Uči se, da boš znal delati
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Družina Paulus - hčerka Mojca, sin Tomaž, mama Lojzka in oče Stane
Družina Paulus, ki izhaja iz Češke, že 86 let vodi avtomehanično delavnico v Škofji Loki. Prevzel jo je že četrti rod – sin Tomaž. Oče Stane in mama Lojzka sta že upokojena, toda še vedno nepogrešljiva v družinskem podjetju.
V domačem podjetju je zaposlena tudi hčerka Mojca, poročena Rakovec. Z diplomo fakultete za menedžment vodi njihovo servisno pisarno. Štirje vnuki pa so še premajhni, da bi se resneje spogledovali z delom.
Tomaž še naprej neguje vrednote, ki so jih skrbno gojili vsi njegovi predniki in temeljijo na skrbi za odlično opravljeno delo, na stalnem nadgrajevanju znanj zaposlenih in tudi na usposabljanju mnogih prihodnjih mojstrov od blizu in daleč ... Zato ni čudno, da je bil njihov servis pred petimi leti uvrščen celo med sto najboljših Volkswagnovih servisov na svetu. Ta lovorika še danes dokazuje, da so jo dobili upravičeno, kar stalno potrjujejo tudi njihove stranke ter zaposleni. Odličnost pa »sije« tudi v njihovih prostorih – od delavnice do skladišča, kjer je vse natančno urejeno kot v lekarni.
Z enako natančnostjo sta Stane in Tomaž uredila družinsko drevo. Stane in Lojzka sta letos prvič obiskala Češko, da bi še globlje raziskala družinske korenine, in našla sta marsikaj zanimivega. Odkrila sta še eno družino Paulus, ki ima avtoservis za znamko Škoda, vendar kljub istemu priimku in enaki dejavnosti niso v sorodu.
Zanimiva družinska zgodovina
In kako so Paulusi prišli iz Češke v Škofjo Loko? »V češkem mestu Olomouc je imel Josef Paulus tovarno sladkorja, njegov sin Rudolf pa je bil visoki oficir v avstro-ogrski vojski in je služboval tudi v Srbiji. Zaradi spleta nesrečnih okoliščin je izstopil iz vojske in odšel v Sarajevo, kjer je kot uslužbenec avstro-ogrske vlade opravljal delo »finančnega revidenta«. Med njegovimi petimi otroki je bil tudi Leopold, ki je bil izučen za ključavničarja, a so ga bolj zanimali avtomobili. Kupil si je dve debeli nemški knjigi, v katerih je bil avto opisan in narisan do najmanjše podrobnosti. V prvi svetovni vojni je prišel v Škofjo Loko kot vojak. Zadolžen je bil za skladišče, ki je bilo na Strahlovem gradu. Tam je delala mlada in čedna Francka Čemažar, v katero se je zagledal in se z njo poročil. Še med vojno je nato odšel na Češko in svoje znanje dopolnil z delom v Škodinih zavodih, nato pa je leta 1931 odprl prvo avtomehanično delavnico v Škofji Loki. Takrat je bilo nekaj avtobusov, motorjev, kmečkih stabilnih motorjev ter malo avtomobilov. Karoserije so bile tudi še lesene, nekatere dele so mehaniki izdelovali kar sami ...« o svojem dedu pripoveduje Stane Paulus. V vitrini prodajnega salona je razstavljena Leopoldova Boscheva knjiga iz leta 1939.
Po drugi svetovni vojni se je za avtomehanika izučil tudi njegov sin Janez, eden od devetih otrok. Že leta 1953 je naredil mojstrski izpit in si kupil motor BMW s prikolico, s katerim je celo tekmoval. »Dvakrat je bil državni prvak. Zmagal je tudi na dirki na črnogorski Lovčen. Ko so ga po enem letu poklicali iz domačega avto-moto društva, je bil začuden in vesel, ko so mu izročili priznanje za to zmago ...« nam doživeto pripoveduje njegov sin Stane. Kasneje se je moral motorju odpovedati, saj mu je žena Lojzka, Stanetova mama, ki je bila med drugim odlična telovadka, postavila pogoj – motor ali družina. Tako si je Janez namesto motorja kupil star avto BMW kabriolet. Stane pokaže fotografijo svoje družine v tem prestižnem avtu – takrat je bil star tri leta. Pripoveduje o svojem očetu, ki je bil delaven, iznajdljiv in zelo priljubljen človek; če zdravnica ni imela prevoza do bolnih ljudi na terenu, jo je kar on zapeljal z motorjem. Sam je celo predelal osebni avtomobil v poltovorni avtomobil. Do otrok pa je bil dokaj strog – Staneta na primer ni pustil dirkati z motorjem. »Ker je Janez odraščal v času vojne, je bil pogosto lačen, zato je imel zelo odgovoren odnos do hrane. Vedno je pobral vse krušne drobtinice in jih pojedel. Tudi najinima otrokoma je privzgojil tako spoštljiv odnos do kruha,« pravi Stanetova žena, ki ima isto ime, kot ga je imela njegova mama – Lojzka.
Izobraževanje vodi do uspehov
Janez je že leta 1968 podpisal pogodbo za uradni servis vozil znamke Audi, slabih deset let kasneje pa še za Volkswagen. Stanetu, ki mu je od malega pomagal v delavnici, je predlagal šolanje za avtoelektrikarja v ljubljanskem centru strokovnih šol, vajeništvo pa je opravljal v podjetju Transturist v Škofji Loki. Stane je kmalu opravil mojstrski izpit, dodatno pa se je izobraževal v sarajevski tovarni avtomobilov (TAS) in tudi v Nemčiji (kasneje se je veliko izobraževal tudi na drugih področjih, celo v retoriki). V Sarajevu je poiskal grob svojega pradeda in ga tudi fotografiral. Ker danes groba ni več, je ta fotografija zanj še toliko vrednejša ...
Stane je ob odličnem vodenju servisa aktivno sodeloval še marsikje, še vedno je na primer aktiven član komisije za mojstrske izpite. Način dela se je pri avtomehanikih z leti bistveno spremenil – zahteve so velike, znanje je treba hitro dopolnjevati in širiti. Meni, da je zavedanja, kako odgovorno je delo avtomehanikov, premajhno: »V prvi vrsti gre za varnost pa tudi za vzdrževanje vozil, ki niso poceni. Tega pa ne more delati nekdo, ki ni zares mojster v svojem poklicu.« Zato je – tako kot je bil njegov oče – pri delu zelo zahteven.
Lojzka se je pri možu zaposlila šele leta 1991 in prevzela najprej računovodstvo, nato pa kot komercialistka še prodajo novih vozil. Stane je bil aktiven v obrtni zbornici, Lojzka pa se spomni, kako so bili nekoč obrtniki cenjeni: »Naši plesi so pokazali status obrtnikov – bilo je lepo, družabno, prijetno. Bil je to tudi čas lepih večernih toalet ... Danes je drugače; obrtniki niso dovolj cenjeni, v obrt je vključena vsa družina in vsi po vrsti so zgarani, zato tudi druženja niso več tako vesela in tako razkošna ...«
Od mladega je navdušen fotograf
Njun skupni konjiček pa je fotografija. Stane se je nazadnje udeležil foto tečaja pri Arneju Hodaliču. Ima razstavo fotografij v škofjeloškem zdravstvenem domu, pripravlja pa se na razstavo obrtnikov fotografov. Z ženo sta šla dvakrat na foto potovanje. »To je bil foto safari po Namibiji; prevozili smo 4400 km in prišli iz notranjosti vse do obale Atlantskega oceana. Domov sva prinesla 12 tisoč fotografij ...« nam s presenetljivimi podatki postreže Stane. »Če ne bi bil mehanik, bi bil zagotovo fotograf,« pravi.
Mama je bila tista, ki je Stanetu kupila prvi fotoaparat. In že takrat je delal zanimive fotografije – seveda je bila takrat pozornost namenjena avtomobilom. Ob tem pove, kako sta se z očetom lotila predelave fička, v katerega sta vgradila močnejši boks motor BMW. To je bil velik dosežek, ki ga je Stane delil s prijatelji. Ker je bil še premlad za vozniški izpit, se je z njim najprej vozil le po stranskih poteh.
Tomaž Paulus je seveda zrasel z avtomobili, z odgovornostjo do kakovostno opravljenega dela in ob pričakovanjih deda in očeta, da se bo stalno izpopolnjeval in težil k odličnosti. To je tudi potrdil, ko je bil leta 2015 član slovenske ekipe na Volkswagnovem tekmovanju v prodajnih, svetovalnih in tehničnih veščinah, ki je potekalo v Nemčiji. Njihova ekipa je – na presenečenje mnogih iz mednarodne druščine – prepričljivo zmagala. Tudi na drugih svetovnih tekmovanjih je dosegal sama visoka mesta. Sicer pa je Tomaž po poklicu avtomehanik, voznik, strojni tehnik in diplomirani socialni delavec.
Stane in Lojzka zelo rada plešeta. Leta sta hodila na plesne vaje, zdaj pa znanje utrjujeta s preplesavanjem. Rada imata južnoameriške ritme, in dokler ju bodo noge nesle, jih bosta plesala. Nikamor pa ne gresta brez fotoaparata. »Z družino smo nekdaj kampirali ob morju in hodili v hribe – sistematično po transverzali. Zdaj sva z možem vesela, če nama uspe iti za nekaj dni v Prekmurje ali pa na foto izlete. Vedno smo bili bolj skromni, veliko smo delali, vlagali in zdaj, ko bi si morda – časovno in sicer – lažje kaj več privoščila, sva zadovoljna kar doma,« je še povedala Lojzka Paulus.
