LITERARNE STRANI

Prosti čas | jul. '17

V kamen vklesano

Ob dolgih in pustih novembrskih večerih je k nam prihajal Francelj. Z očetom sta sedela za pečjo in »tolkla slamo«, kot je rekla mati. S kmečko pametjo sta razmišljala o tem, ali bomo imeli čez petdeset let socializem ali kapitalizem; o demokraciji nista govorila, mogoče zanjo niti nista vedela. Seveda ni ostalo le pri tem, ampak sta svoje »kvantanje« vedno končala s služenjem vojaškega roka v Kraljevini Jugoslaviji davnega leta 1936.

Ob takih večerih sem, sedeč na klopi, zdolgočaseno bingljala z nogami ali pa ležala na peči, se delala, da spim, in pobirala »posluške«. Iz njunih ust sem prvič slišala besedo redov, kar je star izraz za vojaka v kraljevi vojski. Ta status so očetu določili z naborom, prav tako Franceljnu, sicer pa sta oba služila vojsko v Srbiji, moj oče v Beogradu, ki mu je obvezno rekel Belgrad.

Po skoraj dvajsetih letih sta tam za pečjo tako doživeto obujala spomine o vojaškem življenju, da tega ni bilo mogoče preslišati. Govorila sta, kako so z menažkami v rokah stali pred kotlom, o pasulju, ki je bil vsak dan na jedilniku, in o kislem vojaškem kruhu, ki sta ga imenovala komis. Govorila sta o težkih vojaških suknjah, ki so kljubovale košavi, o obujkah, ki so jih nosili namesto nogavic.

Oče se je ves čas hvalil, kako se je naučil govoriti srbsko v samo enem mesecu, po dveh mesecih je tudi tekoče bral cirilico. Sicer je bil med redovi eden redkih, ki je znal brati, čeprav so bili v njegovem postrojenju, kot je govoril, vsi narodi in vse manjšine Kraljevine Jugoslavije. Spomnim se, da so ga včasih poklicali na občino v »pisarno«, da jim je prebral prejete ukaze v cirilici in jih tudi prevedel. Gotovo je imel smisel za jezike, saj je tekoče govoril tudi nemško.

Enkrat je oče za pečjo omenil, da so jih pri zaprisegi postrojili po verah tako, da so lahko katoliki, pravoslavci, judi in muslimani izrekali prisego vsak svojemu bogu. Takrat sem prvič slišala, da imajo ljudje po svetu različne bogove, zato sem se vsa začudena oglasila s peči:

»Ali je več bogov? Ali mi molimo k ta pravemu?«

S Franceljnom sta se spogledala, oče je vstal s klopi, se presenečeno zazrl vame in tiho odgovoril: »Tega ne bomo nikoli vedeli!«

»Saj je bogu vseeno, ali se križamo ali klanjamo!« je dodal Francelj čisto po tiho, ker se je takrat v sobi pojavila mati. Takoj je dodala:

»Kakšne neumnosti pa spet klatita! Kaj ne vidita, da otroci pobirajo posluške?« Pogovora je bilo konec, a misel o drugih bogovih se je že ugnezdila v meni.

Oče je pri svojih štiriindvajsetih letih v Beogradu prisegel pred duhovnikom in vsemogočnim Bogom, da bo kralju Jugoslavije Petru II. z dušo predan in pokoren, da se bo za kralja in domovino pogumno boril, da bo ubogal ukaze nadrejenih in jih zvesto izpolnjeval. Tako mu bo Bog pomagal! A zaprisega ni trajala niti pet let, saj se je začela vojna. Ljudi iz naše vasi so naložili v živinske vagone in jih odpeljali v taborišča v Avstrijo, Nemčijo, na Poljsko. Preživeli so se po štirih letih vrnili na opustošene domove.

Spomin na fašizem, izgnanstvo in trpljenje v nacističnih taboriščih je bil še vedno živ, a o tem oče in Francelj nista govorila. Šele mnogo kasneje, ko sem bila že odrasla, sem po kapljicah izvedela o vsem hudem, kar so ljudje iz naše vasi preživeli med vojno.

»Zdaj imamo Jugoslavijo in socializem, ki ga moramo spoštovati!« sta zaključila, in kot da bi se opravičevala, sta dodala: »Nič ni v kamen vklesano!«

Včasih je pogovor nanesel na vrnitev iz Beograda in to, kako so jih na vlaku novačili za vstop v špansko vojsko. Obljubljali so jim življenjsko rento, ki bi jo v primeru smrti prejemala družina. Oče je govoril, da zato, ker so bili kraljevi vojaki dobro izurjeni in zaupanja vredni. Na koncu takega pogovora je vedno dejal: »Dobro, da nisem šel!«

Poznal je nekega Počervino iz Birčne vasi, ki je kot slovenski prostovoljec španske republikanske armade prisegel svojo »jura de la bandera« Španiji. A boril se je na strani poražencev, in ko je zmagal Francov fašistični režim, si je komaj rešil življenje. Skrivaj se je peš napotil proti Sloveniji, a so ga v Franciji zajeli in poslali v taborišče. To zgodbo je oče vedno zaključil z besedami: »Tudi Franco ne bo večno. Nič ni v kamen vklesano!«

Enkrat v jezikavih letih sem očeta vprašala, zakaj nas utruja s svojo vojaščino, ki je ni več, ker tudi kralja ni več in imamo pač socialistično Jugoslavijo. Pomolčal je, potem pa vprašal, zakaj imam še vedno shranjeno rdečo rutico, saj tudi pionirčki ne bodo večno, ker ni nič v kamen vklesano. Naveličano sem mu odgovorila: »Jaa, ate!« In potem je še naprej razpredal, da mora človek vedeti, kaj je bilo včasih. Da se je sam rodil v monarhiji, v kraljevini služil kralju, preživel fašizem, nacizem in taborišče, doživel komunizem, zdaj živi v socializmu. A večno ne bo tako.

»Nič ni v kamen vklesano!« je spet ponovil in dodal: «Tudi brez petelina se zdani!«

Preživel je šest sistemov pa Franca Jožefa, kralja Petra II., Hitlerja in tovariša Tita. Dočakal je samostojno Slovenijo in demokratično Evropo. Meni so bili ti pogovori vedno strašno dolgočasni. Potem pa mi je v drugem letniku srednje šole osivela profesorica pri zgodovini postavila vprašanje o španski državljanski vojni. Snovi nisem znala, pa sem začela še sama tako kot oče za pečjo klobasati, kako so novačili mlade fante, ki so jih izurili v kraljevi vojski v Beogradu, kaj vse so jim obljubljali in da so zato naši revni fantje odšli v Španijo. A ker se niso borili na pravi strani, so jih fašisti nameravali pobiti, zato so na skrivaj pešačili prek Francije in Italije v Slovenijo, ki je takrat že bila okupirana. Profesorica je prikimavala, potem pa vprašala, od kod to vem. Hitro sem se pohvalila, da je bil očetov znanec španski borec. A je še kar vrtala vame, ali poznam njegov priimek. Izustila sem Črviv. Ves razred se je smejal, profesorica pa je zaprla redovalnico in začela govoriti o Mihu Počervini, španskem borcu iz Birčne vasi, ki ga je osebno poznala. Ocenjevanja je bilo za tisti dan konec in po pouku so me sošolke trepljale in hvalile, ker sem speljala uro zgodovine v drugo smer.

»Kdor ne pozna preteklosti, tudi prihodnosti nima!« je pri vsaki uri ponavljala naša profesorica. Kako se mi je to takrat zdelo brez zveze!

Z leti človek zori in pogled je drugačen. Postala sem redna obiskovalka muzejev in v knjižnici posegam po zgodovinskih knjigah. Iz oddaljenosti petdesetih let gledam na tiste očetove pridige čisto drugače. Ni mogoče pozabiti njegovih preroških besed: »Ko boš v mojih letih, bo vse drugače. Nič ni v kamen vklesano!«

Zato pišem zdaj te zgodbe in jih vlečem iz spomina za vnuke, ki s tatuji okrašeni strmijo v svoje tablice in na moje ponavljanje, da ni nič v kamen vklesano, vljudno, a naveličano odgovarjajo: »Jaa, babi!«

Marinka Marija Miklič

Pr′ Hostar

»Tok sem pucala, da sem se znucala, da sem se znucala, ojaja,« odmeva jutranja pesem iz moje radijske budilke. »Zanimivo, da takšne pesmi sploh vrtijo na radiu Ognjišče,« pomislim sama pri sebi. Očitno je namenjena prav meni in še tisoč drugim ženskam, ki izvajajo pomladno očiščevalno akcijo v hiši in okoli nje. Prav gotovo so jo zavrteli kot moralno spodbudo svojim poslušalkam in v tolažbo, da pri tem opravilu niso same.

»Ampak mene vseeno vse boli,« pomislim. Ravno včeraj sem napovedala vojno pajkom, prahu in umazaniji, danes so pa hude posledice. »Ampak nekako bo že,« se tolažim, »saj smo vsi upokojenci v istem žaklju.« Že pokojni Franc Košir je pel tisto svojo znano pesem: »Ko pa zjutraj spet zbudim se, in če res nič ne boli me, grozno se ustrašim, če sem sploh še živ …« Jaz sem stoodstotno živa, dragi moj Košir. Zate pa ne vem, kako se imaš tam, na drugem svetu. Le kdo je na boljšem, ti ali jaz? Bog ve, pa je lepo tiho.

Počasi vstanem s stola, se oblečem in grem v kuhinjo. Spet bom ves dan sama, še dobro, da imam za družbo svojega zvestega kuža Flokija. On mi daje veselje in moč, da zjutraj sploh vstanem. Kako prijazno me tudi danes gleda s svojimi razumevajočimi očmi in maha s svojim košatim repom. Vse stori za svoj zajtrk ter malo ljubezni in topline. Če bi znal še govoriti, mi ne bi bilo več dolgčas.

Pa saj sem imela družino. Živeli smo od majhne kmetije, mož mi je umrl, otroci so odšli, vnuki pridejo, kadar pridejo, pa je mogoče še najboljše tako. Tudi če pridejo, jim ne sledim in vedno se jim mudi, o čem se pogovarjajo, pa sploh ne razumem več. Njive so otroci dali v najem sosedom, ker se ne splača več delati.

»Pa saj bo,« zamrmram sama pri sebi in odženem mračne misli stran. Živim za danes, kar je bilo, je bilo ... Moja naloga v življenju je zdaj samo še ta, da počakam poštarja, ki mi prvega v mesecu prinese pokojnino. Sploh ni pomembno, koliko je je, pomembno je le to, da jo še velikokrat dobim.

Po zajtrku, beli kavi s kruhom in kupčkom tablet za zdravje, komaj čakam na obisk svoje najboljše prijateljice Mimi. Z njo sva povezani že od otroških let in sva kot rit in srajca. Hvala bogu, ona ima izpit za avto, živi v sosednji vasi in z njo si deliva podobno usodo.

Slišim zvok avtomobilskih gum in povabim jo kar zunaj na klopco, saj je sonce že toplo in z velikim veseljem razkazuje svojo pomladno moč.

Tako kot vsako jutro tudi danes srebava kavico, pomakava piškotke vanjo in klepetava o vremenu, sosedih, politiki, župniku in programu in telenovelah na televiziji. »Veš kaj, moja Francka,« začne svoje misli razpredati Mimi. »Življenje je postalo tako samotno in dolgočasno. Vsi so samo še doma, jamrajo, gledajo televizijo, hodijo po trgovinah in nakupujejo na kupone, seštevajo popuste, nič več pa ni druženja, petja in veselja ob večerih. Sklenila sem, da bova midve izjemi in si bova kar sami popestrili upokojensko življenje. Včeraj sem poslušala vnuke, kako so se med seboj pogovarjali, da v kinu vrtijo slovenski film. Ma, pozabila sem naslov. Marička pomagaj, kako imam kratko špago. Čakaj malo, čakaj, saj se bom spomnila, Na koncu jezika imam odgovor, samo še ven mora priti. Kako je že naslov? Pri Kostan ali nekaj podobnega! Sem se že spomnila. PR′ HOSTAR! Mislim, da je prav tako. A si za to, da greva skupaj v kino gledat ta slovenski film?«

»Bog ve kako je zdaj tam, v kinu?« ji zamišljeno odgovorim. »Midva s pokojnim Jožetom sva bila enkrat tam ... mnogo let nazaj! V prejšnjem stoletju, kaj stoletju, v prejšnjem tisočletju je bilo to!«

»Ampak zdaj mislim, da vrtijo že barvne filme z zvokom,« malo za šalo, malo zares prekine moje glasno razmišljanje Mimi. »A potem si za to, da greva skupaj v kino?«

»Seveda sem za to, da greva,« ji odgovorim, »ampak če je to drama, ne grem, ker drama je moje vsakdanje življenje. Pa vidim in slišim tudi že bolj švoh, tako da bova morali sedeti bolj spredaj, pa očal ne smem pustiti doma. Upam, da imajo mehke stole, ker pri miru dolgo ne morem sedeti. Me boli kolk od operacije. Pa stopnice so hud problem. Težko hodim po njih. Upam, da imajo blizu stranišče, ker mi nekaj nagaja mehur. Pa pozno zvečer tudi ne bi šli, ker je ponoči bolj težko voziti po cestah, ti pa tudi že malo slabše vidiš, pa itak greva obe s kurami spat.« Pa bi še kar jamrala, če me Mimi ne bi ustavila in se začela na ves glas smejati.

»Daj no, Francka, saj greva samo v kino, ne na giljotino. Svečano ti obljubljam, da bova obe preživeli. Malo bom vprašala vnuke, kje in kdaj se vrti ta film, jutri se pa spet vidiva, da dorečeva vse podrobnosti.«

Dan mi je mineval v premišljevanju in prijetnem pričakovanju. Še ponoči sem se premetavala in moj spanec je bil nemiren. V pomladno jutro me je kar poneslo iz postelje in komaj sem čakala prijateljičin prihod. »Vse je dogovorjeno,« je že na pragu veselo oznanjala Mimi. »Lokacija kina je tam kot pred šestdesetimi leti, film pa je ob dveh popoldne v nedeljo. A bo to v redu?«»Seveda bo, ne samo v redu, to je čudovito,« ji odvrnem in že sva skupaj delali plan za nedeljski izlet.

Oh, kako se mi je preostali teden vlekel. Ni in ni ga hotelo biti konec. Seveda sva šli obe k frizerju, ker za tako priložnost pa človek ne sme imeti sive avtoceste na svojih pobarvanih laseh. Mimi mi je tudi povedala, da je generalno očistila svoj avto zunaj in znotraj. Ne zgodi se vsak dan, da gre s prijateljico v kino. Pa še izkoristiti mora vozniški izpit, saj so ji ga po hudih zdravniških pregledih in psiholoških testih podaljšali za eno leto.

Pa je le prišla nedelja. Še pri jutranji sveti maši sem bila bolj telesno kot duševno, Bog mi odpusti ta moj greh. Misli pa so mi begale sem ter tja kot pingpong žogica na svetovnem prvenstvu.

Po maši sva bili z Mimi dogovorjeni, da imava pri meni bolj zgodnje nedeljsko kosilo. Po vseh pripravah sva bili končno pripravljeni na najino nedeljsko avanturo. Avto je hvala bogu vžgal, vreme je bilo primerno, ceste suhe, vidljivost pa odlična. Seveda pa sva na pol poti do mesta že obrnili nazaj domov. Jaz sem pozabila očala, Mimi pa je pozabila zakleniti vrata. Se zgodi! Tudi najboljšim.

V mesto sva prišli dve uri pred začetkom filma, pa sva šli na sprehod po starem delu mesta, obujali spomine na svoje mlade dni, si ogledovali izložbe, preštevali stare hiše in se ob vodnjaku malo spočili. Privoščili sva si tudi vsaka eno kepico sladoleda.

Počasi, že utrujeni, sva končno prišli do kina. Zunanjost stavbe, v kateri je bila kinodvorana, se ni kaj dosti spremenila. Ampak notranjost je bila pa čisto drugačna, lepa kot le kaj. Po napornem iskanju sva končno našli tudi blagajno in kupili vstopnici za ogled filma.

Blagajničarka nama je dala natančna navodila, v katero smer morava, povedala pa nama je tudi številko dvorane in številki sedežev. »Pred filmom vrtijo reklame, tako da ga prav gotovo ne bosta zamudili,« je še zaklicala za nama.

Po dolgem hodniku sva zavili levo in se znašli v prelepi in že malo zatemnjeni dvorani z mehkimi sedeži. Obiskovalcev je bilo kar nekaj, sama mladina, skoraj otroci so se mi zdeli, v glavnem mnogo mlajši od naju.

Blagajničarka je imela čisto prav, reklame so trajale celo večnost, sledili so odlomki filmov, potem pa se je začela risanka. Vidljivost je bila odlična, bilo je izredno glasno, in to mi je bilo še posebej všeč. Malo sva že obe naglušni, ampak tega si ne priznava, ne sebi, druga drugi pa še toliko manj.

Polni pričakovanj sva začeli uživati v velikih slikah pred seboj. »Tale kino pa sploh ni tako slab,« sem pomislila. Slike na platnu so naju čisto prevzele, vsi v dvorani smo se smejali, trepetali za glavnega junaka, jokali, po srečnem koncu pa sva se tudi midve oddahnili in najina duša je bila vesela. Pozabila sem na svoj boleči kolk, revmo, mehur ... Pa kaj naj rečem? Bilo je naravnost čudovito.

Ko so prižgali luči, sva začudeno ugotovili, da so bili okoli naju res samo otroci. »Tole pa nekaj ni bilo v redu,« mi zašepeta Mimi. Tudi jaz sem se strinjala. Tale predrisanka je res nekam dolgo trajala in tudi občinstvo ni bilo ravno najinih let.

»Ali sva zgrešili dvorano? Jaz že od rane mladosti ne vem, katera je leva in katera desna,« sem se začela opravičevati. »Jaz pa na listku nisem pogledala številke dvorane, ker sem s seboj vzela napačna očala,« mi je Mimi napol v smehu odgovorila.

Še kar sva sedeli in vsaka zase premlevali trenutke, ki so vodili v ta splet nesrečnih dogodkov.»Veš kaj, saj risanka sploh ni bila tako slaba,« tolažljivo rečem Mimi. »Imaš prav,« mi odvrne. Nato sva se začeli na ves glas smejati. Živemu človeku se pa res vse pripeti, mrtvemu pa samo še jama. Ha, ha, ha!

»Kaj pa zdaj?« jo vprašam. »Ah, nič, o tem pripetljaju bova rajši lepo tiho, da se ne bodo domači norca iz naju delali,« mi zaupa svojo ugotovitev. Zakleli sva se k molčečnosti, molk do groba ali vsaj do roba groba. Domov sva se peljali v tišini, lepo počasi, čisto po pravilih. »Ampak naslednjo nedeljo greva pa spet na izlet v kino, takrat pa upam, da bo šlo vse tako, kot mora iti,« mučno tišino prekine Mimi.

Bila sem navdušena nad njeno idejo. »Seveda bo šlo, vaja dela mojstra, danes sva imeli generalko, naslednji teden pa bo premiera z naslovom Mimi in Francka PR′ HOSTAR!«

Cvetka Hudobivnik

Vsega je kriv P. P.

Ko bi le Peter Prevc skakal tako kot lani! Nobenih zateglih glasov ne bi bilo iz dnevne, nobenega preklinjanja. Nič. Mulca – in žena z njima – bi lepo mirno gledali tekmo. Saj smo tudi lani samo do pol sezone noreli pred televizorjem, potem smo pa itak že vedeli, da bo najboljši.

Ali pa bi s tablico ždel pred televizorjem v dnevni, tulil v en glas z drugimi domačimi navijači in vse bi bilo dobro. Odločno, po moško, sem prejšnji teden sklenil, da jo kupim, pa je moja tako imenovana draga zavihala nos: »Kaj? Na črni petek boš kupoval? Saj vendar nismo taki reveži!« Tako je šel mimo črni petek in je prišla črna nedelja, in ker je bila moja žena snob, pri hiši še vedno nismo imeli tablice.

Lahko bi srečno in mirno živela do konca svojih dni, ko le ne bi toliko dala na ugled.

Po drugi strani pa bi me snobizem lahko rešil. »Kupi že enkrat pametni telefon,« je težila, ker je zardevala vsakič, ko sem v družbi iz žepa izvlekel telefon s tipkami. Ja, tudi če bi imel pametni telefon, bi ostal v dnevni in gledal Petra Prevca.

Ali vsaj prenosnik. Z njim že ne bi čepel v kabinetu. Bi se lepo usedel v naslanjač, in preden bi se polegla evforija okrog Petra Prevca, bi se že odjavil od tam, kjer ne bi smel biti prijavljen.

Ker nisem v trendu, sem tu, kjer sem. Tako je, če ubogaš ženo takrat, ko ti tega ne bi bilo treba, in je ne poslušaš, ko bi jo moral!

Sem pa poslušal srce. Mulca sta čakala na Prevca, žena tudi, jaz pa na nekaj čisto drugega. Zdaj bi že moralo priti.

Dvignil sem svojo sicer pregovorno leno rit s kavča in šel pogledat na e-pošto. Prevc, katerikoli že, zna skakati tudi, če ga jaz ne gledam. So še pomembnejše stvari v življenju. Tako sem pustil svojo dotlej srečno družino pred televizorjem in se v kabinetu usedel pred računalnik. Niti vklopljen še ni bil! Preden se je stara škatla prebila skozi proces zaganjanja pa nalaganja in kaj vem še česa, je skočilo že preveč skakalcev. Ravno sem vtipkal geslo za e-pošto (komplicirano, da bolj ne more biti – varnost je pač na prvem mestu), je bilo slišati iz dnevne: »Dajmo, dajmo!«

Eden od Prevcev bo, sem si mislil. Še moja draga je bila bolj glasna kot po navadi.

»Aaaaaaa,« zategnjeno, nizko, nato nekaj, kar ni za javnost. Je zaman govoriti mulcem, naj ne preklinjajo.

Nato tišina. Zlovešča. Hudiča, kaj se je zgodilo? Pa ja ni spet padel? In sem moral iti pogledat, saj je vendar šlo za zadevo nacionalnega pomena! Nič, samo kratek je bil. Peter Prevc kratek? On kratek? Ne, saj to ne more biti res!

Usedel sem se na kavč in smo razpredali: Čudno, kaj mu je letos, saj je že lani rekel, da se taka sezona ne more ponoviti, toda vseeno, zaradi enega padca ... Pa ta Domen, ki je kar naenkrat postal od hudiča. Kje pa je končal Jaka Hvala? Ja, ti Prevci, to ti je family, pa pohištvo delajo doma, mar ne? In tako naprej ...

Kdaj se je naša dotlej mešana družba spremenila v izključno moško, nimam pojma. Se je pa toliko bolj zarezal v spomin trenutek, ko sem svojo drago zagledal med vrati bledo kot zid. Kaj neki se je moralo ženski zgoditi?

»Kaj ti je?« smo bili vsi trije osupli.

»Sam dobro veš,« se je obrnila k meni.

Od kod ženskam to, da moramo moški vedeti, kaj jim je?

»Pridi z mano!« je dobesedno ukazala. Mulcema pa rekla: »Vidva ostanita tukaj!«

 Takoj ko je stopila v kabinet, mi je bilo vse jasno.

Odjavi se! Preveč čudni glasovi so prihajali iz dnevne in ni bilo časa za odjavi se. Roko na srce, niti sporočila nisem utegnil prebrati, samo tisto prekleto geslo sem pa vseeno lahko vtipkal do konca, bog mi pomagaj!

Videla je!

Samo zato, ker nimam ne tablice ne pametnega telefona ne prenosnika. In ker Peter Prevc ne skače tako kot lani.

Videla je!

In tako je tistega dne naša dotlej srečna družina postala nesrečna.

Lena Prin

Onkraj ceste

Koraki se mi utapljajo v neskončno razdajanje teme in le po malem, samotno in nič kaj radodarno zadrsnem v svetlenje ulične luči, ki me bo z gotovostjo usmerila domov. Tišina odmeva v težko soparnost, v poletno mokroto asfalta, kjer se izcejajo mala navidezna morja še od poprej, ko se je dež z ihto ponudil in ga cesta ni povsem vzela zase. V odbleskih neba, ki je razprlo svoje nabuhle oblake, se zasvetijo luže.

Zajamem zrak v dihu vetra, ki rosi sem dol iz gozda po starih in otrplih gasah svežino in jo koti gozdni dah, porojen iz napojenega mahovja in drevesnih debel … Tedaj v daljavi grom pošastno zatrese izhlapevanje vodnih drobcev, morda so plešoče mušice pod ulično svetlobo starinske brlivke tam nasproti, ki motno lebdi v nebo. Grmenje hudobno odmeva med zidovi mestnih hiš, morda so že tam od nekdaj in gotovo poznajo nemir poletnih noči. In kratek vzdih mogočnega bliska presvetli pozno nebo, svetilka nad cesto prehitro ugasne in znova pogleda v cestišče. Šele zdaj opazim v soju medle luči mačko; začuti me in se hitro spotegne v zastrto temo.

Tedaj onkraj ceste, na pročelju stare mestne hiše, uzrem v oknu podobo, kakor ikona zre sem dol stara žena in strmi predse, morda v dalj, kakor da je tam že od nekdaj. Vsako noč prešteva čas, tudi podnevi nepremično zre predse, star obraz, kjer so pegaste gube napredle življenje in so ustnice stisnile v ukrivljeno črto, v pozabljenost nasmeška in od časa do časa se iskrenje v očeh prelije v svetleči žarek srebrnega uhančka, v katerega se ujame večerno sonce, morda lunin sij. In zdaj jo usahlost bliska v daljavi ožari. Belina las, spetih v spokojnost sklenjenih prstov, v spominjanje, dela staro gospo pobožno, v podobo nekakšne ikone. Vetrov piš oznanja novo svežost in listi cvetoče lipe se v zamahu usujejo izpod krošnje. Morda jih ikona v oknu prešteva, morda šteje vse tiste prečute noči, minevanje in novo vzbrst in rast v lipov cvet, v finost cvetenja, v bujnost vonja in čebeljega brenčanja v času medenja lipovih dreves, ki se bohotijo okoli cerkve.

Nekega poznega popoldneva, že skoraj večera, me je stara gospa povabila v hišo. Spoznali sva se že bili, saj sva skoraj sosedi. Vsako jutro in še zvečer je pometala pločnik in malo ceste, kamor se je nasulo listje z bližnjih lip, in burja je venomer prepihavala kupčke izpred metle, jih zanihala v drugo pribežališče, tja k zidu, za pločnik zadaj za kamniti zidec in nazadnje jih je odgnala vsepovsod.

Stara gospa je vztrajno potiskala osulo listje sem in tja in vkup zgrebeno je zadrsnila na leseno smetišnico. »Tole mi je naredil on,« je sama zase potisnila ostanek na leseno podstavje in se počasi vzravnala, objemajoč držalo. »Pojdite z menoj,« je otresla metlo in skušala pobrati oklešček. Opiraje se na kamniti zid, je počasi odprla stara težka vrata. »Kljuka je še od ne vem kdaj, zato se škripaje odpira in zapira,« vstopi v prostor, v čas, ki je samo njen. Skozi temačnost prehoda je siknil trohnoben vonj. Ona je odložila metlo ob steno, kamniti zid z razjedami ostarele malte, ves nabuhel in poln vlažnive plesnobe, ki je silila gor s trhline tal brez svetlobe sonca. Vijugave stopnice so me potisnile v preteklost, v čas izpred časa. V polni radovednosti se ozrem naokoli; tu je kuhinja, kjer je čas pozabil na vse, le čista, pomita okna se svetlijo v vrt z rožnim grmom, kurnikom ob zidu in kupom trhlovine za kurjavo v zimi, ki bo nekoč … Ob ognjišču, podobnem štedilniku, so na steni lepo razvrščene zajemalke, zloščen bledo siv emajl razodeva pravšnjost jedi, odmerjene otrokom, zdaj v družbi izvezenega prtiča, ki okrašuje zid. Stara gospa se nasmehne. »Dobra mati, žena, dom …« oznanja vezenje prtička in sam bog ve, čigava roka se je trudila …

»Živite povsem sami?« iščem s pogledom še drugje domačnost kuhinje, ki jo občutim in veje od nekod. »Nisem sama,« se zdrzne ona in me pospremi v prostor, kjer lahko z vrha stopnic skoraj potonem v temo ovinka.

»Z njim, svojim možem, se vsak dan pogovarjam,« pobožno sklene suhe otrdele prste v predpasnik in mi namigne k steni. »Tam visi njegov suknjič pa klobuk na lesenem kljukastem obešalniku, ki je delo njegovih rok, ja, v mladosti je bil spreten fant,« skrbno obriše prah z ovratnika, poravna rokave in se pokriža kakor pred razpelom. »Še zmeraj imam tu njegov dežnik, le malo čuden je že,« se zamisli in odpluje v drug svet …

»V denarnici še vedno hrani mojo sliko in nekaj novcev za vsak slučaj,« se vrne v zdaj stara gospa in si popravi zlato rinko na prstu. »V nočeh brez sna ga pokličem in se pogovarjava, ampak odšel je že davno, pomnim le njegov mladostni obraz,« se zastrmi v suknjič, kakor da je ravnokar prišel domov in mora k večerji.

Ne želim je zmotiti v njenih podobah preteklosti. »In še zmeraj klobuk diši po njegovih laseh,« ji utrinek sreče spolzi prek lic, »in zato vem, da pride sem nazaj k meni kot zmeraj.« Počasi oddrsa v sobo nasproti.

»Pred mojim časom in ko še ni bilo niti mojih staršev, je bila v tej hiši dvorazrednica,« odpre vrata v naslednjo sobo; rahlost svetlobe izdaja neko skrivno spokojnost in tisto zmešnjavo, ki jo naredijo le otroci …

»Zdaj je tu moja spalnica, toda nekdaj je bila učilnica za malo večje otroke, v prejšnji sobi, malo manjši, pa je bila učilnica za majhne otroke,« se razneži in ji pogled odplava ven, v dalj preteklosti. »Zdaj je povsod tišina, le vetrove sledi se dotaknejo šip in pozimi zaškripajo okna in piš sem izpod vrat navleče otroški vrišč,« zazrto ponavlja, »in šuštenje čebel poslušam v lipah in uro v zvoniku.« Zamišljeno sklene svoj govor: »Saj je bilo naše življenje polno sanj in resnega, saj zdaj nič več ne vem, kaj je bilo res in kaj ne, davnost je prevetrila in zameglila moje spomine, davno je res tega.« Stara gospa se zastrmi skozi okno. Morda je tedaj v daljavi ponovno zagrmelo. Morda je kratek blisk ukresal v šipe oken pozabljenost tiste davnine. »Vojna je,« strahoma razpre tanki črti na obrazu in čudna pozna tresavica se ji ozrcali na licih. »Topovi grmijo tam na zahodu, fronta je in hudi časi so, hudo je, zelo hudo.« Umolkne v svoj svet, pogreznjena v doživljanje, v trpljenje takrat. Počasi sklene roki kot v priprošnjo, kakor v molitvi k blagoslovu …

»Ko se bo on vrnil s fronte ...« Premakne stekleno vazo na leseni okenski polici, vaza je polna rož, nekaj je umetnih, nekatere so že zdavnaj izgubile barvo in ovenele v skupni šopek, kakor okras za k procesiji, ko se je še vila tod. »Ja, ko bo prišel, se bova skupaj odpeljala v veliko mesto, tja gor na Krajnsko. Najprvo bova šla k modistki in bom izbrala klobuk, tak z velikimi krajci,« zaokroži z dlanjo po zraku. »Kupil mi ga bo, to vem, saj mi je obljubil, še onega dne sva se o tem menila.« Starka se nepričakovano zastrmi v lipe in odpre navzven še drugo šipo. V kotu čisto pri vrhu zatrepeče pajčevina in v njej ujeta usahla mušja krilca se rahlo zatresejo in zalesketajo. Lipovina se razbuhti okrog naju. »Imenitna gosposka dama bom, na klobuku bom imela veliko široko rožnato pentljo in veliki cvetovi iz svile bodo pripeti na krajec.« Starka se pogrezne v molk, a le za hip, in vzneseno zažari v davnost svoje pripovedi. »Uhane imam, iz srebra so, sem jih dobila za birmo, rokavičke so mi premajhne in čeveljci tudi. Nič zato, imam druge, lepše in …« zaživi v gosposkosti. »Sprehajala se bova po mestnih ulicah in kupil mi bo šopek marjetic …« Nenadoma se stara gospa zazre v drevesa, ki so sredi poletne bujnosti, v cvetenju, izlušči se iz davnine in se nasmehne.

»Vsako noč sedim tukaj, gledam zvezdno nebo in lipe v njih rasti, in kadar mi je preveč samotno, se ozrem tja dol, v vaše okno, osvetljeno je nekaj čez polovico noči, ja, točno vem, da nisem sama, in še ure potem, ko res že vsi spijo, je moja spremljevalka v noči ptica. Čuk se v noči dolge lune oglaša, takole čisto blizu, in vem, da sedi v vejevju krošnje, in kadar lipa najbolj diši, venomer poje; še sovo tudi včasih slišim, skovikanje me plaši, ampak to je le poredkoma, iz zvonika se je preselila nekam drugam, mogoče v ostrešje kakšne stare pozabljene hiše, kdove,« je zaupljiva starka kakor pri spovedi.

Mnogo kasneje sem se večkrat spraševala, kakšni časi so bili nekoč in kako so si dogodki sledili v minevanju. Okno, zdaj zaprto, že dolgo sameva in v lužah občudujem neko povsem drugačno poletno nevihtno noč, ko se motnost neba spreneveda in se lunini vzdihljaji kratkočasijo skozi nabuhlo vlažnost teme.

Mihaela M. Tihelj

Srečen dan

Rodil se je nov dan.

Tako nežen je,

tako čist in razigran;

zdaj ga stisni v svojo dlan.

Pohiti, da ga uloviš!

Z veseljem mesi ga in gneti,

kakor sam želiš.

Preženi grenke misli in skrbi,

nasmej se, kadar te jezi,

pozabi, če si kaj bolan,

danes je tvoj srečni dan.

 Veronika Perše

Dalija

Daljna

lepa neznanka.

Doma smo jo klicali

regina.

A je nismo častili in

poklekali pred njo

kot nekoč Azteki.

Nisem je prepoznala

z novo pričesko

z barvnimi resami. 

Na srce si je pripela

diamant in

senčila svoje sestre,

se merila z lepoto.

Lepa sem kot sonce,

lepša od zvezde,

jim je govorila.

Lepa daljna neznanka

georgina,

regina, dalija.

Majda Senica Vujanovič