Živa beseda zaleže bolj kot internet

Zgodbe | jun. '17

Eva z Luno pred koržniki s potovanj po svetu

»Nisem dobila nobenega pravega darila, dobila pa sem veliko poljubčkov, čokoladic in risbic,« pove Eva Dolničar Šivic, upokojena, a še vedno strokovno aktivna pediatrinja. Ob tem doda, da je največje darilo zdravniku, ko ti otrok, ki je v zgodnjem otroštvu prebolel izjemno težko bolezen, danes pa že odrasel mož in očka, ki pripelje svojega malčka v otroško posvetovalnico, ob odhodu iz ordinacije reče: »Teta Eva, tako bi te rad objel in lupčka dal!««

Je hči generala Ivana Dolničarja - Janošika, ki je v Letušu 9. maja 1945 z nemškim generalom Löhrom podpisal kapitulacijo Nemčije na območju tedanje Jugoslavije. »V spomin na ta dogodek je tam vsako leto spominska svečanost, ki se je redno udeležujem. Sicer pa se očeta spominjam predvsem po njegovi ljubezni. Bil je dober in ljubeč dedek svojim vnukom. Oče je bil človek visokih moralnih načel, po drugi strani pa zelo emocionalna osebnost. V najtežjih trenutkih sem pri njem iskala nasvet, ki je bil vedno pravilen. Leta 2011 mesec dni po svojem devetdesetem rojstnem dnevu je 'sklenil', da ima vsega dovolj, zlasti zaradi takratne politične situacije v Sloveniji, in se je odločil umreti. Umrl je v spanju. Že prej sem mu morala obljubiti, da mu ne bomo umetno podaljševali življenja in mu bomo olajšali miren odhod.«

Kako pa je stopila na pot otroške zdravnice »tete Eve«? »Po končanem študiju v Beogradu sem prišla v Celje in sem prvih šest mesecev delala v ambulanti zveze borcev, kjer so me poznali kot Janošikovo hčer. Nato sem dobila službo v otroškem dispanzerju. Vedno sem si želela to početi in bila sem presrečna. Takrat sem bila pri štiriindvajsetih letih verjetno najmlajša zdravnica v otroški ambulanti in pod budnim očesom krasnega pediatra dr. Alifa. Od takrat se posvečam svojim malim in velikim pacientom. Še vedno trdim, da ni lepšega poklica kot biti pediater. Otroci ti ljubezen vračajo, in to z obrestmi.«

Pri skoraj sedemdesetih letih enkrat na teden še dela v dispanzerju za otroke in mladostnike v Žalcu. »Moji bivši mali pacienti mi zdaj prinašajo svoje otroke. Posvetovalnica ni le pregled, je pogovor s starši. Zelo mi je všeč, če imajo napisana vprašanja, na katera želijo odgovore. Nobeno od vprašanj, ki zadeva otroka, ni butasto. Za mlade starše je včasih že »navaden« prehlad lahko velik problem, in živa beseda zaleže bolj kot internet.«

Misliti le pozitivno

Eva Dolničar Šivic je vse življenje poudarjala pomen gibanja. »Že trideset let vsako jutro delam vaje Vrelec mladosti, okrog 15 let tudi vaje iz programov Telosvatba. Z možem sva upoštevala tudi navodila zdravilca Božidarja Djurice - Boška o življenjsko-kozmični energiji. Medicina je osnova, a tudi alternative ne smemo zanemariti. Ko sem postala vdova, sem si na predlog sinov kupila kužka – čudovito Luno. Naučila me je uživati v naravi in poslušati ptičje koncerte. Tudi s kolesom se voziva. Naredili sva šolo, v kateri sva se (še največ jaz) ogromno naučili. Menim, da pes poleg hrane in obilo ljubezni potrebuje tudi vzgojo, ki mu jo lahko da le 'šola'.«

Pred dvema letoma je izgubila moža, s katerim sta se odlično razumela. »Umrl je tako, kot si je želel. V trenutku. Bilo je zelo boleče, a tudi to je življenje. Spomini ostajajo.« Poleg sinov ima šest vnukov in vnukinj. Najmlajši je bil letos star eno leto, najstarejša čez trideset let. »Ko prideta srednja dva k meni na »vikend paket«, vsi skupaj spimo v veliki postelji. Družbo nam delata tudi maček Muri in psička Luna. Pri meni ni televizije in računalnika zanje. Hodimo na sprehode, naučila sem jih delati gobeline, pečemo kekse, zvečer pa igramo družabne igre.«

Sicer pa rada plete, uživa ob dobri knjigi in redno – že približno 30 let – piše kroniko, v kateri popiše svoja čustva, pomembne dogodke, rojstva, rast zobkov pri vnukih, pomembne športne dogodke … Ob tem pa Eva Dolničar Šivic bralcem polaga na srce: »Ne glede na leta in ne glede na težave v življenju se je treba potruditi in ostati optimističen, pa čeprav je to včasih hudičevo težko. Treba je gledati na pozitivne strani življenja, uživati v malenkostih (poslušanju ptic med sprehodom, sončnem zahodu ali ob besedah 'ti si moja draga oma'). Ne razmišljati, kaj, kje in kako te boli. Ne iskati pomoči v farmaciji (če ni nujno), pomagajo lahko sprehod, dobra knjiga, objem in družba tebi dragih ljudi.« 

Besedilo in fotografija: Savina Vybihal


Vaši komentarji


© 2019 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media