Učiteljica s srcem

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | jun. '17

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Dragica Motik

Pred dobrim mesecem je Dragica Motik pripeljala skupino deklet in žena iz Istre, ki so na zboru članov Društva upokojenih pedagoških delavcev Slovenije zaigrale kratek skeč iz knjige Butalci Frana Milčinskega, ki govori o tem, kako so se naši slavni rojaki po pameti peljali po vino na Hrvaško. Amaterske igralke so navdušile zbrane upokojene učiteljice in profesorice. Dragica Motik je upokojena aktivna svetovalka Zavoda RS za šolstvo, ki jo plačuje Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport za izvajanje dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture v dveh sosednjih županijah na Hrvaškem. Otroke in odrasle izobražuje in vzgaja na Reki, v Pulju, Buzetu in Čabru.

Izkazalo se je, da je Dragica Motik do zdaj spisala vrsto scenarijev za kratke igre, vsi pa so nastali v sodelovanju z učenci. Pristop do ljudi, učencev, ki hodijo k njej po znanje in druženje.

Eden njenih najmlajših učencev, ki sicer hodi v prvi razred »prave« osnovne šole, je sorodnikom z Reke pripovedoval o tej šoli, zapel jim je pesmico, zrecitiral pesem in pripovedoval o svoji učiteljici toliko časa, dokler niso sorodniki vprašali: »Pa kaj ste ga vpisali v slovensko šolo?« O tisti pravi osnovni šoli ni znal povedati nič. Dragica Motik reče o tem: »To je zame pravo priznanje, ne potrebujem ničesar drugega kot zavest, da mi je uspelo pri najmlajšem. Ta fant bo ljubil znanje in učenje, ne glede na to, kam ga bo zanesla življenjska pot.«

Delo s starši

Skupina deklet in žena iz Istre, ki so zaigrale kratek skeč iz knjige Butalci Frana Miličinskega.

Dragica je sodelovala pri številnih mednarodnih evropskih projektih. Ti so tkali meddržavne in medšolske stike. Slovenski učitelji so odpotovali v male švicarske kraje, kjer so bili nastanjeni pri domačih učiteljskih družinah in so teden dni živeli tako, kot živijo ljudje v švicarskih vaseh, hodili so v šolo vsak s svojim pedagoškim kolegom in se učili njihovega življenja, navad, poslušali pouk, opazovali vzgojo. Domov so se vrnili v supergah in z nahrbtniki, opremljeni z novo porojeno skromnostjo in medsebojnim spoštovanjem.

Eden odmevnih evropskih projektov, ki ga je tudi zasnovala Dragica Motik, je zadeval delo s starši. Projekt naj bi starše vključil v izobraževalni sistem, nekakšna predpriprava na premike delavcev po letu 2000. Priseljenci prinašajo v novo okolje različna kulturna izročila, ki jih učitelji navadno prvi zaznamo, pravi, »kajti učitelji in starši smo tisti, ki lahko najbolje povežemo nove mlade prišleke v okolje, jim zagotovimo znanje, ne da bi jih oropali jezika in nacionalne identitete. Projekt je v sodelovanje povezal 19 držav, v njem je sodelovalo ogromno staršev.«

Organizirala in deset let je vodila mednarodne poletne šole od leta 1991 do 2010. Tujim otrokom so organizirali bivanje pri slovenskih družinah, dopoldne so hodili v osnovno šolo, kjer so imeli pouk v slovenskem jeziku, popoldne pa so postali začasni člani slovenske družine.

Ne le učenje jezika

Zahvala učenk za njeno predano delo

O sebi Dragica ne govori rada: »Rojena sem v Zagrebu, oče je bil železničar, stara mama je živela v Ljubljani, tu živim od otroštva, tu sem končala fakulteto, od tu sem šla v Nemčijo, od tam nazaj, delala na Zavodu za šolstvo, bila šefinja strokovnega dela, imela 1001 idejo, pisala o didaktičnih metodah pri pouku ..., svetovala, pripravljala programe za proslave, vodila poletne šole, seminarje, izumljala nove didaktične pristope, pa sem vedno slišala z vseh strani: to se ne da, to se ne da, pa to se tudi ne da …«

Nato je Dragica Motik prevzela mesto učiteljice dopolnilnega pouka na Reki, v Buzetu, Pulju in Čabru. Urad za Slovence po svetu je namreč zahteval, da se učitelja s polnim delovnim časom pošlje na Hrvaško.

»No, ko sem prevzela to delo, sem razposlala obvestila, povabila predšolske otroke, starejše – in se je začelo. V Čabru sem bila celo po dvakrat na teden. Poleg pouka, h kateremu so hodili učenci, sem spodbujala branje doma. Vsako leto smo spoznavali po eno slovensko pokrajino, in sicer jezikovno, zgodovinsko, geografsko in kulturološko, ter pomembne osebnosti ... V Ljubljani smo se odločili za Plečnika: na zemljevidu smo si ogledali turistične točke, vsak je obdelal nekaj iz tega gradiva, nato sem jim iz knjige Mojster nebeške lepote Ivana Sivca prebrala tisti pogovor med materjo in očetom.

Nato sem spodbujala dialog: dober dan, ... Potem smo to zaigrali v dialogu, si razdelili poglavja, naredili smo scenarij Plečnik se pogovarja s študenti v Ljubljani. Pazila sem, da je vsak učenec govoril na ravni svojega znanja ... Bil je tak uspeh, da sem morala pripraviti seminar o svojem načinu dela.«

Žal je morala v pokoj, ker tako veli zakon. Dela pogodbeno, o plačilu jo je sram govoriti, čeprav ima najvišjo »šaržo« ... Menda bo zdaj prišel nekdo drug delat njeno delo.

»Pravijo, da nihče ni nenadomestljiv. Vendar po tem, kar daješ od sebe, nisi nadomestljiv,« zaključi Dragica Motik.

Lada Zei

Lada Zei


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media