Ustoličevanje slovenskih vojvod

Zgodbe | sep. '17

SLOVENSKO LJUDSKO PRAVO

S častitljivo starostjo svojega ljudskega prava zavzema slovenski narod spoštovanja vredno mesto v evropski zgodovini. Vojvodski prestol in knežji kamen sta najpomembnejši slovenski pravni starini, nemi priči davne svobodne države, ki je bila grajena na idealu sloge, svobode in enakosti. 

Ustoličevanje slovenskih vojvod na Gosposvetskem polju je edinstven obred predaje oblasti iz rok ljudstva, in to v času, ko je kronanje evropskih kraljev in cesarjev potekalo na zlatih prestolih v zlatih oblačilih in z zlatimi kronami pod zlatimi svodi katedral. Ljudstvo je medtem stalo pred vrati. Slovensko ljudstvo pa je pred več kot tisoč dvesto leti ustoličevalo svoje kneze pod milim nebom sredi Gosposvetskega polja.

Pesnik Anton Aškerc takole opisuje to dogajanje:

Tu volili sami smo si kneza.

Kmet sam mu dajal je oblast,

narod sam iz sebe mu izročal

moč žezla in krone je čast.

Domovine le iskati sreče,

vsem branit pravdo vsekdar,

z mečem v roki tu prisegal glasno

v jeziku je našem vladar.

Kronika opata Vetrinjskega in Otokarjeva kronika prinašata zapis o ustoličevanju na Gosposvetskem polju. V mirnem času so volili kneza, ki pa je v času vojne postal vojvoda. Zapis je povzet po Grudnovi Zgodovini Slovencev.

Na Gosposvetskem polju se je na dan ustoličevanja novega kneza zbrala velika množica. Na knežjem kamnu je sedel svobodni kmet. Prihodnji vojvoda se mu je približal slavnostno oblečen in obdan s sijajnim spremstvom. Preden je prišel do knežjega kamna, je moral odložiti dragoceno obleko in obleči preprosto kmečko nošo iz domačega sukna, trde čevlje in klobuk. V levi roki je držal palico, z desno pa vodil dve živali – lisastega vola in lisasto kobilo. Ti dve živali dotlej še nikdar nista bili vpreženi. Ko je kmet zagledal pred seboj vojvodo, je vprašal: Kdo je tisti, ki se mi približuje? Deželni knez, je odgovorilo ljudstvo.

Kmet je dalje spraševal:

Je pravičen sodnik?

Ali mu je mar blagor domovine?

Je li svobodnega stanu?

Na vsako vprašanje je dobil odgovor ljudstva:

Je in bode vedno.

S kakšno pravico me more pregnati s tega sedeža? je dalje spraševal kmet.

Odkupil ti ga bode s šestdesetimi vinarji, z lisastima živalima in obleko, ki jo ima. Tudi tvojo hišo bo oprostil davkov, se je glasil odgovor.

Kmet je nato kneza lahno udaril po licu, vzel vola in kobilo in se umaknil s knežjega prestola. Novi knez je sedel na kamen, zamahnil z mečem na vse štiri strani neba in obljubil, da bo ljudstvu pravičen sodnik. Nato je iz kmečkega klobuka izpil požirek vode v znamenje treznosti in v potrditev, da je zadovoljen s tem, kar daje domača zemlja.

Vzor ameriški ustavi

Pozneje, ko so bili Slovenci kristjani, je šel knez po tem obredu čez polje k cerkvi Gospe Svete in z njim spremstvo in vse ljudstvo. Šele po maši si je smel obleči knežjo obleko in nato je sledila druga polovica obreda njegovega ustoličevanja. Novi vojvoda je sedel na vojvodski prestol. Sprejemal je poklone, potrjeval stare pravice in svoboščine, poslušal prošnje in pritožbe, razsojal prepire in pravde. Med tem dogajanjem sta smela dva kmeta na Gosposvetskem polju kositi travo, žeti polja, razdirati vse, kar jima je prišlo pod roke. Tako je ljudstvo videlo, kako bi se mu godilo, če ne bi imelo vladarja, ki mu varuje življenje, svobodo in imetje. Kjer nobene postave ni, tam veljajo le pesti.

Ustoličevanje kneza na Gosposvetskem polju je s pravno simboliko tako zelo bogato, da bi mu težko našli primerjavo. Prvi del obreda je pomenil, da je bil knez le prvi med starešinami in da je oblast dobil iz rok preprostega ljudstva. Kmečka noša, živali, požirek vode iz klobuka – vse to ga je opominjalo, da je izšel iz ljudstva in da ga knežje dostojanstvo ne ločuje od ljudstva, ki mu je zaupalo oblast.

Drugi del obreda je predstavljal knežjo oblast. Knez je branitelj domovine, vodja v vojni, najvišji sodnik in zaščitnik pravice. Z zamahi meča je novi knez simbolično prikazal to svojo oblast. Pri ustoličevanju kneza so uporabljali slovenski jezik še tudi potem, ko Karantanija ni bila več svobodna država.

Ko so ob koncu 18. stoletja očetje ameriške ustave oblikovali osnove demokracije, jim je bilo prav karantansko ljudsko pravo vzorec, po katerem so oblikovali besedilo ameriške ustave. Jeffersonov osebni dnevnik to potrjuje, je zapisal Josip Felicijan v knjigi Slovenstvo in prva ustava ZDA.

Dušica Kunaver


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media