Kjer je voda dobra kot mleko
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Alojz (levo) in Andrej znata veliko povedati o vasi.
Bele Vode so razloženo hribovsko naselje na južnih pobočjih okoli tisoč metrov visokih gozdnatih vrhov, ki se v Smrekovškem pogorju dvigujejo nad Šaleško dolino. Krajevne table nisem našel, a je k sreči v okolici kar nekaj kažipotov. O nastanku imena smo poklepetali v nekdanji vaški šoli. Eden starejših domačinov Alojz Bačovnik je začel: »Tod je vodila kramarska (trgovska) pot, o čemer priča ime prevala Kramarica. Kramarji so se tu ustavljali tudi zaradi vode. Pravili so, da je tako dobra, kot bi pili mleko. In od tod naj bi vas dobila ime Bele Vode.«
Drugi sogovornik Andrej Lenko pa je omenil še eno pogosteje zapisano možnost, po kateri naj bi ime nastalo zaradi apnenca, s katerim je voda bogata v tukajšnjih izvirih. Med kuhanjem namreč v posodi nastaja bela apnenčasta obloga.
Turek v cerkvi
Krajevna skupnost Bele Vode je po površini največja v občini Šoštanj. V njej živi okoli 270 prebivalcev, nekoč pa jih je bilo še enkrat toliko, a jih je veliko v iskanju zaposlitve odšlo v dolino pa tudi tujino. Vas je oddaljena dobrih deset kilometrov od Šoštanja, do nje pa vodi lepa, a ovinkasta cesta. Mnogi domačini se tako kot nekoč preživljajo s kmetijstvom, predvsem živinorejo in gozdarstvom. Vaško središče predstavlja zaselek ob cerkvi sv. Andreja, ki je bila prvič omenjena leta 1482. Zaradi močvirnega terena so jo postavili na jelševe pilote in jo večkrat prezidali. S cerkvijo je povezana legenda. Nekoč naj bi Turek vanjo prignal konja. Na oltar je stresel oves in rekel: »Če si pravi svetnik, prepreči, da bi konj jedel na tem mestu!« Konj se ovsa ni dotaknil in Turek je prestrašen zaklical: »Bežimo, tukaj domuje pravi svetnik!« Ko je konja vodil iz cerkve, so v tlaku ostale vse štiri podkve ...
V bližini cerkve stoji mežnarija, čez cesto šola, nekoliko višje na prevalu pa je v 300 let stari hiši znana gostilna Savinek. Zanimivo je, da je gostilna ena izmed zadnjih hiš v vasi, prav tako pa je nekaj kilometrov nižje tudi ena prvih vaških hiš gostilna Grebenšek, ki se ponaša s stoletno tradicijo, saj je bila tu že stara furmanska gostilna. Na območju vasi je več studencev in marsikatera družina ima svojega. Z vodo pa se od tod oskrbuje tudi Šoštanj. Eden izmed močnejših izvirov je pri kapeli sv. Valentina v bližini cerkve. V vasi je še več kapel in sakralnih znamenj in menda jih je bilo nekoč več kot trideset.
Vaško središče zaznamuje cerkev sv. Andreja.
Bele Vode so znane iz časa NOB, saj so se tod pogosto gibale partizanske enote. V bližini je padel pesnik Karel Destovnik - Kajuh, na kar spominja doprsni kip pred šolo. Andreju so starši pripovedovali o hudi zimi, ko se je skozi snežne zamete prebijala 14. divizija. Alojz se spominja, kako so v petdesetih letih izkopavali kosti padlih partizanov, ki so jih premestili na šoštanjsko pokopališče. »Kar z rokami smo kopali, za razkužilo pa nam je služilo žganje. Župnik je hotel zvoniti v slovo, ko so odpeljali kosti, a mu niso dovolili ... « Po vojni so počasi prihajale spremembe, še posebno po gradnji ceste. Leta 1954 so v vasi dobili elektriko.
Živahen vaški utrip
Romarski vrh sv. Križ se ponaša z dvema cerkvama.
Mežnarija je bila nekoč središče vaškega življenja. Mežnar je bil tudi organist, imel je trgovino in stregel s pijačo. V mežnariji je bila šola vse do leta 1962, ko so nedaleč stran zgradili novo. Alojz in Andrej se spomnita, kako so vsi udarniško pomagali. V vasi so kopali pesek, na kasnejšem šolskem dvorišču pa so žgali apno. Ko so pred dvanajstimi leti zaradi majhnega števila otrok zaprli podružnično šolo, je nekako zamrlo tudi kulturno in družabno življenje v vasi.
»Zato smo ustanovili Kulturno-športno-turistično društvo Vulkan, katerega ime spominja na vulkansko preteklost teh krajev,« pravi predsednica društva Marjeta Mazej. V okviru društva pripravljajo različne prireditve. Med tradicionalnimi običaji, ki jih radi ohranjajo, je kožuhanje (ličkanje) koruze na Pergovnikovi domačiji. Poletje zaznamuje športni konec tedna na igriščih blizu šole. Na tridnevnem srečanju se ekipe iz več krajev pomerijo v ruskem kegljanju, malem nogometu in odbojki na mivki. Organizirajo tudi pohod po Logarski krožni poti okoli bližnjega vrha Sv. Križ (1048 m). Lani so jo temeljito očistili in uredili. Pozimi na strmi cesti, ki vodi na Sv. Križ, pripravijo sankaško tekmovanje in tradicionalni dvourni pohod na Smrekovec (1577 m).
Lovro Kuhar na romarski poti
Koničasti vrh Sv. Križ je dobrih tristo metrov višje od vasi. Nekoč so ga imenovali Oslovska gora. Menda zato, ker so menihi iz Gornjega Grada sem prihajali past osle. S hribom je povezana zanimiva zgodba: eden izmed volov je pogosto zataval z domačih pašnikov, a vedno so ga našli na vrhu hriba pod smreko, na kateri je visel križ. Nekoč so križ odnesli v kapelo v vasi Lepa Njiva. Toda križ je čez noč izginil in se spet pojavil na vrhu hriba. Ko so ga naslednjič odnesli v dolino, je začela obolevati živina.
Zato so ga vrnili v leseno kapelico na hribu in ljudje so začeli prihajati od vsepovsod, da bi prosili za rešitev različnih težav. Širil se je glas o čudežih in leta 1840 so postavili manjšo cerkev, dve desetletji kasneje pa še večjo cerkev, ki jo je posvetil škof Anton Martin Slomšek. V njej pod baldahinom nad tabernakljem še danes hranijo ta križ. Kasneje so pod cerkvijo zgradili še pokrite svete stopnice z lepo poslikano kapelo na vrhu. Kar težko si je predstavljati, kako so sem gor spravili ves gradbeni material, še posebej skoraj tri tone težak cerkveni zvon.
Sv. Križ je bil nekoč zelo obiskana romarska pot. Romanja se je udeležil tudi Lovro Kuhar - Prežihov Voranc. Pisatelj si je od majhnega želel v sončne kraje na drugi strani Uršlje gore, a otroška želja se mu je uresničila veliko kasneje. Doživetje je opisal v potopisu Od Kotelj do Belih Vod (izdan leta 1945).
