vojni so v mesto začeli prihajati tudi črnci z drugih koncev ZDA in s seboj prinesli zametke bluza, ritmičnega bluza, soula in funka, vse to pa se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja bolj ali manj zlilo z oživitvijo pihalnih ansamblov, kar se dogaja še danes. Vsakodnevne parade pihalnih orkestrov, noč in dan živa glasba v številnih klubih in restavracijah, ohranjanje tudi pol stoletja starih orkestrov in nenehno ustvarjanje novih glasbenih posnetkov – to je tisto, zaradi česar je to mesto nekaj posebnega v primerjavi z drugimi, kjer so se sicer tudi pisali čudoviti odlomki zgodovine džeza.

Meso in ribe, riž in začimbe …

Meščani že od nekdaj odraščajo ob značilni hrani, to je gumba, slastna afriško-francoska mesna enolončnica, veselo druženje rib in mesa. Meso (piščanca ali manjše klobase) popečejo, zalijejo z mesno osnovo in zgostijo z jušno zelenjavo, recimo z zeleno, kolerabico, čebulo, paradižnikom, peteršiljem in porom. Proti koncu kuhanja lahko dodajo še ribe, rakce in še kaj. Jambalaya pa je v bistvu vrsta rižote. Za osnovo kuharji uporabljajo meso in rake, jih vse skupaj popečejo, dodajo zelenjavo in riž. Drugačnost od nam domačih rižot pa jambalayi dajo različne začimbe in dišavnice – cimet, čili, klinčki, kajenski poper itd. Jed je gostljata in jo strežejo v globokih posodah. Zelo priljubljen je tudi rdeči fižol z rižem. Velik ponos tistih krajev, povezan s kulinariko, pa je deviško olje ameriškega oreha, izdelek Louisiane s certifikatom, kot se pohvalijo. Olju ničesar ne dodajo, vsaj tako pravijo, in je primerno za dodatek k solatam, različnim zelenjavnim jedem, perutnini in ribam.

Legendarni parnik Natches na Mississippiju

Vse to pa lahko zaužijete tudi na vožnji po reki Misisipi z zadnjim parnikom iz starih časov. Potovanje z Natchezom prinese zvrhan koš zgodovinskih podatkov, prigrizek ali pa tudi imenitno večerjo, značilno glasbo, ki jo igrajo najboljši ansambli, oglede notranjosti parnika in razglede na oba bregova reke. Kolesje, ki poganja parnik, je narejeno iz hrastovega lesa in jekla in je težko kar 26 ton.

Besedilo in fotografije: Drago Vovk


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media