Kako se generacije med seboj razlikujejo?

jul. '17

STARANJE V SLOVENIJI

Foto: Shutterstock

Ali starejši bolje razumemo mlajše ali oni nas? Kakšne izkušnje imamo o tem, nam pove reprezentativna raziskava o potrebah, zmožnostih in stališčih nad 50 let starih ljudi Staranje v Sloveniji. Zelo različne – od skrajno slabih do zelo optimističnih. Pogoj za lepe medgeneracijske odnose je spoznavanje generacij. Če razlike poznamo, jih lahko sestavljamo za reševanje nalog ob staranju prebivalstva.

Kakšne so vaše izkušnje o tem, kako se razumejo mlajši in starejši – s katero od spodaj navedenih trditev se najbolj strinjate? Odgovori na to vprašanje so naslednji.

  1. Mlajši bolje razumejo starejše kakor starejši mlajše. (3,6 odstotka)
  2. Starejši bolje razumejo mlajše kakor mlajši starejše. (37,2 odstotka)
  3. Starejši in mlajši drug drugega enako dobro razumejo. (40,6 odstotka)
  4. Ne mlajši ne starejši drug drugega ne razumejo. (18,7 odstotka)

Največ odgovorov kaže na dobro izkušnjo medgeneracijskih odnosov. Skoraj enako starejših meni, da imajo boljše zmožnosti za odnose kakor mlajši; ker so bili sami nekoč mladi, logično sklepajo, da bolje razumejo mlade. Na dva takšna optimista pa je eden popoln pesimist glede medgeneracijskih odnosov – za te smo že v junijskem članku navedli spodbuden podatek, da se želijo usposabljati za lepše komuniciranje z mlajšimi. Razumljiv je tudi podatek, da jih ima najmanj v odnosih boljše izkušnje z mladimi kakor s seboj.

Poglejmo odgovore podrobneje po spolih in dveh starostnih skupinah (50 do 64 let in nad 65 let) – pokaže se nekaj pomembnih odstopanj. Starejše ženske prednjačijo po izkušnji, da starejši bolje razumejo mlajše kot mlajši starejše (41,8 odstotka), mlajše ženske pa mislijo obratno (le 34,2 odstotka). Te kažejo še dve odstopanji od drugih skupin: največ jih je mnenja, da mladi bolje razumejo starejše kakor starejši mlajše, in največ jih meni, da mlajši ne razumejo starejših niti starejši mlajših.

Kaj bi bil lahko razlog za te posebnosti mlajših žensk? Kot matere odraščajočih ali že odraslih otrok imajo z mladimi več pristnega stika kakor drugi, zato jih bolje poznajo in jim bolj zaupajo. Ta skupina žensk najpogosteje oskrbuje ostarele svojce. Pri tem imajo tudi slabe izkušnje z njimi, ko ne znajo sprejemati pomoči in svojega starostnega pešanja. Same spadajo v babyboom generacijo, ki je usmerjena v svoje samouresničevanje in ne odobrava starejšim, češ da niso znali prav skrbeti za svoj človeški razvoj in lepše sožitje. Čeprav mlade kar dobro razumejo, pa od njih verjetno ne dobijo takega odziva, kakor bi si želele, saj so mladi oblikovani po njihovem modelu samouresničevanja. Razlog za najpogostejši pesimizem mlajših žensk glede razumevanja med generacijami bi lahko iskali tudi v njihovi krizi srednjih let in občutjih, ki so s tem povezani.

Vsekakor izkušnje dveh tretjin starejših kažejo na perečo potrebo po boljšem poznavanju značilnosti vsake od generacij.

Današnje generacije

Ali je govorjenje o mladi, srednji in najstarejši generaciji upravičeno?

Klasična antropološka delitev v tri generacije je odsev treh obdobij v življenju: mladosti, srednjih let in starosti. Stoletna izkušnja je govorila, da je mladost čas, ko se je treba naučiti vsega, kar je potrebno za delo in sožitje, da so srednja leta čas, ko ljudje v svoji družini rodijo potomstvo in so na višku delovne moči za preživljanje sebe in skupnosti, in da je starost čas življenjskega zorenja ob nadaljevanju dela in drugega dobrega, kar človek zmore. Danes je to delitev treba dopolniti, ker se moramo vsi vse življenje učiti, delati ter biti odprti za sprejemanje pomoči drugih in za solidarno pomoč potrebnim; starejši so tudi bolj zdravi in materialno samostojni kakor do zdaj.

Nekateri zavzemajo celo skrajno stališče, da ni razlik med generacijami, da smo vsi ena generacija. Raziskave kažejo obratno: ker se razmere tako hitro spreminjajo, se ljudje precej razlikujemo tudi zaradi značilnosti časa, v katerem smo odraščali. V tem smislu danes živimo štiri generacije, ki so po mentaliteti deloma različne. Vsaka ima drugačen slog komuniciranja in sodelovanja, v sožitje in delo vnaša vsaka nekoliko drugačne vrednote, prepričanja in pričakovanja. Med njimi ne prihaja spontano do dobrega sodelovanja, prej do napetosti. Da bi boljše sodelovali, moramo poznati in upoštevati razlike, prednosti in šibke strani vsake od teh štirih generacij.

Najstarejše imenujejo tiha generacija pa tudi tradicionalisti. Rojeni so pred letom 1946, odraščali so med vojno in po njej v težavnih in skromnih razmerah. Njihovi starši so doživljali gospodarsko krizo in vojne grozote obeh svetovnih vojn. Navajeni so na hierarhično organiziranost, na avtoritete in disciplino, torej na napotke in nadzor. Ponosni so na svoje strokovno znanje in delovne dosežke v življenju. Sodobno komunikacijsko tehnologijo slabo obvladajo. To je generacija starih staršev, ki je večinoma upokojena. Današnji sistemi izobraževanja, podjetij in politike pa delujejo večinoma še po modelih, ki so jih uvedli oni.

Babyboom generacija imenujejo rojene približno v času od leta 1946 do 1964. To je res »generacija množice otrok«, saj je številčno najmočnejša. Po njih se je imenovalo prejšnje stoletje otroka, po njih se sedanjega že od začetka drži naziv stoletje starih ljudi. Ta generacija živi vse življenje v ekonomski varnosti. Starši so jim dajali vse, kar so mogli, v želji, da bi imeli lepše življenje, kakor so ga imeli sami. Zanje sta značilni delavnost in egocentričnost, radi tekmujejo, težijo k nenehnim spremembam, veliko jim pomeni napredovanje na družbeni lestvici. Predani so svoji delovni organizaciji in delovnim dosežkom, v življenju se znajdejo. V komunikaciji hočejo pristnost. Svoja čustva in hotenja znajo izražati bolje kakor prejšnja generacija. Ne marajo trdnih pravil. V mladosti je ta generacija podirala tradicionalne vrednote, v starosti se ji z današnjimi krizami podirajo materialne, družbene in osebne vrednote, na katerih je gradila svoje življenje. Osebnostno ni pripravljena na starost, na pešanje in izpuščanje moči. Na delovnih mestih zaseda vodilne vloge in je pretežna lastnica imetja. V svetovni gospodarski krizi po letu 2008 je izgubila četrtino svojih prihrankov.

Rojene v času od leta 1965 do 1980 se je oprijelo ime generacija X. Kot otroci so se vračali v prazen dom, ker so bili njihovi starši še v službi. Odrasli so v samostojne osebe, so izobraženi. Pomembni so jim osebni razvoj, neodvisnost in ustvarjalnost. Cenijo svobodo pri delu, do institucij in nadrejenih so nezaupljivi, pri sodelovanju z njimi kritični. Radi trdo delajo, da imajo potem dovolj prostega časa zase. Pri delu jim veliko pomenijo intelektualna spodbuda in zahtevne naloge. Pričakujejo takojšen odziv na svoje rezultate in stalne povratne informacije o sebi iz okolja. Komunicirajo z elektronsko pošto in kratkimi neformalnimi pogovori. Do krize 2008 so si uspešno ustvarjali premoženje, nato pa je ta generacija izgubila v poprečju 45 odstotkov premoženja.

Tiste, ki so rojeni po letu 1980, imenujejo generacija Y. Odraščala je s sodobno informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, njena uporaba ji je samoumevna. Je pozitivno naravnana, ima optimističen pogled na svet, je zelo avtonomna, rada se uči in ukrepa neodvisno od drugih. Med njimi je velika raznolikost. Radi služijo in zapravljajo denar. Generacija Y je zelo odklopljena od resničnosti, zato potrebuje veliko spodbud za vsakdanje funkcioniranje. Ko zdaj vstopa na trg dela in v samostojno življenje, ima kakor nobena generacija pred njo ogrožene vse tri glavne stebre osebnega in družbenega razvoja: zaposlitev za preživljanje, lastni dom z gospodinjstvom in oblikovanje stabilne družine. Ne zaposli se samo zaradi tega, da bi imela službo, zaposlitev zlahka menja, pri uvajanju v delo si želi mentorstva, komuniciranje med njo in starejšimi ne teče spontano. Njena deviza je ustvarjalnost, ki je v spremenjenih razmerah tudi nujna za nadaljnji razvoj. Generacija Y je upanje za nov razvojni vzpon naše kulture – pogoj zanj je humano oskrbovanje množice razvajenih 'babyboomarjev' v njihovem pešanju.

Različnost je lahko prednost

Ob odhajanju babyboom generacije v pokoj prevzemata vodenje podjetij, politike, uprave in strok generaciji X in Y. Pri tem se v temeljih spreminja način sodelovanja in komuniciranja. Dosedanja oddelčna in hierarhična organizacija se spreminja v sploščeno, timsko, sicer v današnjih razmerah ni učinkovita, tako kakor v času babyboom generacije ni bila več učinkovita tisočletna tradicionalna tehnologija.

Različnost današnjih generacij je lahko huda ovira za sožitje in sodelovanje, lahko pa postane velika prednost. Vsekakor se je treba med seboj dobro poznati: skupne značilnosti vseh generacij, prednosti in omejitve svoje in drugih, da ne precenjujemo in ne podcenjujemo ne svoje ne drugih generacij. Če se poznamo in smo si naklonjeni, razlike komplementarno sestavljamo, če se ne poznamo, nas spravljajo v strah. Sinergična komplementarnost je odločilni kapital za ustvarjalno reševanje krize. Zato je učenje medgeneracijskega komuniciranja za vse generacije pogoj za medsebojno poznavanje, bogatenje ter sodelovanje v družini, službi in družbi.

Dr. Jože Ramovš, Inštitut Antona Trstenjaka 


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media