Čim bolj uporabljajmo možgane!

sep. '17

Raziskave kažejo, da vsakovrstna telesna dejavnost in intelektualno delo v tretjem življenjskem obdobju pomagata, da se demenca pojavi kasneje, kot bi se sicer. Ob tem velja omeniti še družabnost, ki prav tako upočasnjuje demenco, zdravo prehrano z dovolj zelenjave in sadja ter izogibanje škodljivim razvadam, kot so alkohol, kajenje in raznovrstne droge. Med dejavnike tveganja zdravniki med drugim prištevajo še sladkorno bolezen tipa 2, holesterol, srčno-žilne bolezni, visok krvni tlak in depresijo. Največja dejavnika tveganja za demenco, a nanju žal ne moremo vplivati, pa sta starost in ženski spol, saj je med dementnimi osebami dvakrat več žensk kot moških. O demenci smo se pogovarjali z doc. dr. Milico Gregorič Kramberger, dr. med., specialistko nevrologije in voditeljico Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki v Ljubljani, kamor zdravniki družinske medicine napotijo posameznike, če posumijo, da jim pešajo možgani. 

Ali je to že demenca, če pozabimo, kako je ime znancu ali kako se piše sosed?

Ne. To se sicer seniorjem pogosto dogaja, a tudi mlajšim, ki zaradi neprespanosti, utrujenosti, raztresenosti ali stresa kaj pozabijo. Če jim nekdo pomaga s kakšnim namigom ali pa se sami čez čas spomnijo iskanega imena ali priimka, ne gre za demenco. Tovrstne motnje spomina imamo občasno vsi.

Pravite, da dementnim bolnikom tudi pomoč pri imenu ali stvari, ki jo iščejo, nič ne pomaga.

Nič. Naj poudarim, da pri tej bolezni ne gre samo za motnje spomina, pač pa tudi za motnje drugih spoznavnih (kognitivnih) funkcij, kot so govor, abstraktno mišljenje in številne vedenjske spremembe, ko bolniki težje obvladujejo čustva, saj postanejo jezljivi, prepirljivi, nemirni itd. Med boleznijo so pogoste še motnje orientacije, ko se bolniki izgubljajo zunaj doma, a tudi doma.

Sodobna medicina zna pozdraviti veliko bolezni. Bolezni možganov pa še ne.

Možgani so najmanj raziskani, čeprav iz njih prihajajo vse naše misli, prepričanja, spomini, vse, kar vemo in znamo, pa tudi naše razpoloženje. V možganih so skriti tudi naši talenti, na primer za risanje, glasbo, oblikovanje, tuje jezike itd. Pravzaprav možgani vse nadzirajo, vse upravljajo. Tako delovanje srca, gibanje, občutenja (dotik, vid, sluh, voh, okus). Z njimi tudi govorimo, računamo, pišemo, razmišljamo, se naučimo voziti kolo, risati …

Katere so najbolj znane in pogoste bolezni možganov?

Mednje spadajo na primer glavobol (tudi migrena), motnje spanja, epilepsija, možganski tumorji, multipla skleroza, možganska krvavitev, parkinsonova bolezen, možganska kap in tudi demenca.

Spomin je sposobnost možganov, da shranjujejo naše izkušnje, znanje, skratka vse, česar smo se naučili, kar se nam je zgodilo in se nam še vedno dogaja.

Vsa ta množica podatkov je zbrana v različnih delih možganov. V primerjavi z računalniškim pomnilnikom, ki nič ne pozabi, je naš spomin podvržen tudi pozabljanju.

Zaradi spomina vemo, kje smo doma, prepoznamo prijatelje itd.

Če ne bi imeli spomina, ne bi bilo preteklosti niti obžalovanja, krivde ali veselja zaradi nekega preteklega dogodka. Živeli bi samo za danes. Vsak trenutek bi začenjali znova, vse bi nam bilo tuje, vsakdo, ki bi ga srečali, bi bil tujec.

Vzroki za motnje spomina so različni, mar ne?

Lahko so normalen del starosti, lahko so povezani z depresijo ali drugimi psihičnimi motnjami, lahko so posledica jemanja določenih zdravil (nekaterih zdravil za lajšanje bolečin in tesnobe) ali pa pomenijo začetek demence.

Ločimo različne vrste spomina. Kratkoročni spomin, ki začne pri demenci najprej pešati, saj bolnik ne ve, da je na primer nekaj že desetkrat vprašal ali povedal, ter dolgoročni spomin, ki se pri dementnih osebah ohrani najdalj časa. Zato se mnogi svojci nejeverno sprašujejo, češ, kako imata lahko moj oče ali mati slab spomin, če vesta, kaj vse sta počela v otroštvu. Dolgoročni spomin še nekaj časa dobro deluje, ker so bili možgani še zdravi, ko so se ti dogodki dogodili in shranili.

Vemo, da je starost največji dejavnik tveganja za demenco.

Daljšanje življenjske dobe človeštvo plačuje tudi z nevrološkimi boleznimi, predvsem z demenco. V Sloveniji imamo približno 33 tisoč, v Evropi 9 in v svetu več kot 47 milijonov bolnikov z demenco. Čez dvajset let se bo število bolnikov podvojilo.

Čeprav demenca ni normalen del staranja, zanjo zbolijo v glavnem ljudje po 65. letu. Ima jo vsak četrti sedemdesetletnik, vsak tretji osemdesetletnik in vsak drugi devetdesetletnik. Drugi dejavnik tveganja je spol: ženske zbolevajo pogosteje od moških. Najbrž tudi zato, ker dalj časa živijo. Naj ponovim, da med dejavnike tveganja spadajo še nezdravljena depresija, ateroskleroza, visok holesterol, visok krvni tlak, sladkorna bolezen tipa 2 in še možganske bolezni, zastrupitev z monoksidom, aids, alkoholizem, hude okužbe, motnje ščitničnih hormonov, tumor v možganih itd.

Povprečen bolnik živi z demenco 15 let.

In ker gre za kronično in napredujočo bolezen, se stanje z leti slabša. Na bolje ne gre nikoli! Zoper demenco sodobna medicina še ne pozna zdravila. A bolniki zaradi nje le redko umrejo. Kot za mnoge starejše ljudi je tudi zanje najpogosteje usodna pljučnica.

Možgani odrasle osebe, ki jih vsakdo tudi sam oblikuje z učenjem, izkušnjami in svojim življenjem, tehtajo v povprečju okoli 1,4 kilograma, mar ne?

Tako je. Možgani oseb z napredovalo demenco pa manj, običajno le okoli 800 gramov. Možgani so sestavljeni iz celic. Najpomembnejši med njimi so nevroni, ki jih je kar okoli 100 milijard. Povezujejo se z dolgimi pajkastimi izrastki, ki se med seboj sporazumevajo z električnimi signali. En sam nevron lahko vsako sekundo pošlje 1000 signalov, ki švigajo sem ter tja s hitrostjo do 400 kilometrov na uro. Med dvajsetim in tridesetim letom so naši možgani na višku moči. Ne pozabimo: bolj ko uporabljamo možgane, dlje ostane naš um bister!

Za vse demence je značilno, da gre za kronično in napredujočo možgansko bolezen oziroma za propadanje možganov, ki prizadene spomin, mišljenje, orientacijo, razumevanje, računanje, izražanje, presojo, govor itd.

Človek, ki je v življenju nekaj znal in zmogel, tega kot dementna oseba ne zna več. Upad omenjenih sposobnosti je sčasoma tolikšen, da na koncu bolnik največkrat ne zna ničesar več. Ne ve, kdo je, ne prepozna sorodnikov, meša hčerko z mamo, sina z očetom itd.

Vzrok za nastanek te bolezni ni znan, vemo pa, da je demenca zahrbtna bolezen, saj se začne mnogo prej, preden se pokažejo prvi znaki.

Najpogostejša oblika demence je alzheimerjeva bolezen, ki predstavlja več kot 65 odstotkov demenc. Po pogostosti ji sledijo demenca z lewyjevimi telesci, demence zaradi možgansko-žilnih bolezni (vaskularna demenca), frontotemporalna demenca, demenca pri parkinsonovi bolezni, demenca zaradi alkoholizma, aidsa, redko pa jo povzročajo tudi hormonske motnje, tumorji ali okužbe.

Kakšni so prvi znaki demence?

Najpogostejše prve znake demence lahko strnemo v:

- slabšanje spomina, ko bolniki neprestano postavljajo ista vprašanja, pozabijo nedavne dogodke in podatke, postopno pozabijo tudi računati, pisati, govoriti itd. Naj poudarim, da večina dementnih bolnikov ne zna več delati z denarjem, nehajo plačevati položnice, denar izgineva neznano kam. Dobro bi bilo, da bi bili na nenavadno obnašanje pozorni tudi uslužbenci v bankah ter poštah, ki naj bi na to diskretno opozorile sorodnike. Res pa je, da nekateri bolniki nočejo pustiti, da bi finance urejala hči ali sin, in to je velik problem. Kot je tudi problem redno jemanje zdravil, ki jih dementni bolniki niso več sposobni redno in pravilno jemati;

- motnje orientacije, ko se bolniki pogosto izgubljajo zunaj doma in tudi doma;

- vedenjske spremembe, ko bolniki težje obvladujejo čustva, saj postanejo jezljivi, prepirljivi, so nemirni itd. 

Skrb za obolelega je za svojce nedvomno huda psihična, fizična in pogosto tudi finančna obremenitev, zato bi potrebovali veliko razumevanja in podpore.

Hudo je že na začetku, saj je težko dojeti, da postaja na primer naša mama, nekoč vrhunska ekonomistka, čedalje manj urejena, vesela, prijazna in vse manj pametna. Videti je sicer kot nekoč, a v resnici ni več to, kar je bila.

Ali dementna oseba ve, da ji propadajo možganske celice?

V prvi fazi se zaveda, da ji peša um, a o tem pogosto noče govoriti ali pa tega tudi ne prizna. Ko bolezen dovolj napreduje, tega ne ve več. Njeno trpljenje morajo prevzeti domači.

Bivanje z dementno osebo spremeni življenje vse družine.

Vsi v družini se morajo zavedati, da se bolna oseba ne more spremeniti in žal ne more biti več takšna, kot je bila. Svojci jo morajo, čeprav je to težko, sprejeti takšno, kot je zdaj, in tudi tedaj, ko bo z njo še slabše! Ona ni namenoma pozabljiva, hudobna, stiskaška, nemirna ali blodnjava. Takšna je zato, ker je bolna!

Ali je res, da lahko z zdravim načinom življenja demenco vsaj malo odložimo?

Vemo, da kar je dobro za žile in kri, je dobro tudi za možgane. Najprej naj poudarim telesno in umsko aktivnost pa zdravo hrano, primerno telesno težo. Človek mora imeti tudi prijatelje in se z njimi srečevati, pogovarjati.

Ali je res, da možgane uničuje tudi stres?

Novejše raziskave kažejo, da dolgotrajni stres povzroča bolezenske spremembe v možganih, kar se navzven kaže kot strah, panika, depresija itd.

Dobro je, da pridemo čim prej k zdravniku.

Da. Takoj ko sami opazimo, da smo začeli pozabljati, ali ko nas na to opozorijo drugi. Zdravljenje je najuspešnejše, če dobi bolnik zdravila v prvi, torej začetni fazi bolezni.

Najprej obiščemo svojega zdravnika. Če bo presodil, da gre za začetno kognitivno motnjo ali demenco, nas bo napotil k ustreznemu specialistu: psihiatru ali nevrologu. Samo ta dva namreč lahko podata pravo diagnozo in predpišeta ustrezna zdravila.

Če pridejo k nam osebe z zelo napredovalo demenco, lahko le lajšamo številne moteče znake in simptome: napadalnost, blodnjavost, nespečnost, depresivnost itd.

Tu pa nastopi huda težava. Na nevrologa ali psihiatra, ki oba zdravita osebe z demenco, je treba – vsaj v Ljubljani – čakati tudi pol leta.

Res je. Srečujemo se s hudim kadrovskim pomanjkanjem. Ko je na primer le eden od zdravnikov daljši čas odsoten, se tekoče delo v ambulanti praktično ustavi. Drugi kolegi ga ne morejo nadomeščati, saj imamo vsi izjemno zapolnjene delovne urnike.

Kakšni so obeti za zdravilo?

Dolgo časa nismo imeli na voljo nobenih zdravil. Veliko je na tem področju prispeval nekdanji ameriški predsednik Ronald Reagan, ki je po koncu svojega drugega mandata javno priznal, da ima alzheimerjevo bolezen. To je omogočilo tudi podporo za delo znanstvenikov, da so začeli pospešeno iskati zdravilo zoper to kugo 21. stoletja.

Na žalost pa je farmacevtska industrija ugotovila, da je vlaganje v razvoj novih zdravil za preprečevanje demence zelo drago in hkrati ne najbolj dobičkonosno.

Pa vendar morda ni več daleč dan, ko bo demenca, ki s staranjem prebivalstva postaja prava epidemija modernega sveta, ozdravljiva.

Morda. Tudi v Sloveniji namreč klinično preizkušamo dve različni učinkovini zoper to – za zdaj še – napredujočo, neozdravljivo in kronično bolezen. Obe vplivata na beljakovini amiloid in tau, ki sta za možgane škodljivi. Dosedanji rezultati so ugodni in ni stranskih učinkov, kar je še posebej razveseljujoče.

Prvo potencialno zdravilo proti alzheimerjevi bolezni in drugim demencam, ki ga preizkušajo tudi v Sloveniji, je v obliki cepiva.

Cepivo, ki ga bolnik prejema enkrat mesečno, so do zdaj preizkusili na tridesetih osebah z demenco v sosednji Avstriji. Pokazalo se je, da v tem času bolezen ni napredovala. To cepivo spodbuja bolnikovo telo, da samo prepozna škodljive beljakovine ter ustvari lastna protitelesa proti njim. Do zdaj ni povzročilo stranskih učinkov oziroma škodljivih posledic. 

V drugi fazi te študije sodeluje poleg Švedske, Nemčije, Avstrije, Poljske, Slovaške in Romunije tudi Slovenija.

V raziskavo je po vseh državah skupaj vključenih 185 dementnih oseb. V Sloveniji sodeluje 11 oseb, in sicer v Ljubljani in Mariboru.

Drugo zdravilo, ki ga prav tako preizkušate v Sloveniji, izbrani bolniki dobivajo v obliki infuzije v žilo.

Ta snov se imenuje crenezumab in deluje proti amiloidni beljakovini. Bolniki prejemajo infuzijo enkrat mesečno dve leti zapored. Pri nas za to študijo še vedno iščemo ustrezne kandidate; bolnike z zgodnjo obliko alzheimerjeve demence.

Brali smo, da je do zdaj to zdravilo že v tretji fazi kliničnih raziskav in ga bo preizkusilo več kot 750 bolnikov iz Evrope in ZDA.

Razveseljivo je, da so dosedanji rezultati spodbudni. Tudi to zdravilo uničuje beljakovine, ki povzročajo demenco oziroma propad možganskih celic.

Sicer pa v svetu poleg teh dveh zdravil preiskujejo in preizkušajo še številna druga. Zato upam, da bo vsaj eno izmed teh novih zdravil zaustavilo propadanje možganov.

Preventiva

1. Vsaj trikrat tedensko bodite telesno dejavni vsaj pol ure.
2. Čim dalj časa umsko delajte.
3. Bodite družabni.
4. Nehajte kaditi.
5. Izogibajte se mastni hrani.
6. Pri pitju alkohola bodite zelo zmerni.
7. Nadzorujte svoj krvni tlak, sladkor in holesterol.
8. Zmanjšajte telesno težo, če ste pretežki.
9. Po napornem telesnem ali umskem delu si vzemite čas tudi za počitek.
10. Živite umirjeno in ne razburjajte se za vsako malenkost.

Sporazumevanje z dementnimi osebami

(Ne pozabite: oseba z demenco se ne more spremeniti. Vi se lahko.)

1. Nikoli se ne prepirajte, če se lahko strinjate.
2. Nikoli ne drezajte v problem, če se mu lahko izognete.
3. Nikoli ne karajte, če naredi kaj narobe.
4. Nikoli ne pridigajte, raje vse še enkrat pojasnite.
5. Nikoli ne recite, da pozablja, prijazno ga spomnite na to, kar je pozabil.
6. Nikoli ne recite, da ste mu že nekaj povedali, pač pa vse ponovite.
7. Nikoli ne recite, da nečesa ne zna več, ampak vse še enkrat pokažite.
8. Nikoli ne ukazujte, vedno vse prijazno povejte.
9. Nikoli ne kritizirajte, pač pa spodbujajte.
10. Nikoli nič na silo, vedno nežno in spodbudno.

Besedilo in fotografiji: Neva Železnik