Ljubezen in povezanost, ki še vedno trajata

Prosti čas | jul. '17

DOBRE STARE VIŽE

Srečni par pred nekaj tedni

»Kje sva se midva spoznala? O tem je bilo že veliko povedanega. Srečala sva se v tovarni kos, kjer so nastali Štirje kovači. Tam sem bila v službi, in ko se je Franc vrnil iz vojske in stopil skozi vrata, so se najine oči takoj srečale. Ta ljubezen in povezanost pa trajata že 56 let,« pove Hermina Šegovc, pevka v ansamblu Štirje kovači in žena vodje ansambla Franca Šegovca.

Kakšnih 73 let je že, odkar je sedemletni Franc začel igrati na orglice, prejšnji mesec pa je, na srečo zdrav in zadovoljen, v družbi najdražjih praznoval že 80. rojstni dan. »Ko slišim besedo 80, me kar malo strese! Pa raje rečem, da jih nimam še 100, in odštevam nazaj,« pravi v smehu. Pri njih doma se je reklo pri Briclu na Frančevi kmetiji, ki leži na lepem griču v Selovcu blizu Dravograda. Z ženo jo še vedno rada obiščeta in Franc se spominja časov na kmetiji, ko dela nikoli ni zmanjkalo.

Prva harmonika z enim pasom

Rodil se je v glasbeni družini. Oče in mama sta bila odlična pevca, pela sta v več zborih. Oče je bil tudi trobentač v Šentjanški godbi. Ko sta starša opazila sinovo nadarjenost, sta mu kupila klavirsko harmoniko in takoj se je naučil igrati pesmici Na planincah in Mi se 'mamo radi. A takšne harmonike so bile težke tudi 10, celo 13 kilogramov. «Jaz sem bil tako zaljubljen v glasbo, da tega sploh nisem čutil,« pove. Je pa bila prva harmonika nekaj posebnega, imela je namreč en sam pas, tako da je pri igranju bežala levo in desno, in jo je moral držati z brado. Mama mu je nekoč dejala, da ima na levi strani obraza daljšo brado … »Kasneje je oče vse to uredil, pritrdil oba pasova, da je bilo vse tako, kot je treba,« se spominja.

Četrtkovi večeri

A ni raztegoval le meha klavirske harmonike. Naučil se je še igranja na kitaro, postal je tudi saksofonist, pihal je v pozavno, uspešno se je preizkusil tudi v igranju na kontrabas in violino. Vse domačije v 50. letih prejšnjega stoletja še niso imele radia. Tudi pri družini Šegovc je bilo tako, zato so priljubljeno radijsko oddajo Četrtkov večer domačih pesmi in napevov šli poslušat kar k sosedom. Franc ni oddaje nikoli zamudil, hkrati je tudi po njeni zaslugi začel pisati narodno-zabavno glasbo. Tam je prvič slišal Gorenjski kvartet in takrat se je odločil, da bo tudi on igral takšno glasbo. Pritegnil ga je način spremljave na harmoniko, ki ji godci pravijo tresenje. Kmalu je napisal prvo narodno-zabavno skladbo za Štiri kovače – valček Pridi zvečer. To je bilo ob samem nastanku njegovega ansambla, in ko je naslednji večer valček zaigral na vaji, so ga z navdušenjem preigravali in izpopolnjevali ves večer in vsakič je lepše zvenel. S trobentačem Tinetom Lakovškom sta ob spremljavi zapela in bilo je obilo veselja, ker jim je že prva skladba tako lepo uspela. Ta valček igrajo in pojejo na nastopih še danes.

Štirje kovači

Štirje kovači leta 1971

Franc je hodil v šolo v Šentjanžu in ni bilo cerkvenega ali državnega praznika, da ne bi na dogodku zaigral. Nekoč so ga slišali glasbeniki iz Slovenj Gradca in ga povabili v svoj ansambel. Leto in pol je nastopal z njimi, konec leta 1953 pa so se že zbrali Štirje kovači. »V slovenjegraških hotelih smo igrali marše, valčke, pleh muziko pa šlagerje. Te še danes rad potegnem, ker mi še vedno božajo dušo,« se spominja glasbe iz prvih let delovanja še danes priljubljenega ansambla.

V času njegovih prvih nastopanj in pisanja skladb se je glasba pri nas začela šele razvijati. »Najprej so bili Beneški fantje pa Vaški kvintet, ki je zrasel iz radijskega orkestra, trio Avgusta Stanka s Francem Korenom in Danico Filiplič ter vokalna skupina Fantje na vasi. Zadnji so mi tako božali dušo … Ko smo imeli koncerte, smo imeli tudi Štirje kovači takšen spored, recimo pet skladb v kvintetu, pet pa na drugačen način, s kitarami in petjem a cappella. Lepo je bilo,« pripoveduje.

Za Radio Ljubljana so leta 1955 za oddajo Za našo vas posneli 10 skladb, morda še kakšno več, in to na preprost magnetofon na nekem travniku pri jablani. »Žal se tisti posnetki niso ohranili. Je pa zanimivo, da mi je pred tremi leti, ko smo imeli koncert ob 60. obletnici ansambla, nekdo iz Dolomitov prinesel kaseto oz. presneto na CD-ploščo kakšnih 65 ali 68 skladb, za kar sploh nisem vedel, da je bilo posneto. Igrali smo pri Avseniku leta 1966,« je bil Franc vesel spomina na mladostne glasbene dni.

Pevko našli kar doma

Štirje kovači so začeli nastopati leta 1954, fantje so bili zaposleni v kovaški industriji, v tovarni kos, kar jim je dalo navdih za ime ansambla. Ampak zasedba se je čez leta razširila, iskali so pevko in jo na koncu našli kar doma.

Kdaj pa ste vi začeli peti, gospa Hermina? »Jaz sem pela že prej kot srednješolka v zelo dobrem pevskem zboru. Bile smo štiri sestre in spomnim se, da smo ob večerih, ko smo bile majhne, z mamico prepevale narodne pesmi in vse tisto, kar nas je mami naučila. V naši družini je bila čudovita toplina in vse štiri smo vesele, da smo imele tak dom,« se spominja.

Prišel je čas, ko se je pridružila ansamblu svojega moža. Bilo je to leta 1972, zdaj je v ansamblu že skoraj 45 let. Franc je iskal ženski glas, da bi popestril zvok ansambla, saj sta prej pela samo dva člana. Poslušali so deklice na poskusnih nastopih, a le glas ene bi se lahko lepo zlil z drugima dvema v ansamblu. Dogovorili so se za vajo naslednji dan, a dekleta ni bilo. In tako je z ansamblom kaj kmalu zapela Hermina, kar je sicer želela že prej, ampak je pač tako naneslo.

Franc je tudi danes še kar naprej pri glasbi. Tako so ob 60. obletnici delovanja ansambla izdali novo ploščo, leto kasneje še eno, in še vedno razmišlja, kaj bi naredil še novega – njegove stare skladbe v instrumentalni izvedbi za štiri klarinete, torej Štirje kovači in štirje klarineti. Sicer pa je najstarejši še delujoč slovenski ansambel domače glasbe tudi letos zelo delaven, nastopili so tudi na Hrvaškem. Hermina zaključi: »Na veselicah že nekaj časa ne igramo, igramo pa še kdaj pa kdaj pol ur'ce ali uro kot gostje. Zaigramo in zapojemo pesmi, ki jih ljudje radi poslušajo še danes, in to tudi nas napolni z lepimi občutki.«

Drago Vovk 


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media