»Zmajčki« iz Postojnske jame

Prosti čas | jul. '17

Odrasla človeška ribica

Na seznamu redkih in ogroženih vrst pri nas je tudi človeška ribica, imenovana močeril ali proteus (Proteus anguinus). Že dolgo ni bilo v javnosti o njej toliko govora kot zadnje leto. Kako tudi ne, saj je ena od samičk v Postojnski jami poskrbela za številen zarod, kar je razburkalo domačo in svetovno javnost.

Bledo kačasto bitjece že od 17. stoletja, ko so se pojavili prvi zapis o njem, vzbuja radovednost ljubiteljskih botanikov ter učenih znanstvenikov. Omenjal ga je že Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689). Slišal je namreč zgodbo o jami med Vrhniko in Logatcem, v kateri ždi zmaj in vsake toliko izbruha vodo iz izvira, ko se je nabere preveč. Z naraslo vodo naj bi prišli na površje tudi zmajevi mladiči, po opisu kmeta je bil eden izmed njih »pičlo ped dolg in podoben kuščarju …«.

 Nova generacija močerilov

Človeška ribica je dvoživka iz družine močerilov, ki živi v podzemeljskih vodah vzdolž dinarskega krasa, največ jih je v Sloveniji. Ima valjast trup, prekrit s tanko rumenkasto-belo oziroma rožnato kožo, tako prosojno, da je na trebuhu skoznjo videti notranje organe. Sprednje tanke nožice imajo tri, zadnje pa dva prsta. Nesorazmerno podaljšana glava se končuje s sploščenim gobčkom, v katerem so drobni zobje. Diha z zunanjimi škrgami pa tudi s preprostimi pljuči in kožo. Oči prerašča koža, ima pa razvito notranje uho, ki je hkrati ravnotežni in slušni organ. Človeške ribice zelo dobro vohajo in okušajo, zaznavajo tudi šibka električna polja drugih živali, kar jim je v pomoč pri orientaciji v popolni temi. So zelo vzdržljive, saj lahko živijo celo do sto let.

Podzemna reka Pivka - domovanje človeške ribice

Razmnoževanje je bilo dolgo velika uganka. V Postojnski jami hranijo zapise iz leta 1875, da samica človeške ribice odlaga jajčeca, a nikoli jim ni uspelo vzgojiti mladičev. Do lani, točneje do 30. januarja 2016, ko so na steklu akvarija pod Koncertno dvorano opazili prvo jajčece. Takoj so umaknili preostale človeške ribice, saj breja samička svoja jajčeca silovito brani pred drugimi ribicami. Akvarij so prekrili s temno tkanino, da je mama imela mir, in upali še na kakšno jajčece. In dobili so jih kar 64 in jih preselili v poseben jamski laboratorij, da bi ličinkam zagotovili najboljše pogoje za razvoj. Po 124 dneh se je izlegla prva ličinka, v naslednjih osmih tednih pa še 21 zmajčkov, kot jim ljubkovalno pravijo. Toliko jih je preživelo prvo leto – zdaj merijo dobrih sedem centimetrov in so podobni odraslim človeškim ribicam, le da še imajo drobne oči, ki pa jih bo kmalu prerasla koža, in tudi čisto svetli še niso.

Domačini so nekoč z jamskimi živalmi služili, lovili so jih in jih kot lokalne posebnosti – kačice ali četveronožne bele ribe – prodajali popotnikom. Kasneje so človeške ribice kot protokolarno darilo podarjali državnikom in drugim visokim gostom, ki so obiskali Postojnsko jamo. Že lep čas tega ne počnejo več, obiskovalci pa si jih ogledujemo v vivariju. Kdaj bomo smeli občudovati tudi mlad »zmajčji« zarod, pa nam bodo njihovi skrbniki še sporočili …

Anita Žmahar, fotografiji: arhiv Postojnske jame


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media