En, dva, tri, en, dva, tri …

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | jun. '17

Da bo tudi on povabljen na maturantski ples, se Andreju še sanjalo ni. Ljuba Nika, kako so se ji svetile oči, ko mu je prinesla vabilo. »In boš plesal z mano dunajski valček?«

Dunajski valček! En, dva, tri, en, dva, tri … Še zdaj se vidi, mladeniča v vojaških čevljih, kako si je polglasno štel, ko se je od vojakov vrnil na nagradni dopust za novo leto. Mladina je v kulturnem domu pripravila praznovanje in z veseljem se ga je udeležil. V uniformi, taka so bila takrat pravila. Pet let je bil starejši od Mete, ki je v času njegove vojaščine zrasla iz punčke v mladenko – pa jo je povabil plesat. Kako pa bi jo drugače dobil iz gruče deklet, ki so čakale na plesalce? Joj, še vedno se spomni zadrege, ko je s svojimi velikimi podplati pohodil njene čeveljčke – da je ne boli, je rekla.

Ko je imela potem Meta maturantski ples, je bil on še vedno pri vojakih. Meta mu je precej sramežljivo pisala o valeti in plesu, o Belih vranah in čudovitem večeru, poslala mu je tudi skupinsko fotografijo, posneto na stopnicah Festivalne dvorane, več pa ne. Ker ga ni bilo zraven, pozneje o plesu – ali morda o Metinem plesalcu – sploh nista govorila. In hodila sta na izlete in kulturne prireditve, na plese pa ne. In tako se je njegova skrivnost, da res ne zna plesati, v resnici ohranila kar do poroke. En, dva, tri, ples ženina in neveste, en, dva, tri! Z mamo ni plesal, češ da je to neumnost, in tudi mami se je zdelo tako. Meta je plesala ples neveste z očetom in potem na zahtevo svatov tudi z njim še enkrat – zdaj je z obžalovanjem pomislil, da je bil zanju z Meto to zadnji ples v življenju. Kajti tudi potem nista hodila na plese, časi so bili resni in dela veliko, denarja malo, časa za zabavo pa sploh nič. Delala sta in zidala in imela otroke in skrbela za zdravo hrano in vodila otroke v naravo in na morje in v hribe – vsega je bilo. Nikoli nista govorila o tem, ali bi morda Meta rada plesala.

Ko je potem Meta tako zbolela, da je samo še v postelji lahko sprejemala obiske, so prišli k njej tudi gimnazijski sošolci: vsi so vedeli, da so se prišli poslovit, le da ni o tem nihče govoril. Obujali so spomine in se sproščeno smejali, kolikor je človek sploh lahko sproščen ob smrtni postelji. Gotovo pa taka posebna priložnost prinese tudi bolj odprte besede.

»Ja, drugače se je zasukalo, kot sem mislil takrat,« je kar pred vsemi rekel sošolec Miran in vsi okoli postelje so umolknili – očitno so vedeli, o čem govori. »Zdaj je gotovo zadnji čas in ti lahko končno povem, da je bil maturantski ples zame nekaj najlepšega. Tako dobra plesalka si bila in tako lepo te je bilo držati v rokah!«

»Ah ...«

»Ne, naj povem! Kako sem potem na izletu čakal, saj si rekla, da si moraš vzeti čas – ker da imaš fanta pri vojakih in da on računa nate. Vse dni izleta, ko smo plesali in prepevali tam po obali, sem iskal tvoje oči in odgovor v njih – in kadar sva plesala, sem bil prepričan, da se bo vse dobro izteklo ...«

Pomolčal je in vsi so sklonili glave.

»Saj se je dobro izteklo,« je tolažeče rekla Meta. »Tisto je bil samo tvoj poletni preblisk, take sanje ob plesu in petju. Tudi ti si našel ljubezen svojega življenja ...«

»Ja, saj. Pa vendar, kadar igrajo Bele vrane, se vsega spomnim in moral sem ti danes to povedati. Kako lepo si plesala.«

»Lepo je bilo, res – potem v življenju nisem več kaj dosti plesala ...«

Andrej se je zdrznil. »Seveda ni kaj dosti plesala – sploh ni plesala, ker se je pač poročila z mano in sva se šla resno življenje. Z Miranom bi ji bilo življenje en sam ples.« Tu ob smrtni postelji svoje žene je doživel vse naenkrat: ljubosumje, obžalovanje, jezo in sočutje – zdaj, ko je bilo za vse prepozno ...

»Dedi, slišiš? Boš plesal z mano dunajski valček? Na maturantski ples te vabim!« ga je Nika priklicala nazaj v sedanjost.

»Bom, ljubica, veš da bom!« je rekel in deklici se še sanjalo ni, zakaj ima tako kisel obraz.

On pa je sklenil, da se bo takoj naučil plesati – končno! V klubu vdovcev imajo vsako soboto ples – tole je pa res znak, naj se jim pridruži. Zdaj se ne more več izgovarjati na delo in resnost – in vdova Ela ga že dolgo vabi, naj se jim kdaj pridruži. Morda pa je še čas, da popravi zamujeno …

Mira Dobravec


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media