Zgodovina, pesmi in vino

Amar pelos dois ali po naše Ljubezen dveh ali Ljubezen za dva je skladba, ki je letos v Kijevu prvič prinesla Portugalski zmago na tekmovanju za pesem Evrovizije. Zapel jo je Salvador Sobral, napisala pa njegova sestra Luísa Sobral. Občuteno zapeta pesem s pridihom džeza je v trenutku osvojila ljubitelje dobre glasbe. Pevec jo je opisal kot žalostno ljubezensko pesem.

Je pa takšen umirjeni način petja značilen za Portugalsko. Sorodno glasbeno obliko, ki ji pravijo fado, so v svet ponesle predvsem pevke, ki so dandanes na Portugalskem velike zvezde, recimo Ana Moura in Mariza. Podobno občuteno pojejo ljudski pevci.

Portugalska je država na skrajnem zahodu Evrope. Leži na Iberskem polotoku, ima živahna mesta pa tudi slikovito podeželje. Na zahodu in jugu jo objema Atlantski ocean, na vzhodu pa Španija. Ime izvira iz imena obmorskega kraja Portus Cale. Najprej so ime uporabljali le za manjše območje, kasneje pa za celotno državo. Na današnjem območju Portugalske so nekdaj živeli staroselci, kasneje so se tja priseljevala tudi keltska plemena, okoli leta 219 pr. n. št. pa so začeli ozemlje osvajati Rimljani ter ga osvojili kakšnih 200 let kasneje. Osvajanje tujih krajev so začeli na jugu in nadaljevali proti severu, kjer pa ni šlo vse tako gladko, saj so se plemena združila in se Rimljanom uprla. A so odpor strli in leta 27 n. št. je ozemlje današnje Portugalske postalo rimska provinca Luzitanija, kasneje pa se je severni del odcepil in se preimenoval v Galicijo. Rimska zapuščina je na Portugalskem še zelo velika.

V 5. stoletju so ozemlje današnje Portugalske napadli in zasedli Germani. Tam so začeli načrtno poseljevati območje rek Cávado in Homem, zato temu območju tudi pravijo Terras de Boiro ali dežela Buirov.

Leta 711 so Iberski polotok napadli Mavri, pleme s severa Afrike, vendar so leta 868 osvojeno ozemlje izgubili in so mu zavladali Goti. Leta 1143 je bila država uradno priznana z veliko pomočjo Svetega sedeža. V letih do 1249 je Portugalska razširila svoje meje do najjužnejših ozemelj. Glavno mesto je leta 1255 postala Lizbona in od takrat naprej država svojih meja ni več bistveno spreminjala. Portugalska ima z Anglijo iz leta 1386 sklenjeno pogodbo, ki predstavlja zavezništvo med državama in velja še v današnjih časih.

Zgodovinska Évora

Dobri dve uri vožnje z avtobusom je od prestolnice Lizbone do zgodovinskega mesta Évora, ki leži tristo metrov nad morjem in je tudi glavno mesto pokrajine Alentejo. Od prestolnice ga loči 140 kilometrov, od mesta Badajoz na meji s Španijo pa 80 kilometrov. Ime mesta najverjetneje izhaja še iz keltskih časov in je povezano z drevesom tisa, je pa tudi razlaga, da je povezano z zlatom iz rimljanskih časov.

Središče mesta je zelo lepo urejeno in ohranjeno ter ima bogato kulturno dediščino. Še danes je v precejšnji meri obdano z zgodovinskim – neredko prav visokim – obzidjem. Kar lepo število zgradb in spomenikov iz različnih obdobij lahko obiskovalec občuduje na sprehodu po mestu, ki je pod zaščito Unesca, spada pa tudi v omrežje najbolj starodavnih evropskih mest.

V starodavnem mestnem jedru stoji okrog štiri tisoč stavb. Osrednji del je zgodovinski trg Giraldo, Praça de Giraldo, kjer je kralj Duarte postavil znamenito palačo Estaus. Trg je znamenit tudi zaradi vodnjaka iz davnega leta 1570, posebnost je osem kamnitih klopi okrog njega, ki ponazarjajo osem ulic, ki pripeljejo na ta trg. Na severnem delu trga je znamenita cerkev sv. Antaoa, ki jo je v 16. stoletju zgradil Manuel Pires. Še malce večja cerkev, s kar tremi ladjami, pa je bila zgrajena v davnem 13. stoletju. O slikovitih in znamenitih zgodovinskih stavbah in cerkvah ter o dogodkih, povezanih z njimi, bi lahko pisali še in še …

V Évori so pogoste visoke temperature, najvišja v zgodovini mesta je dosegla 46 stopinj Celzija. A povprečna poletna temperatura je navadno okrog 30 stopinj Celzija. Zimske zmrzali so pogoste, a ne hude, sneg zapade le na vsakih nekaj let.

Turistični delavci imajo Évoro za drugo najbolj zanimivo turistično mesto na Portugalskem. Je sila prijetno in ne preveliko. Vse leto se tam dogajajo najrazličnejše prireditve in dogodki, festas populares, ki privabljajo domačine in tudi turiste. Velik poudarek namenjajo tudi različnim kulturnim dogodkom, neredko v navezi s televizijo. V zadnjem času je mesto gostitelj glasbene industrije, strokovnega srečanja glasbenikov, založnikov, radijskih in televizijskih delavcev, prirediteljev koncertov in glasbenih turnej ipd. Eno izmed poslovnih srečanj se imenuje EXIB, udeležujejo pa se ga glasbeniki in drugi udeleženci v glasbeni industriji iz Srednje in Južne Amerike ter z Iberskega polotoka. Čez dan pripravijo različna delovna srečanja, predavanja, založniške predstavitve, popoldne in zvečer pa glasbeniki iz različnih špansko in portugalsko govorečih dežel, od Španije do Čila, nastopijo sredi mesta za domačine in tuje goste.

Tam so še številna verska in cerkvena praznovanja, pogosto slavijo različne svetnike, saj je v tistih krajih kar dvanajst župnij. Pestra pa so tudi redna sejemska dogajanja.

Évora je sredi pokrajine s širokimi ravninami in tako je kmetijstvo, poleg različnih storitvenih ponudb, najpomembnejša dejavnost domačinov. Tam je tudi nekaj pomembnih ustanov, univerza in območna bolnišnica. Pripravljeni pa so seveda tudi na sprejem gostov, ki jih čaka vrsta večjih in manjših hotelov in drugih prenočitvenih prostorov, od tistih z zgodovinskimi letnicami do najsodobnejših.

Ribe in zeleno vino

Sprehod po mestu prej ali slej iz muzejev, cerkva in drugih znamenitosti pripelje do postanka v kakšni restavraciji, ki jih v mestu sicer mrgoli. Portugalska je znana po svoji odlični kuhinji, ki je zelo raznolika, začinjena, dodatni privlačen okus in vonj ji dajo domača zelišča z različnih koncev države. Portugalci uporabljajo veliko rib in morskih sadežev, najznačilnejša jed je bacalhau, kar je podobno naši polenovki. Ta jed je poznana v veliko različicah, pravijo, da obstaja kar 365 načinov priprave. Ena najbolj priljubljenih priprav te ribe je, da razrezano popražijo v ponvi skupaj s čebulo in praženim krompirjem, dodajo jajce in jo obogatijo še s peteršiljem in temnimi olivami. Dobro!

V Évori in njeni okolici pa domačini radi povedo, da naj bi se vsak obed začel z juho, najbolj priljubljena je caldo verde, ki jo pripravljajo iz ohrovta, krompirja ter začinjene in dimljene klobase, radi pa imajo tudi ribjo juho z belugo.

Tudi žeje ne poznajo in v teh krajih je vino zgodba o uspehu. Največ popijejo rdečega vina, belega in penečega manj, vinska posebnost pa je vinho verde, zeleno vino, ki ga najpogosteje strežejo ob ribah. Ljudski rek pravi, da je Portugalcem v navadi, da srebajo vino med obrokom in tudi po njem, da hrano lažje prebavijo.

Kot skoraj povsod po svetu tudi v Évori in njeni okolici ne manjka sodobnih nakupovalnih središč, a se na srečo lahko ob sobotah odpravite na staro mestno tržnico, kjer se nakupuje drugače. Kmetje na stojnicah ponujajo domačo zelenjavo in sadje, med in z njim povezane dobrote, različne mesne izdelke in morske sadeže, vino in sokove pa seveda tudi različne rokodelske stvaritve, uporabne pri delu, in tudi spominke …

Portugalska je ena tistih evropskih držav, ki jih je hudo prizadelo upadanje gospodarske moči. Primorani so se bili kar krepko zadolžiti, hkrati pa je bila vlada prisiljena sprejeti vrsto varčevalnih ukrepov za zmanjševanje javne porabe. Včasih so tamkaj prevladovali tekstilna in obutvena industrija pa proizvodnja pijač, lesarstvo in proizvodnja plute, danes pa prevladujočo vlogo prevzema storitvena dejavnost. Tudi Évora pri tem ni izjema. Ena izmed posebnosti mesta in okolice so v zadnjih letih postali turisti, ki si hribčke in dolinice ogledujejo na kolesih. K temu pripomore tudi blago podnebje, ki je vse leto zelo primerno za kolesarjenje.

Začeli smo z glasbo, pa še končajmo z njo. Cante se imenuje večglasno petje, ki je hkrati zaščitni znak pokrajine Alentejo, domačini pravijo, da je njihovo petje neotipljiva ljudska dediščina. In ni ga še bilo, pravijo, ki bi zapel sam. Takšno ljudsko petje, ko je v skupini tudi 20 in več pevk in pevcev, recimo v najbolj znani pevski skupini Cantares de Evora, pomeni hkrati ohranjanje ljudskega petja in pesmi pa tudi iskanje novih glasbenih izrazov in vsebin. In seveda, kar je najpomembneje, razlog za druženje in veselje.

Besedilo in fotografije: Drago Vovk