Vreščeče škatle

Zgodbe | jun. '17

Prvi radijski in televizijski sprejemniki so bili na podeželju redkost, tako da je nakup prvega v vasi sprožil celo vrsto družabnih dogodkov. Tako kot se je prej dogajalo s pripovedovanjem pravljic, so se vsi prebivalci zgrinjali v tisto hišo, kjer so kupili prvi sprejemnik. Pa sploh ne vsi naenkrat. Za gledanje televizije so se gledalci razporedili po programih – nekateri so prišli gledat šport, drugi poročila, spet tretji filme.

Seveda so se nekateri tem novostim upirali, sploh stari ljudje. Pri moji teti, ki je rojena v številčni družini, so se starejši brat in sestre, ki so bili že zaposleni, okoli leta 1955 odločili za nakup radijskega sprejemnika. Posvet glede nakupa je bil vsedružinski, prisostvoval mu je tudi stari oče. Takrat je bil star okoli sedemdeset let in je bil ostro proti nakupu: »Niti govora, da kupite tisto škatlo, ki govori in vrešči, če jo pa že kupite, ne bo v hiši, obesil jo bom na jablano!« Tako za časa njegovega življenja radia niso kupili, teta pa se danes spominja, da ga niti ne bi slišali, saj je bila že njena družina kot en glasen radio – vseh je bilo namreč dvanajst.