Tihotapci po sili
Take pupe so bile nekdaj zelo zaželene.
Šestdeseta, sedemdeseta leta prejšnjega stoletja opisujejo kot svinčene čase. Mi pa teže svinca nismo občutili ali pa smo jo le stoično prenašali, vsaj kar zadeva življenjske razmere.
Takrat je državna meja predstavljala več kot le ločnico med dvema državama. Na severu in zahodu naše bivše skupne domovine so tisti, ki jim je bilo zaupano njeno varovanje, budno skrbeli, da ne bi v idealizirani socializem zašli vplivi kapitalističnega sveta v obliki takšnih in drugačnih dobrin, hkrati pa ni bilo zaželeno, da bi na drugo stran meje odnesli preveč narodnega bogastva. Omejitve so bile določene vrednostno – v denarju ali količinsko. Zadnje je veljalo predvsem za blago, namenjeno v tujino, v vsakem primeru pa je bil prag dopustnosti relativno nizek.
Za tiste z Bovškega so bile trgovine in tržnica v Trbižu bolj kot nakupovalna meka le paša za oči, kajti privoščili smo si lahko le drobec tega, kar so ponujali trgovci. O Trbižu nismo razmišljali kot o stičišču treh kultur in narodov, pred sabo smo imeli trgovce in mesarje. Prve zaradi kave, riža, mila za pranje perila, poletnih majic, kavbojk in najlonskih nogavic. V določenem obdobju so bile zaželene tudi okrasne punčke, pupe smo jim rekli. V oblekah, bogatih z naborki in čipkami, ter z umetelno pričesko so krasile marsikatero zakonsko posteljo. Na Primorskem so bile zelo priljubljene in je bila na to temo pred leti v Novi Gorici posebna razstava.
Iznajdljivost ne pozna meja
Tako smo se hočeš nočeš prelevili v tihotapce. Ne za zaslužkarstvo, temveč za preživetje, za drobne malenkosti, da smo z njimi v domove vnesli kanček zahodnjaških dobrot in lišpa.
Takšno je bilo naše tihotapstvo v eno smer. V mesnice smo hodili prodajat meso, ponujali smo ga tudi po hišah. Koliko? Kakšen kilogram legalno, zraven pa še toliko, kolikor se ga je dalo skriti pod oblačila. Ni treba razlagati, zakaj so bile ženske pri tem v prednosti. Pri nas je bilo meso cenejše in tudi boljše kakovosti, zato je bilo Italijanom zanimivo, kar pa še ne pomeni, da so nas sprejeli z odprtimi rokami. Dva ali trije so res imeli stalne stranke, drugi pa so z mesom hodili od mesnice do mesnice, od hiše do hiše in italijanske »signore« so znale biti nesramno vzvišene nad našo revščino. Zaslužek je predstavljal razliko v ceni med kilogramom mesa, največ dvema, v tedanji Jugoslaviji in Italiji. Od tega je bilo treba odbiti stroške za avtobus. Bovec in Trbiž sta bila povezana z redno avtobusno linijo, sprva vsak dan, potem le nekajkrat na teden, dokler je niso ukinili.
Včasih smo čez mejo nesli tudi kakšno kokoš, živo ali mrtvo. V primerjavi z ljudmi perutnina ni imela vgrajenega strahu pred cariniki. Za ljudi je vsakokratni prehod meje – ne glede v katero smer – predstavljal malo nočno moro: me bo carinik pregledal, mi bo zaplenil skrite lire, se mi bo sumljivo tresel glas, ko me bo vprašal, ali imam kaj za prijaviti, bo izkoristil prepustnico (prepustnica je kot dokument za prehod meje pripadala prebivalcem ob meji in je nudila širše možnosti prehajanja meje in trgovanja kot potni list, vendar so bile nanjo vezane določene omejitve, in carinik je imel možnost evidentirati vsak izkoriščeni bonus, čemur se je pogovorno reklo »izkoristiti prepustnico«). Bolj ko se je avtobus bližal meji, bolj je pogovor zamiral. Ko se je pojavil mož v uniformi, ki ni smel nikogar poznati, čeprav so mu bili vsi znani, je vsem zmanjkalo besed. Strah je naredil svoje. Zgodilo se je, da se je sredi popolne tišine, medtem ko je carinik opravljal svojo nalogo, po avtobusu nenadoma razlegel petelinji krik. Ves avtobus, razen lastnika živali, je planil v smeh. Še carinik, resen in strog, ni mogel ohraniti svoje uradne drže. Pravijo, da so vsi, ki so tistega dne potovali z avtobusom, imeli srečo, kajti možu postave se v tako neresnih razmerah ni zdelo primerno nadaljevati svojega resnega dela.
Od domačih pridelkov je prišel za prehod meje v poštev še fižol, sicer pa so bile priljubljeno tihotapsko blago tudi cigarete. Še bolj priljubljene pa so bile lire. Do njih smo prišli samo tako, da smo prodali kakšno malenkost, kajti da bi v Italiji kupovali z dinarji, se ni obneslo, menjalnice pa takrat niso delale niti na črno. Trgovanje z lirami na črno se je razživelo nekoliko kasneje, ko se je povečalo število moških, ki so z Bovškega hodili rudarit v italijanski Rabelj.
