Upokojenski odlet v tople kraje

Zgodbe | jul. '17

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Tatjana in Miro Klun

Prej ali slej nas čas dohiti in potem pristaneš med upokojenci. Največkrat se šele takrat zavemo, da smo končno na tisti točki, ko lahko z življenjem počnemo, kar hočemo. Nekateri obžalujejo, da je obveznosti konec, izgubljeni v času in prostoru se mukoma iščejo. Drugim je upokojenski načrt že zdavnaj jasen. Miro in Tatjana Klun sta med temi, ki vedo, kaj s seboj in časom.

Miroslav Klun je ime, ki se ga marsikdo spomni: bil je zelo uspešen podjetnik in še uspešnejši župan Sežane, vrsto let predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije in potem še poslanec državnega zbora. Miro Klun je človek, ki so ga imeli krajani radi in ga spoštovali, pa ne le v Sežani, ampak tudi v Sloveniji in onstran meje. Zgodbe o njegovem vplivu in prijateljevanju na primer s tržaškim županom Illyjem so med Sežanci pa tudi med slovenskimi politiki legendarne …

Načrt na paši

Bil je rojen v Rodiku. Kot vsi je bil tudi on pastirček, pazil je krave na senožetih okrog Rodika in sanjaril, kaj bo, ko bo velik. Čeprav spomin včasih zaigra na preteklost nekoliko po svoje, si je Miro svoje življenje na senožetih zamislil in ga potem tudi udejanjil.

Postal je trgovec. Uspešen, ker je bil vedno delaven in ker je imel rad ljudi. Uspešen tudi zato, ker je imel nekakšno žilico, da je ob pravem času opazil pravo priložnost in se nikoli ni pomišljal sprejeti odločitve, ki je zahtevala tudi od družine veliko odrekanja in sprememb. Poročil se je, z ženo Tatjano sta kar kmalu dobila sina Boštjana in hčerko Tjašo. Pustil je »varno« mesto komercialista v Preskrbi Sežana in se zaposlil v podgrajski Plami. Tu je začel samostojno pot kot trgovski potnik. Od znanca je odkupil tovornjak, predelan iz traktorja. Volan brez prenosa, motor v kabini med sprednjima sedežema, pozimi zelo mrzlo, poleti vroče kot v peklu. A ga je vozil dve leti poleti in pozimi, spal je le po nekaj ur na dan, roke je imel do krvi ožuljene. Vendar so ga poznali po vsej Jugoslaviji, ko je prodajal poliuretansko peno. Prodaja je tekla tako uspešno, da v Plami niso zmogli sproti izdelati toliko pene, kot je je Klun naročal.

Po dveh letih sta s Tatjano končno prihranila dovolj, da sta zgradila hiško, v pritličju pa sta imela trgovinico s sadjem in zelenjavo. Spet so ga svarili, češ da to ne bo šlo, takrat so vsi hodili nakupovat čez mejo v Trst. A Miro je še vedno z istim kamionom vozil od jutra do noči, da je po Krasu in Istri odkupoval svežo domačo zelenjavo. Ljudje so stali v vrsti zanjo, vedeli so, kaj kupujejo. Prej odprta tržna niša se je s konkurenco skrčila, družina Klun je odprla cvetličarno in ob njej je poleg treh zaposlenih dobila delo tudi žena Tatjana, ki je aranžerski tehnik. Svarila, ki jih je Miro Klun poslušal, so zbledela, izkazalo se je namreč, da vse do Postojne ni bilo cvetličarne, ki bi izdelovala pogrebne vence. Posel je cvetel, razširili so ga v Postojno in dodali še darilni program, zlatarno poleg cvetličarne. Leto dni se je Miroslav Klun pogajal in pregovarjal z Zlatarno Celje, dokler končno niso popustili. To je bila prva franšiza Zlatarne Celje in po dobri izkušnji z družino Klun so dobili pogum in danes ni večjega kraja, kjer Zlatarna Celje ne bi imela svoje trgovinice. Zlatarni so dodali še pogrebno dejavnost. V Sežani so odprli tudi vinoteko. Otroka sta rasla, sin Boštjan se je izšolal za cvetličarja, hči Tjaša pa za trgovko, oba sta takoj po šolanju dobila službo doma.

Miro je na neodvisni listi kandidiral za občinski svet, zmagali so, Miro pa je postal župan. Sin Boštjan je prevzel posle v svoje roke in sčasoma postal direktor podjetja Klun, d. o. o., ki širi svoje dejavnosti tudi v avtomobilske sfere.

Župan in politik

Miroslava Kluna je polagoma odneslo v politiko, postal je dolgoletni predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije, nato pa funkcijo odložil in jo zamenjal za poslansko mesto v državnem zboru (na listi SD). Imel je opraviti s številnimi političnimi korifejami, a se mu je ta plast funkcionarjev kazala v pravi ljudski podobi, ki ji je bil zlahka kos, s svojo prirojeno bistrostjo je pravočasno predvidel zagate in jih z modrostjo reševal, še preden je prišlo do krize.

Najboljši primer je njegova družina, o kateri pravi, da je njegov največji uspeh:

»V tridesetih letih samostojnega podjetniškega življenja sem vse družinske člane vpel v družinski posel, ne da bi pri tem med nami prišlo do razdora, temveč so se naše vezi še bolj utrdile.«

Povezovalni projekti se nadaljujejo v njegovem življenju tudi potem, ko sta z ženo Tatjano uresničila svoje sanje in postala upokojenca.

Že prej sta dopuste najraje preživljala tako, da sta se z barko vozila po Jadranskem morju, videla vse otoke in obale in si obljubila, da bosta kot upokojenca našla kraj nekje na južnem Jadranu, ob morju, med škržati in pljuskanjem valov pred hišo.

Potem sta svojo ladjo prodala in si kupila hiško na Korčuli blizu Vele Luke.

Nov dom ob morju

Po treh letih življenja v Veli Luki, ko Miro in Tatjana polagoma postajata domačina, poznajo Kluna povsod. Aha, rečejo, Slovenec, ki spreminja življenje v Veli Luki, če sprašuješ po njem in njegovem naslovu. »Brez njega bi življenje tukaj ostalo pusto in nezanimivo,« mi reče taksist, ko me pelje k družini Klun na obisk. Ni dvoma, da je prav Klun spodbudil turizem upokojenih Slovencev v Kalosu, znanem zdravilišču v Veli Luki, ki zdaj redno sprejema večje organizirane skupine slovenskih upokojencev. »Veliko posla za nas, kafiče, oljkarje in vinogradnike. Slovenci so dobri gosti,« reče Petar, moj taksist.

Miro Klun je povezal tudi osnovni šoli v Sežani in Veli Luki. Pod vodstvom znanega hrvaškega umetnika Anteja Marinovića se uresničuje projekt Biti skupaj – najdaljši mozaik na svetu. Kmalu bodo prišli učitelji iz Sežane obiskat kolege tukaj v Veli Luki, zadovoljno pove Miro Klun, naša skupina upokojencev v Kalosu je namreč iz Osnovne šole Srečka Kosovela v Sežani prinesla v Velo Luko prvo serijo mozaičnih plošč, ki so jih v Sežani naredili za veloluško osnovno šolo.

Pozneje, ko me po obisku Miro pelje nazaj v svoji stari ropotajoči škodi, ki jo je za nekaj sto evrov kupil, da je sam prevažal cement in druge reči za prenovo hiške, mi nekje v ozadju mesta pokaže veliko pokopališče, obdano s stoletnimi cedrami, in mi reče: »Tukaj, v Veli Luki, lahko kupiš vse, kar potrebuješ. Je ni stvari, ki je tukaj nimajo. Male trgovinice so skrite v tesnih in zavitih uličicah, o njih turist nima pojma. Za turiste je kavarnica Cesarica, so modra okna hiše ob obali, za katerimi stanuje Oliver Dragojević, kadar je tukaj … Za prebivalce pa je življenje povsem nekaj drugega. So olivnjaki, je trta, to pomeni, da je olivnega olja preveč in ga je treba prodati, enako je s travarico in slanimi ribicami ...« Medtem ko z Mirom organizirava vse te dobrine za upokojene Slovence v Kalosu, doživim v živo to prijaznost, s katero ga sprejemajo in pozdravljajo, ko se ustavljava ali ropotava mimo domačinov.

Miro govori pravilno hrvaško, njegova izgovarjava glasu ć (nekaj med t in j) je zavidanja vredna. Pripomnim, da se je hitro naučil domače govorice, pa se malce posmeji in reče: »Ne, ne, to imam od doma. V Rodiku vsi govorimo mehki ć tako, kot ga izgovarjajo tukaj.«

Pri njem doma, v hiški ob obali, pod kamnitim zidom, obraslim s pergolo, sedimo Tatjana, Miro in jaz. Tatjani sije mir z obraza, v moža gleda zagledano. Prvič razumem to besedo v polnem pomenu. Včasih, ko pripoveduje na primer o žuljih od tistega volana na začetku njune skupne poti, večkrat prikima in reče: »Ja, res je ...« Od njiju veje umirjenost.

Kaj delata?

Predvsem uživata. »Ne znam si več predstavljati, da ne bi zjutraj pil kave tukaj v senci in poslušal morja, ki liže obale, ptiče, ki se oglašajo vsenaokrog,« reče Miro.

Če imata domotožje, vprašam. Zanikata. In če pride? »Pač greva malo domov. Tu in tam itak morava,« reče Tatjana, »da si pripeljeva spet kakšno malenkost.« Ne reče »od doma«. Je tu novi dom? Ali zdaj reče pri nas doma in misli na hiško ob obali? Raje ne drezam.

»Poletje prihaja,« zamišljeno reče, z njim pa vnuki, za katere imata zdaj veliko časa.

Lada Zei


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media