Cokla pa že ne maram biti!

Zgodbe | sep. '17

Lesene cokle (izdelane leta 1856 v Ratečah) v katerih so domačini hodili celo v gore.

Mnogi stari reki tudi v stoletjih niso izgubili svoje slikovitosti. Ohranili so starosvetno žlahtnost, sočnost in neposrednost ljudskega izraza in ostali zanimiv biser v zakladnici naše ljudske dediščine. Eden takih je povezan z lesenimi coklami.

Naša kmečka domačija, če je bila še tako revna, je vendar bila gospodarsko neodvisno kraljestvo – z doma pridelano hrano, doma izdelano obleko, doma narejeno obutvijo, doma izdelanim orodjem … Eno najstarejših in najpreprostejših obuval so prav gotovo lesene cokle. Beseda cokla je verjetno nastala iz latinske besede soccus, ki pomeni copate.

Najstarejše cokle so bile izdolbene iz enega kosa lesa. Najlaže je izdelati cokle iz mehke lipovine, vendar lipov les ni dovolj trpežen. Običajno so jih izdelovali iz javorovega lesa, pozneje so imele le lesen podplat, zgoraj pa pletenje iz ličja, macesnovih trakov ali pa iz usnja. Včasih je bila peta prosta ali pa je imela usnjeno opetnico. Na podplate cokel so mnogokrat nabili šest do sedem velikih žebljev, ki so jih Gorenjci imenovali nasekanci. Kot je zapisal Štrekelj, je o teh žebljih zapel vasovalec iz Ziljske doline:

Petnajst parov coklov strgu, ki sem pojbič v vas hodu.

Za pet rajniš žreblov zgubu, ki sem jih pojbič v coklah meu.

Fant iz Borovelj pa je tako hitro letal za svojim dekletom, da je moral kar sezuti cokle:

Ko je šva po vodo,

sem pa cokle bok djav,

sem pa latov za njo.

Cokle si je obul tudi Motničan, ki je šel po nevesto na Koroško:

Le malo počakaj, koroško djekle, 

da cokle navežem, pa pridem po te.

Dekle je bilo ponosno na svojega fanta, ki je bil obut in oblečen tako, kot je bila navada:

Pa moj fantič ma hlače, keneč dol k do kolen.

Ma cokle na nogah pa brezov polen.

 

Slava skomarskih cokel

Izdelovanje cokel je bilo pozimi moško delo, sčasoma pa je postalo obrt, združeno s tesarstvom. Cokle so začeli prodajati na sejmih. Pohorci, predvsem vaščani iz vasi Skomarje, so bili odlični izdelovalci cokel. Za večno slavo skomarskih cokel je poskrbel njihov domači šaljivec Jurij Vodovnik, sloviti ljudski pevec. Svojo vas je preimenoval v Cokelburg in ji zapel slavno himno:

Blagor teb, skomarska fara,

tam je še navada stara.

Tista vas je Cokelburg,

taj nikdar ne pride Turk.

 

Tud Francozov se ni bati,

jel bi cokle v nja metati.

In če prišel tje bi Rus,

gvišno ni coklarjem kus.

 

Tam je dosti pintermanov,

tišlerjev in cimpermanov.

Vsaki farman je kolar,

vsaki purgar je coklar.

 

Naj bo leto, naj bo zima,

cokle vsak na nogah ima.

Naj bo mladi ali pa stari,

v coklah kleple pred oltar.

Ne le pred oltar, celo v nebesa so skomarski coklarji odhajali obuti v cokle, če jih le niso doma pozabili, kot je zapisal Jurij Vodovnik:

Mi žena je umrla, v nebesa je šla,

je cokle pozabla, nazaj je prišla.

Cokle so bile torej imenitna obutev, dokler 19. stoletje ni prineslo mnogo novosti, med drugim tudi pri oblačilih in obutvi. Ljudski pesmi to seveda ni bilo všeč: Kmečko dekle, kmečki fant nosta zdaj gosposki gvant.

K imenitni novi modi so spadali škornji in tako so cokle izgubile svojo stoletja staro veljavo. Coklati okrog je pomenilo nerodno in okorno štorkljati in biti lesen in štorast kot štor. Mlada Korošica iz Verda pri Celovcu se je namrdnila ob pogledu na cokle na fantovih nogah:

Ne maram horjanca, ki v cokljah coklja.

Bom Podnarja meva, ko škorence ma.

Tudi fantje so hitro spoznali, da škornje pri dekletih mnogo več veljajo kot cokle, zato so si zavihali rokave in zapeli:

Fantje rinkce pucajo

in škornje biksajo,

da dekletom bolj dopadejo.

Škornji in pozneje še čevlji pa so bili razkošje, ki si ga mnogi naši fantje niso mogli privoščiti, zato so še naprej v coklah coklali, četudi so vedeli, kako zelo so cokle izgubile nekdanjo imenitnost. Še več kot to. Beseda cokla ni pomenila le nerodnega, zastarelega obuvala, postala je pojem neke ovire, neke okornosti, nečesa – nebodigatreba. Ta pomen je cokla v rekih obdržala do danes, zato ljudski rek biti cokla danes pomeni biti nepotrebna ovira.

Dušica Kunaver (iz knjige Ljudske noše v zbirki Pod lipo domačo)


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media