Vreščeče škatle

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | jun. '17

Prvi radijski in televizijski sprejemniki so bili na podeželju redkost, tako da je nakup prvega v vasi sprožil celo vrsto družabnih dogodkov. Tako kot se je prej dogajalo s pripovedovanjem pravljic, so se vsi prebivalci zgrinjali v tisto hišo, kjer so kupili prvi sprejemnik. Pa sploh ne vsi naenkrat. Za gledanje televizije so se gledalci razporedili po programih – nekateri so prišli gledat šport, drugi poročila, spet tretji filme.

Seveda so se nekateri tem novostim upirali, sploh stari ljudje. Pri moji teti, ki je rojena v številčni družini, so se starejši brat in sestre, ki so bili že zaposleni, okoli leta 1955 odločili za nakup radijskega sprejemnika. Posvet glede nakupa je bil vsedružinski, prisostvoval mu je tudi stari oče. Takrat je bil star okoli sedemdeset let in je bil ostro proti nakupu: »Niti govora, da kupite tisto škatlo, ki govori in vrešči, če jo pa že kupite, ne bo v hiši, obesil jo bom na jablano!« Tako za časa njegovega življenja radia niso kupili, teta pa se danes spominja, da ga niti ne bi slišali, saj je bila že njena družina kot en glasen radio – vseh je bilo namreč dvanajst.

Ko se je teta poročila, sta bila s stricem med prvimi v vasi, ki so okoli leta 1966 kupili rabljen televizor. Stari ljudje, ki so hodili gledat filme, niso razumeli, da se prizor ne dogaja tisti trenutek. Naša prastara mama je nekoč gledala televizijski program poleti, medtem ko se je film dogajal pozimi. Čudila se je in govorila: »Pa saj je poletje, kako to, da lahko tam pada sneg?« Drugi predmet začudenja so bile reklame, ki so se ponavljale – kot se še danes. V reklami so razbijali steklenice in stara mama se ni mogla načuditi, kje dobijo toliko steklenic, da jih razbijajo vsak dan znova.

 Pri nas se je starejši ženski včasih reklo strina. In sosedova strina se je rada postavila prav pred televizijski sprejemnik. Drugi gledalci so godrnjali, češ: »Strina, umaknite se, mi nič ne vidimo!« Ona pa nazaj: »Čakajte, ker zdaj jaz gledam!« Ženica ni razumela, da lahko vsi gledajo hkrati.

Moja tašča je doma iz Bjelovarja in v njenem otroštvu je bila v vasi samo ena televizija. Vsi otroci so se zbirali v tisti hiši, ker so radi gledali kavbojske filme, tako da so čisto pozabili, kdaj jih starši pričakujejo doma. Ko sta tašča in njen brat nekoč zelo zakasnila, je oče prišel ponju zelo jezen. Drugi dan pa se je omehčal in šel kupit televizor, da otroka ne bi več uhajala od doma.

Vsi vemo, da je danes televizija kvečjemu sredstvo za odtujevanje kot za druženje, le kakšna nogometna prvenstva so izjema. Škoda. Tudi na vasi je druženja vedno manj. Pa ni kriva televizija. Tudi službe z vedno daljšim urnikom, gospodinjenje in skrb za otroke ne. Ljudje so bili vedno obremenjeni z delom, saj brez njega ne bi preživeli, vendar pa jim je nekdaj druženje predstavljalo sprostitev, ne pa dodatne obremenitve.

Besedilo in fotografiji: Sabina Stambulić Pugelj 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media