Šamanizem – pradavno izročilo tudi za današnji svet

Dobro počutje | sep. '17

Ker gre za nekaj, kar je človeku nevidno in pogosto nedojemljivo, se je šamanizma dolgo držal predsodek nečesa nevarnega, primitivnega, za našo družbo nesprejemljivega, celo nespodobnega ... Vse to samo zato, ker šamani »delajo« z energijami, te pa so nevidne in zato tako zelo skrivnostne. Ko pa je naša evropska komisarka Violeta Bulc obelodanila, da ima poleg zavidljive formalne izobrazbe tudi znanja iz šamanizma, je to dalo marsikomu misliti ... Morda pa to le ni tako nesprejemljiva praksa! In kaj šamanizem sploh je?

»To ni religija, ni filozofija in ni medicinski sistem. Šamanizem pomeni biti povezan z naravo, nebom, vodo, vesoljem ...« pravi naš sogovornik Uchu. Doda, da v šamanizmu ne bo nihče nikoli od vas zahteval, da v kar koli (slepo) verjamete. Prosili vas bodo le, da sami izkušate in preizkušate.

Uchu prihaja iz Južne Amerike in poučuje starodavne šamanske tehnike, ki jih je prilagodil sodobnemu človeku. Že deset let živi v Sloveniji, pa vendar ga je tu težko ujeti. Ogromno potuje, vsako leto nekaj časa preživi tudi v džungli pri Indijancih, kjer se še vedno izpopolnjuje, saj je to, kot pravi, »never-ending story« (nikoli končana zgodba). Pogovarjava se v angleščini, za boljše razumevanje pa pomaga Tadeja Škorja, ki z Uchujem dela že več let. Skupaj tudi vodita delavnice doma in v tujini.

Radost bivanja

Šamanizem je verjetno najstarejše spiritualno izročilo človeštva, ki je še vedno oziroma je vse bolj živo, in to po vsem svetu. Šamanizem je doma v Južni Ameriki in Afriki, a tudi v Evropi – znana sta še zlasti sibirski in skandinavski šamanizem.

Uchu se je s šamanizmom srečal že v otroštvu. Njegova babica je bila uveljavljena zdravilka in mu je tudi predala določena znanja, bolj sistematično pa se je šamanskemu urjenju začel posvečati pri 18 letih, potem ko je nanj usodno vplival Carlos Castaneda s svojimi deli. Kmalu je tudi Uchu deloval v istih krogih kot Castaneda. Kasneje je delal skupaj z drugimi uglednimi šamani in »naguali« (šaman vseh šamanov, ki ga – zaradi posebne energijske strukture – kot takega prepoznajo drugi šamani). Tudi Uchu je »nagual«. Med šamani je v Južni Ameriki veliko žensk, kajti na določenih indijanskih območjih se je dolgo obdržal matriarhat, zato je več žensk šamank, še zlasti pa zdravilk. Kar takoj ga vprašam, kako poteka zdravljenje pri šamanu, toda odgovor ni enostranski, kajti šamanizem je še marsikaj drugega. Zdravljenje je le del in v današnjem jeziku bi ga lahko razumeli skoraj kot »stranski produkt« šamanizma. Pa vendar dobim tudi del odgovora na to vprašanje: » Šaman oziroma zdravilec pogosto vpraša, kdaj ste nazadnje plesali, kdaj ste nazadnje peli ...« Gre torej tudi za radost, ki je bistven namen življenja. Ne pa da trpljenje sprejemamo kot nujni del tega, pravi naš sogovornik. 

Šamani so izurjeni v razpoznavanju različnih energij, zato lahko zaznajo bolezen, še preden se ta izrazi na fizični ravni. Uporabljajo naravna zdravila – tudi Uchu sam pripravlja antibiotike ali kakšna druga zdravila izključno iz rastlin, ki jih prinese predvsem iz Južne Amerike, delno pa uporablja tudi rastline iz našega okolja. Tudi pri tem gre predvsem za energije, za vibracije, ki jih rastline nosijo v sebi. Sicer pa bo šaman k zdravljenju pristopil tako, da bo iskal vzrok bolezni: kje in kdaj se je začela. Zdravil bo torej izvor (vzrok) bolezni, ne pa bolezenskih znakov. Doda še, da šaman zelo bolnega človeka zdravi tako, da harmonizira njegove energije – s harmonizacijo izginejo tudi vse bolezni.

Kraljice in kralji

V šamanizmu razumejo bolezen kot posledico neravnovesja energij. Do tega prihaja iz različnih vzrokov, predvsem pa zato, ker se naši možgani nenehno odzivajo na neštete informacije, sprejemajo različne vplive in prevzemajo vzorce. Sodobni človek se zanaša na znanje, ki ga pridobi od drugih, in ne na védenje, ki je v njem samem. V tem je bistvena razlika. Um (znanje) je tisti, ki nam ne dovoli videti bistva, saj nas zavaja in krepi le ego, siromaši pa naše neštete danosti, ker »uničuje« harmonizacijo naših energij. »Če rečem, da sem slikar, se že determiniram in omejim le v en svoj del. Sem pa še marsikaj drugega, ne le slikar, zato raje pravim, da tudi slikam. Kajti ko se človek z nečim poistoveti, se poistoveti le z delčkom sebe; takrat deluje iz svoje osebnosti, ne iz svoje biti, iz svoje celote.

 Če bi izhajali iz naše biti, bi vedeli, da smo mnogo več, kot mislimo (ali kot so nam dopovedali), da smo. Vsi smo kot kraljice in kralji. Na to smo pozabili, ker nam um dopoveduje, da to ni mogoče ...«

Ustaviti svet

Uchu pojasni, da svet sprejemamo in zaznavamo skozi različna očala, ki delujejo kot filtri. Ta očala so naši sistemi prepričanj. Del teh izhaja iz kolektivne zavesti, del iz izkušenj, travm, vzgoje ... Sistemi prepričanj so ovire, ki nas močno omejujejo. Izraz 'ustaviti svet' pa v šamanizmu opisuje sklop vaj in tehnik, ki so ustvarjene posebej za odstranjevanje filtrov sistemov prepričanj in ustavljanje našega reaktivnega uma, torej odstranjevanje ovir, ki nam preprečujejo, da bi bili vse to, kar v bistvu smo – popolni.

Popolnost je naše naravno izvorno stanje. Za vračanje v to svojo celoto potrebujemo tišino in praznino, kar pa je najtežje doseči. Vendar izurjeni šamani lahko posameznika varno pripeljejo v to stanje, ki omogoča ponovno harmonizacijo energij. Ob tem pa naš sogovornik poudari, da ljudje ne morejo kar čakati na odrešitev od zunaj, ampak sami prejmejo potrebne informacije, orodja, znanja, trening za to, da lahko zase marsikaj postorijo sami. Da začnejo v večji meri sprejemati odgovornost zase in svoje življenje.

Potovanje, dolgo 30 cm

Ena od velikih ovir je tudi ta, da ne znamo biti v sedanjem trenutku. »Človek največ energije izgublja, ko se potaplja v preteklost in razmišlja o prihodnosti. »Živo in pravo moč za življenje lahko črpamo samo iz sedanjosti. Ne iz preteklosti, ki je več ni, in ne iz prihodnosti, ki je še ni.« Doda, da je strah najbolj destruktivno čustvo in zato naš največji sovražnik, veže pa se predvsem na prihodnost. S strahom pogledujemo naprej in slabšamo možnosti, da bi se življenju predali, da bi ga uživali zdaj, da bi enostavno bili in se tako tudi napajali z energijo za naprej.

Premalo se tudi zavedamo, da imamo možnost izbire med reaktivnim in odzivnim načinom življenja. V reaktivnem načinu živimo kot na avtopilotu – na enaka dejanja se vedno enako odzovemo in zato uporabljamo le določeni del možganov, del, ki deluje za preživetje in se odzove osemkrat hitreje kot drugi deli možganov. V takem stanju smo omejeni in predvidljivi, kar pomeni, da nas je lahko nadzirati. Odziven način pa se sveže odzove na sedanji trenutek. Pri tem bolj uporabljamo čelni (prefrontalni) korteks, naloge tega pa so tudi nadzor nad dejanji, sposobnost abstraktnega mišljenja, postavljanje prioritet, zaviranje impulzivnosti, presojanje in pozornost, zato je pomemben v procesu vračanja k svojemu bistvu, v svojo bit.

Ker pa ni pomemben le um oziroma glava, ampak tudi srce, Uchu pravi, da moramo vzpostaviti most od glave do srca in nato integrirano uporabljati oboje – ne samo um in ne samo srce, ampak oboje povezano. »Naše bistveno in najpomembnejše duhovno potovanje je dolgo le 30 cm – iz glave v srce.« 

Življenje kot nebotičnik

Življenje primerja z velikim nebotičnikom in to, kar naj človek v življenju doseže, je čisto na vrhu. Vstopamo lahko skozi različna vrata (šamanizem je le ena od teh), se izgubljamo na različnih stopniščih ali pa se vzpenjamo z dvigalom, da pridemo tja gor, na svoj cilj. Ali je ta cilj tudi ljubezen? Uchu pravi, da je ljubezen najpomembnejša, vendar je nad njo še nekaj – zaupanje. »Zaupanje je višja oblika ljubezni. Kadar ljubimo, je še vedno lahko prisoten strah (npr. strah pred izgubo ljubljenega), kadar pa zaupamo, ni več prostora za strah.«

O tem in še marsičem učita s Tadejo na njunih delavnicah, vsako leto februarja pa organizirata tudi potovanje v Južno Ameriko, kjer se učijo in pogosto tudi zdravijo ob doživetjih pri tamkajšnjih Indijancih. Pri šamanizmu gre za življenje samo, za zavestno, polno in odgovorno življenje, zato ima šamanizem moč spreminjati stanje zavesti in odnos do sebe in vsega živega – vse do kozmosa, saj smo eno z vsem.

 Lidija Jež