Zmagovalec
Nič posebnega ni bilo, pravzaprav se mu je vsaj zdelo tako – potem pa taka diagnoza! Nikoli v življenju ni razmišljal o zdravju – ljudje, ki so se pogovarjali o boleznih in bolečinah in pritisku in težkem vremenu in kje jih kaj trga, so se mu zdeli res bedni in jih je tudi malo zaničeval. Kakšno prazno življenje morajo živeti, ko se stalno vrtijo samo okoli bolečin. On je svoje telo gledal popolnoma drugače. Včasih je komu vrgel tisti znani stavek:
»Če si star 50 let in se zjutraj zbudiš in te nič ne boli, nisi živ, ampak mrtev!«
Toda zdaj mu ni bilo več za hece! Malo telesnih nevšečnosti, pa kar najhujša diagnoza!
»Samo v bolnico ne, obljubi!« je rekel Olgi takoj prvi dan, ko sta odhajala s pregledov, in prestrašena in pretresena mu je tudi obljubila. Doma bo pri njej, ona sama bo vse naredila zanj in poiskala bosta vsakršno pomoč, dokler se ne pozdravi.
Da bo treba res dobiti resno pomoč, dokler ga ne neha boleti zaradi kakšnih drugih manj veselih razlogov, jima še na misel ni prišlo! Upanje umre zadnje in naredila bosta vse, da s skupnimi močmi premagata bolezen. Saj imata vendar še toliko načrtov!
Diagnoza je bila sicer hud šok, a zdaj že pozdravijo toliko te zahrbtne bolezni – in on je vendar športnik in ima močno in utrjeno telo in seveda tudi močno in izklesano voljo in boril se bo – in zmagal! Tako sta se najprej vrgla na internet; tam najdeš tisoč razlag in tisoč možnosti, kako se lotiti boja z boleznijo. Res so nekatere reči komaj dosegljive in drage – vendar boš za zdravje pač naredil vse, plačal vse, poskusil vse. Volja in delovanje in red in disciplina!
»Preberi tole, kako jim je pomagalo!« je rekla, ko sta se odločala za alternativne metode, pripravke, za obiske tega in onega zdravilca, nakup kapljic, zapestnic, praškov ali usmerjevalcev energije, za čudovite diete ali obloge, za merjenje sevanj in tokov v prostoru in človeku, za slikanje z novimi metodami in tako dalje in tako naprej. Vedno je bilo dovolj pričevanj o ozdravljenju, da je prepričalo bolnega in vžgalo novo upanje tam, kjer je bilo videti, da se uradna medicina že plaho in poraženo umika in počasi dviguje roke.
»Nismo še rekli zadnje besede, ni še konec vseh bitk!« sta se vsakič znova zagnala v novo dejavnost ali se podvrgla novemu načinu zdravega življenja. Res je bilo drago, ampak življenje in zdravje sta vendar najdragocenejši ...
Kako pretresljivo, bil je športnik in je vse življenje gledal in učil mlade, da ne zmaga vedno tisti, ki se najbolj trudi, in da narediti vse, še ne pomeni tudi uspeti. Pozabil je, kako je učil mlade zagnane športnike, da se je treba naučiti tudi izgubljati in da priznati poraz in se dostojanstveno umakniti kaže na močan značaj in zrelega človeka.
»Največji zmagovalec je tisti, ki zna izgubljati!« jim je govoril. Ja, kar pozabil je na to. Boril se je kot lev, trdno prepričan, da ne more izgubiti, če bo le naredil vse, kar more.
Olga se je borila z njim, vedno ob njem, vedno zanj, za vse, kar je želel poskusiti, kadar mu je ob novi možnosti upanje visoko vzplapolalo. In vendar je ona prej kot on zaslutila, da bijeta bitko, ki je ne moreta dobiti. Od takrat je postala bolj tiha in manj zagnana za nove poskuse, vendar je še vedno naredila vse, kar je želel.
Tisto noč pa jo je zbudil v silni stiski, ker ni mogel dihati ... In poklicala je rešilca. Lovil je zrak, dokler niso prišli, in reševalci so mu dali masko na obraz, tako da ji ni mogel povedati, kaj si misli o njej, pa vendar ji je še v rešilcu očitajoče sporočal, da je prekršila njun dogovor. Toda treba je le priti v bolnišnico in okusiti življenje znotraj tihih sten, da dobiš drugačen odnos do bolnice in sester in zdravnikov.
Tako zdaj leži tu, med belimi rjuhami in belimi stenami, in nič več se ne pritožuje. Lepo delajo z njim in vesel je, da se počuti varno v njihovih rokah. In ni več jezen na Olgo, da se ni držala dogovora: res mu nikjer ne bi bilo bolje kot tu. In obiskovalcem pošteno razlaga svojo zmoto: »Če potrebuješ bolnico, se je ne boj! Znajo skrbeti zame, pa še luštne sestre so!«
In čez čas bolj tiho in resno: »Ja, dobro mi je, tu imam čas misliti!«
Dostojanstveno prenaša svojo bolezen in bolnico in vse, kar mu prinese dan – in še zmore toliko dobre volje, da jo raztresa okoli sebe, in v času obiskov se od njegove postelje sliši smeh! In fantje, ki jih je treniral, teh obiskov ne bodo nikoli pozabili. Kakšno športno vedenje – vse življenje je treniral za to zmago!
