Hodil je po vasi in brundal

Prosti čas | maj '17

Dobre stare viže

Prva LP-plošča Potočarjevega ansambla, v katerem so bili še Zvone Glušič, Vlado Kresal in pevka Marinka Hotko Skušek.

»Dober harmonikar mora biti nasmejan in dobre volje, igrati pa je treba čim bolj z dušo. Čeprav je lahko marsikaj odigrano tehnično brezhibno, je lahko trud, če ni pravega občutka pri igranju, zaman. Občutek za igranje je izjemno pomemben!«

Takšna je nadvse lepa in tudi uporabna misel Franca Potočarja, upokojenega junaka domače glasbe. Njegova ustvarjalnost je pogosto zvenela tudi na Trški gori nad Novim mestom, slikoviti vinski gorici, kjer so tudi zidanice drugih junakov domače glasbe. Potočarjeva je le dober lučaj nad Henčkovo, zidanica Lojzeta Slaka pa je na drugi strani hriba. Za obe danes skrbijo njuni potomci. Franc je svojo zidanico podedoval z bratom in le redko pride tja brez meha. Marsikatero skladbo je zložil prav na vinorodnem griču, kjer je na harmoniko igral že tudi njegov oče, prav tako Franc.                            

Koliko je bil star, ko si je prvič oprtal harmoniko? »To pa je že skoraj zgodovina, pet let sem imel, ko sem opazoval očeta, ki je bil tedaj priznan vaški muzikant, kako je igral, no, jaz pa sem vzel cekar z dvema ročajema in ju vlekel skupaj pa narazen. Mama je večkrat pripovedovala, kako sem včasih že ob šestih zjutraj vzel cekar in šel po vasi pa nekaj brundal … Tako sem najbrž nakazal, da bom morda kdaj muzikant. Prva harmonika je bila očetova, a učil sem se sam, oče mi ni pokazal niti ene note. Ko sem imel deset, dvanajst let pa sem znal že toliko zaigrati, da me je včasih vzel s seboj na kakšno prireditev ali ohcet.«  

S Henčkom Burkatom (na levi) sta bila zidaniška soseda in velika prijatelja.

                                              

Prve človek ne pozabi nikoli. In tudi Franc se prve harmonike, očetove, še zelo dobro spominja. Ata Potočar je bil v partizanih, tudi muzikant, in tista harmonika je kasneje odšla v neki muzej. Franc starejši je v glavnem igral na svatbah, štel jih je do številke tristo petdeset, potem pa je prenehal. Igral pa je tudi na veselicah, skladal, njegova skladba je Kadar pa mim' hiš'ce grem, ki si jo avtorsko delita z Lojzetom Slakom, s katerim sta bila tudi dobra prijatelja. Oče je nastopal sam kot pravi ljudski godec, igral je tudi veliko starih avstrijskih skladb, mazurke pa »šarf« polke in koračnice. A priden je bil tudi mladi Franc, ki je še pred odhodom k vojakom že imel svoj trio. Kaj ste igrali? »Slak je bil moj vzornik, zato so bile to v glavnem njegove viže, pa seveda tudi stare ljudske.«

Po vojski se je začelo zares

Po vrnitvi iz vojske leta 1972 pa se je začelo zares. Zbral je nov trio, ki se je predstavil in uspel v oddaji Kar znaš, to veljaš, in ker brez pevke ni šlo, se jim je pridružila Marinka Hotko, kasneje poročena Skušek. Imela je poseben glas in pri založbi Helidon so takoj posneli malo in nato še LP-ploščo. Nastale so prve uspešnice – V zvezdnati noči, Vsako leto le en maj ima, Vso dolgo noč, Moj kokoli … Ansambel je igral šest let, potem je Franc iskal nove izraze, celo kvintet je imel, in čez leta je s pomočjo oglasa dobil novo zasedbo in nastal je trio Franca Potočarja s Podlipškimi fanti. Zasedba je delovala dobrih deset let, izdala več kaset in CD-plošč, nastopali so tudi v sosednjih deželah in nabralo se je obilo lepih spominov. V tistem času se je kot kitarist v triu dobro uveljavil tudi Francetov sin Simon Potočar, ki je bil kasneje član ansambla Petra Finka.                                                                                                 

Kot skladatelj domačih skladb ima harmoniko ves čas pri roki. Ali ste že pozabili katero dobro melodijo, ker je niste takoj zaigrali? »Se je že zgodilo, ko se pojavi kaj uporabnega, je to treba preigravati, da ostane v spominu. A marsikatero sem tudi pozabil, predvsem tiste, ki mi niso bile všeč, toda ko me kakšna omreži, je moja. In takšnih je danes več kot šestdeset.«                                                           

In kaj počne ljudski umetnik danes? Že kakšnih sedem let je vodja Društva harmonikarjev Mirna Peč, katerega član je bil tudi Lojze Slak, domačin. V društvu je tudi nekaj zelo nadarjenih mladih glasbenikov, namen delovanja pa je predvsem nadaljevati delo Lojzeta Slaka, pri čemer sodeluje skupaj s še nekaterimi drugimi izkušenimi glasbeniki.

Drago Vovk


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media