Učim se živeti malo bolj počasi
Primarijka Jasna Rupnik Čuk je upokojena in hkrati še vedno aktivna pediatrinja, predana zdravnica, odmevna predsednica Društva anonimnih alkoholikov (AA), aktivna članica Zdravniškega društva. Z njeno pomočjo in zagnanostjo je v Logatcu pred več kot 20 leti nastal eden prvih centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, ki so se nato razširili po Sloveniji. Zapisana je svojemu poslanstvu in zato brez dlake na jeziku, če je treba izreči kakšno kritično misel tudi na račun kolegov zdravnikov. Je gospa nalezljive energije, mama treh odraslih otrok, babica Leonu in Lei pa tudi strastna plesalka flamenka.
Omenili ste, da ste se brezpogojne ljubezni in brezpogojnega sprejemanja najučinkoviteje učili prav od anonimnih alkoholikov. Ali še delujete v društvu?
Z največjim veseljem lahko odgovorim pritrdilno. Svojo vlogo predsednice se trudim opravljati odgovorno, čeprav v bistvu niti ne potrebujejo predsednika. Ta je samo enak med enakimi, v Sloveniji pač eden od strokovnjakov, ki se s sindromom odvisnosti od alkohola srečuje tudi pri svojem delu, kot predsednik pa opravlja pač »služenje«, kot v društvu imenujejo delo za druge. Program dela društva zajema 12 korakov, 12 izročil in 12 konceptov za svetovno služenje in temelji prav na ideji, da drugim najbolj pomagaš tako, da spreminjaš, zdraviš sebe, drugi pa črpajo svojo moč za zdravljenje iz tega zgleda.
Koliko starejših ljudi je vključenih med anonimne alkoholike?
Prav zato, ker je program anonimen, Društvo AA ne vodi natančne evidence. Društvo je, kot piše v Preambuli, »skupnost moških in žensk, ki si delimo izkušnje, moč in upanje, da bi rešili svoj skupni problem in pomagali drugim alkoholikom, da bi okrevali od alkoholizma«. Alkohol je toksična snov. Dobrobit antioksidantov, ki jih vsebujejo vina, nikakor ne odtehta škodljivosti, ki jo v življenje ljudi vnaša alkohol. Ta namreč zvišuje pojavnost vseh oblik raka. Raziskave kažejo, da je npr. kar 17 odstotkov ženskega raka na dojki vzročno povezanih z alkoholom. Povsod v razvitem svetu se pri določenem deležu starejših oseb težave z alkoholom lahko povečujejo, ker se po upokojitvi pri nekaterih ljudeh povečuje število pivskih priložnosti, s tem pa tudi narašča škodljivost pitja, pri nekaterih pa tudi razvoj sindroma odvisnosti.
Kako pa je z drugimi zasvojenostmi pri starejših – z nedovoljenimi drogami, igrami na srečo, s takimi in drugačnimi odvisnostmi od odnosov?
Bolezni odvisnosti oziroma zasvojenosti, kot bi lahko te pojave natančneje opredelili, se lahko razvijejo tudi v kasnejših letih. Rekreativni obiski različnih »kazinov« ali pa kupovanje srečk lahko potegnejo v bolezenski adrenalinski objem tudi ljudi, ki izgube kontrole svojega vedenja niso pričakovali. Zaradi takega vedenja lahko tudi obubožajo in povsem propadejo, zato pa potrebujejo čimprejšnjo ustrezno pomoč. Po vzoru AA pa so v svetu in pri nas tako nastala še društva anonimnih narkomanov pa anonimnih »gamblerjev«, razvilo se je tudi nekaj strokovno vodenih struktur za zdravljenje teh bolezni. Od teh mi je najbolj poznano delo centra v Novi Gorici, kjer se s to problematiko ukvarja upokojeni psihiater iz Italije, sicer po rodu Slovenec, Bernard Spazzapan.
Največ ste se ukvarjali z odvisnostmi pri mladih. Ali so vas na zasvojenost oz. na spremenjeno vedenje mladostnikov opozorili starši, učitelji, morda stari starši, ki niso vsak dan z otrokom in zato bolj opazijo spremembe?
V resnici vse to. Glede odnosa starih staršev in vnukov je moje opažanje iz prakse, da so v življenju mladih, ki iščejo pomoč zaradi zasvojenosti s katerokoli drogo, zelo ogrožajoča sta tudi tobak in alkohol, pogosto stari starši zelo pomembne osebe. Pogosto igrajo za mlade zelo pozitivno vlogo. Zmorejo razumeti njihove stiske, zmogli so dajati vnukom oporo, ko je škripalo v zakonu staršev in so ob tem otroci zelo trpeli. So pa bili, žal, v nekaterih življenjskih zgodbah vir zla tudi stari starši: kronično nezadovoljne, depresivne in z uživanjem pomirjeval obremenjene babice ali pa dedki, ki obremenjujejo ali terorizirajo vso širšo družino, so celo nasilni do drugih družinskih članov, otroci pa so temu nasilju priča, in to pusti v njihovem življenju posledice. Da ne omenjam še hujšega zla, ki se lahko vtihotapi v življenje otrok kot spolna zloraba, v kateri otroku ne uspe dobiti pomoči. O tem odlično piše Simon Mičić, ki je spolno zlorabo v svoji družini obelodanil v knjigi Deček s tatujem na srcu. Vsi družinski člani združeno prikrivajo to dogajanje, ki postane za družino tabu tema. In navadno se zlorabe ali pa zasvojenosti vlečejo dobesedno iz roda v rod. Pozorni moramo biti na take odklone, nanje opozoriti ter tako zavarovati otroke, vnuke.
Aktivni ste tudi v strokovni skupini Primarci. Kaj je namen vašega delovanja?
Združenje za pediatrijo, ki deluje v okviru Slovenskega zdravniškega društva, ima v Sloveniji že zelo dolgo tradicijo. Pediatri smo zdravniki, ki se zelo veliko izobražujemo, ob tem pa tudi strokovno povezujemo in izmenjujemo svoja mnenja in izkušnje. S takšno pospešeno strokovno komunikacijo, ki med nami poteka navadno pozno zvečer in večkrat že sredi noči, opozarjamo na marsikaj – na upadanje deleža cepljenih otrok, na slabšanje pogojev za delo pediatrov in šolskih zdravnikov, še posebej zaradi številčne osiromašenosti naših vrst. S predlogi za izboljšanje stanja v slovenski pediatriji so naši najbolj zagnani predstavniki seznanili tudi Zdravniško zbornico Slovenije in resorno ministrstvo ter premaknili administrativno kolesje v pravo smer.
Pediatri zelo glasno opozarjate na problem zniževanja precepljenosti in na nujnost ukrepanja ob grozeči epidemiji ošpic. Zelo kritični ste tudi do zdravnikov drugih strok, ki se sami ne cepijo. Taka kritika je med kolegi zdravniki nekaj zelo novega.
Glede na odklonilne izjave nekaterih zdravnikov različnih strok o cepljenju lahko upravičeno domnevamo, da jim manjka nekaj zelo pomembnega znanja o medicini. Na eni strani zdravijo paciente, na drugi strani pa jih lahko na primer sami okužijo z virusom gripe ... Tisti strokovnjaki v svetu in pri nas, ki se na vprašanja v zvezi s cepljenji dobro spoznajo, priporočijo, da naj se vsi delavci v zdravstvu cepijo proti gripi in tako preprečijo prenos okužbe na poškodovane, obolele, imunsko oslabljene ljudi. Zaščititi pa bi se morali tudi pred virusi klopnega meningoencefalitisa, reševalcem na terenu to cepljenje omogoči delovna organizacija, zagotovljeno pa je tudi cepljenje ljudi, katerih poklic je vezan na delo v gozdu.
Zanimivo pa je, da smo se v Sloveniji cepili zelo zgodaj, po odkritju cepiva proti črnim kozam ...
Že leta 1796 je zdravnik Edward Jenner začel cepiti proti črnim kozam s »kravjimi osepnicami« in samo pet let za njim, to je leta 1801, je slovenski kirurg Vincenc Kern cepil proti črnim kozam na naših tleh. Svetovna zdravstvena organizacija je leta 1980 izdala deklaracijo, s katero je razglasila črne koze za iztrebljeno bolezen, ker od leta 1978 ni bilo več nobenega primera. Danes je virus (varno) spravljen le v dveh laboratorijih – v ZDA in Rusiji. V svetu in pri nas pa se precepljenost otrok v zadnjih letih zmanjšuje, zato se ošpice vračajo v obliki izbruhov, ki nam jih je do zdaj v Sloveniji še uspelo hitro omejiti, s prevelikim upadom števila cepljenih pa to ne bo mogoče in prišlo bo do večjih epidemij, s čimer se prav zdaj spopada sosednja Italija. Italijanski parlament je sredi maja letos sprejel zakon o uvedbi obveznosti za cepljenje.
S cepljenjem zaščitimo sebe in druge, mar ni tako?
Odnos do cepljenja – ne samo otrok – se mora spremeniti in zdravniki imamo pri tem veliko odgovornost. Vse moje kolegice pediatrinje, ki jih dobro poznam, smo dale takrat že odrasle otroke – hčere in sinove – cepiti proti virusu HPV, ki povzroča raka na materničnem vratu in še nekaj drugih oblik raka na spolovilih pa tudi grlu. Cepivo smo seveda morale plačati, saj so bili naši otroci ob uvedbi cepljenja stari že več kot 11 let, ko imajo otroci cepljenje brezplačno. Prav tako smo plačale cepljenje proti virusu klopnega meningoencefalitisa za vse člane svojih družin. Naj ob tem apeliram tudi na stare starše, da se cepijo. Z vsakoletnim cepljenjem proti virusu gripe zavarujejo sebe pred tem, da bi jim bolezen prinesli vnuki iz šol in vrtcev, če pa so v vlogi varuhov, pa s cepljenjem sebe zavarujejo tudi vnuke. Prav se bodo odločili tudi, če se bodo cepili proti pnevmokokom, kar lahko opravijo pri svojem izbranem zdravniku. Cepivo obstaja v obliki za otroke, saj so otroci do 5. leta zelo ogroženi zaradi teh bakterij; imunost, ki je lahko v odrasli dobi še zadovoljiva, pa začne po 65. letu znova upadati in jih začnejo znova hudo ogrožati pljučnice.
Vzrok za to, da se le malo odraslih cepi, je predvsem v tem, da je cepljenje drago …
Cepiva so draga tudi zato, ker jih je zelo komplicirano razvijati, preizkušati, pridobivati dovoljenja za izdelavo, izboljševati, po drugi strani pa je naloga odgovornih struktur v državi, da se skušajo s proizvajalci cepiv dogovoriti za čim nižjo ceno. Splača pa se izkoristiti tudi »promocijske akcije«, ko farmacevtske tovarne omogočijo dobavo cepiv po nižji ceni ali pa cepivo zagotovijo občine. Takšne so bile akcije za cepljenje proti klopnemu meningoencefalitisu in HPV, cepivo proti gripi pa je za ljudi s kroničnimi boleznimi tudi cenejše, saj zdravstvo tako spodbuja zaščito ranljivejših skupin.
Kar zadeva cepljenje otrok, pa je, kot pravijo starši, ki to odklanjajo, eden bistvenih vzrokov strah pred zapleti, trajnimi posledicami, morda celo smrtjo otroka. Kako pediatri odgovarjate na te pomisleke?
Cepiva so v dolgih desetletjih doživela več sprememb in izboljšav, in danes zagotovo velja, da so varna. Učinek povzročitve »manjšega obolenja«, če naj bi preprosto opisali dogajanje v našem telesu, ko dobimo cepivo, so mogoči pojav temperature, nerazpoloženost in nemirnost otroka, jok, bolečina na mestu vboda in podobne težave. Tisto, zaradi česar so cepiva dobila izvorni pomen okvare otrok, pa je sovpadanje cepljenja s pojavom drugih bolezni, ki jih začenjajo otroci prebolevati v mesecih po porodu, ko pri njih začenja izginjati imunska zaščita, ki so je bili deležni v času mamine nosečnosti. Predvsem pa lahko zbolijo za resnimi boleznimi imunskih pomanjkljivosti, epilepsijo, pokažejo se znaki in simptomi prirojenih bolezni, ki se nekaj tednov ali mesecev po porodu pri otroku še niso kazali. Vse to pa ljudje, ki ne poznajo dovolj dobro bolezenskih dogajanj pri otroku, neupravičeno pripišejo cepljenju. Sicer pa predpisi v Sloveniji in drugje po svetu omogočajo mladim, da se lahko po dopolnjenem 15. letu cepijo tudi brez privoljenja staršev, zato naj kar pogumno zaprosijo svoje zdravnike za cepljenje proti HPV. Čim prej, po možnosti še pred prvimi spolnimi odnosi. Država jim zagotavlja cepljenje zastonj. Zaščita pred rakom spolovil bo najmanj 85- do 95-odstotna.
Nekateri starši in stari starši se te izjemne odgovornosti za zdravje in življenje svojih otrok sploh ne zavedajo in se neodgovorno lotevajo diskusij o škodljivosti cepljenja. Škodljivo oziroma nevarno je necepljenje! V svoji skoraj štiridesetletni praksi nisem doživela nobenega resnega zapleta s cepljenjem. Niti v lastni družini, pa smo vsi cepljeni tudi proti klopnemu meningoencefalitisu, z možem se redno cepiva proti gripi, zdaj, ko bova dopolnila 65 let, pa se bova cepila še proti pnevmokokom in virusu varicella-zoster.
Sami živite zelo zdravo, zato energija kar sije iz vas. Kako ohranjate tako sijočo vitalnost?
Precej preprosto: rada živim. Življenje mi je izziv in urim se v umevanju umetnosti življenja. Skušam se prehranjevati zdravo, ne kadim, ne uživam alkohola, zelo rada imam zelenjavo in ribe, rada imam svoje bližnje, zdaj še vnuke. Pa verjetno je pomembno tudi to, da sem bila zaželen in ljubljen otrok staršev, ki sta bila že nekoliko v letih in zelo ljubeča in zrela človeka.
Mimogrede ste omenili, da redno delate vajo, imenovano pozdrav soncu? Ali te vaje doživljate kot del duhovnosti ali samo kot del telesnih vaj?
Duhovnost je le ena razsežnost človeka; smo duhovna bitja, ki smo izbrala izkušnjo človeškega bivanja na tem svetu. Že Alma Karlin se je na zelo svojski način ukvarjala s temi vprašanji, tudi Louise Hay in še nešteto drugih. Sploh je čudovito brati dobre knjige. Svet je Eno. In je zelo zanimiv. Zato sem sporočilo »molitvice za sproščenost«, kakor to starodavno modrost izražajo anonimni alkoholiki, sprejela z vso globino svojega dojemanja življenja: »Bog (ali višja sila, kakor te kdo razume), daj mi SPROŠČENOST, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti, POGUM, da spremenim stvari, ki jih lahko, in MODROST, da spoznam razliko.« Doživljanje svojega notranjega miru in stika s seboj je pot do sreče, ki si jo želimo. Na srečanju Al Anon pa sem slišala: »Vse se začne pri meni.« Modrosti je na svetu veliko, le videti in slišati jih moramo tako, da se nas zares dotaknejo.
Pravite, da radi plešete in k sreči rad pleše tudi vaš mož, kar ni prav pogosto. Flamenko pa vendarle plešete sami … Kaj vam pomeni ta ples?
Društvo Luna Gitana mi je pred skoraj desetimi leti predstavil prav moj mož, njemu pa mož gospe Nade, ki vodi društvo Luna Flamenca v Kopru. Vanj se nameravam tudi vključiti, ko se bom v kratkem preselila na Kras. Učiteljice in tečajnice tega zelo zanimivega in sproščujočega plesa so čudovite ženske. V njih vedno znova odkrivam odprtost in prijaznost pa ljubezen in ženski šarm, sploh pa zažarim od sreče, ko nas občasno obišče naša španska učiteljica Inma.
Z možem Jožkom Čukom, dolgoletnim predsednikom GZS, se iz Ljubljane torej počasi selita na Kras. V Godnjah uživate na čudovitem vrtu. Kje najdete čas tudi za urejanje tega?
Za selitev iz Ljubljane sem se odločila prav zaradi sonca. Vidimo ga iz vsakega kotička hiše in vrta ves dan. Najbolj čarobno je zjutraj, ko se dvigne izza Nanosa, in zvečer, ko rdečini zahajanja ne zmanjka odtenkov … Za zdaj urejam le parkovni del vrta, saj za zelenjavnega še nimam možnosti. Predvsem še nimam časa zanj. Pa saj nas več kot dobro oskrbuje moja tašča Pavla. Pri svojih 83 letih je še vedno vrhunska gospodinja in vrtnarica, pri kateri zelenjava in rože uspevajo kot v raju.
Ali boste še naprej ostali tako aktivni v raznih zdravniških asociacijah, boste morda predavali, napisali še kakšno knjigo ...?
Tega pa res ne vem. Medicina je nedvomno moje življenjsko poslanstvo in ostajala bo del mene do konca mojih dni. Prav ta mesec končujem tečaj za medicinsko hipnozo in morda se bom odločila kaj početi tudi s tem znanjem. Ljudem je hipnoterapija lahko v veliko pomoč. Predvsem pa se v prihodnosti veselim uric, ki jih bom lahko namenila branju in se končno malo več posvečala še možu in otrokom ter njihovim družinam. Do zdaj sem namreč živela tako, kot je to slikovito opisala naša medicinska sestra Nada, ki je do upokojitve delala z menoj v otroškem dispanzerju: »Malo bolj počasi bi morali živeti. Saj boste sicer enkrat samo sebe srečali na poti med Logatcem in Ljubljano.« No, zdaj se končno le učim živeti bolj počasi.
