Aktualno: zakon o oskrbi
Kaj pričakujejo v domovih?
Institucionalna oskrba je v Sloveniji dobro urejena, kar nam priznavajo tudi v tujini. Domovi starejših občanov tudi drugim krajanom ponujajo določene storitve, na primer začasne nastanitve, dnevno varstvo v dnevnih centrih, pomoč na domu, razvoze kosil … Stanovalcem zagotavljajo kakovostno bivanje, opažajo pa, da je vedno manj tistih, ki lahko sami krijejo potrebno oskrbo, kar je skrb vzbujajoče, omenjata sogovornika.
Zoran Hoblaj, direktor DSO Rakičan: »V zakonu o dolgotrajni oskrbi bi morali urediti predvsem košarico storitev, ki jih bo zakon financiral, ne pa da razpravljamo o tem, koliko denarja imamo na voljo. Sprejemati zakon, ki ne bi imel rešitve za financiranje storitev iz blagajne za dolgotrajno oskrbo, je nesmiselno. Uporabnik pri nas krije približno 75 odstotkov storitev iz lastnega žepa, le 25 odstotkov storitev se pokriva iz javnih sredstev. V Evropi pa so te številke obrnjene. In če primerjamo ekonomsko ceno v domovih ter ceno v bolnišnici, ki za isto osebo dobi do osemkrat več, kot dobimo domovi, ali pa ceno dnevne oskrbe zapornika, pridemo do zaključka, da je nekaj pri nas hudo narobe. Namesto da bi nadgradili dobro delujočo oskrbo starejših in jo podkrepili s finančnimi rešitvami, postavljamo sistem, ki vse obrača na glavo, uvaja birokracijo in nima odgovorov, kaj bo posameznik dobil financirano iz sistema dolgotrajne oskrbe in na kakšen način.«
Iva Soršak, direktorica Doma dr. Jožeta Potrča Poljčane: »Želim in pričakujem, da bo zakon zagotovil enoten vir financiranja. Delež, ki ga plača ZZZS za storitve zdravstvene nege v našem domu, znaša le 30 odstotkov, vedno več morajo doplačevati stanovalci.
Zakon naj ne bi nižal vstopnega praga v sistem dolgotrajne oskrbe. Trenutno veliko uporabnikov potrebuje do 3 ure pomoči na teden in so lahko zato v domačem okolju, predlog pa predvideva vstopni prag 7 ur na teden. Želim tudi, da bo ustrezno organiziral in nadziral t. i. neformalni sektor, ki ga zakon želi vzpostaviti kot enega pomembnejših oblik pomoči v dolgotrajni oskrbi, ter da bo ustrezno določen t. i. hotelski del v domskem varstvu (tj. bivanje, prehrana, pranje, vzdrževanje …). Menim, da bi moral biti ta del določen v višini minimalne pokojnine za polno delovno dobo, razliko do dejanskih stroškov pa bi morala pokriti država.
In končno, pričakujem, da bo zakon zagotovil enake pravice vsem uporabnikom. Zdaj na primer stanovalci v domovih niso upravičeni do brezplačnih pripomočkov (vozički, hodulje, kisik, sistemi za hranjenje po sondi …), ampak jih mora zagotavljati dom, prav tako niso upravičeni do varstvenega dodatka, težko dobijo tudi dodatek za pomoč in postrežbo.«
