Štirikolesnik ni za hitro vožnjo

Prosti čas | sep. '17

Štirikolesnik (izvorno imenovan ATV ali Quad) je zanimiva kreacija. Videti je kot traktorček, kombiniran z motociklom. Torej: štiri kolesa z grobimi balonastimi pnevmatikami, na sredinski osi sta postavljena sedež in krmilo, kot pri motociklu. Voznik ga enako tudi zajaha. Ker ima štiri kolesa, naj bi bil tudi stabilnejši in varnejši od motocikla. Kar pa ni čisto res. ATV je lahko zelo nepredvidljiv, zato je lahko na asfaltu nevaren.

Prvi štirikolesniki, ki so bili od daleč videti kot traktorček s krmilom motocikla, so v Slovenijo prišli okoli leta 1995. Imeli so jih lovci v gozdovih, na kmetijah, le redko pa v prometu, saj jih ni bilo mogoče registrirati.

Ta vozila imajo korenine na Japonskem in v ZDA. V sedemdesetih letih so Japonci začeli množično izdelovati trikolesne motocikle (dve kolesi zadaj), ki so jih kupci v ZDA z veseljem kupovali. To so bila rekreacijska vozila na debelih balonastih gumah, ki so imele na pesku ali blatu soliden oprijem. Dokler so v tricikle vgrajevali šibke motorje, ni nihče opazil, da imajo velikanski problem s stabilnostjo v zavojih. Ko pa so začeli vgrajevati zmogljivejše dvotaktne motorje z 250 kubičnimi centimetri, so se začele množiti nesreče, pa čeprav so te tricikle vozili le po plažah in travnikih. Majhna širina, toga zadnja os in dober oprijem zadnjih gum so presenetili mnoge voznike. Zato so v ZDA leta 1987 prodajo teh trikolesnikov prepovedali. Leto dni kasneje so začeli v ameriške trgovine prihajati štirikolesniki, kakršne vidimo še danes.

Resni proizvajalci štirikolesnikov (beri japonske znamke), ki so jih zaradi poškodb s trikolesniki sodno preganjali v ZDA, na evropskem trgu štirikolesnikov niso želeli homologirati, kar bi omogočilo registracijo in legalno vožnjo v prometu. Tveganje, da bo šlo kaj narobe, je bilo preveliko. To pa ni motilo prodajalcev štirikolesnikov kitajske izdelave, in ker je v Sloveniji homologacija predvsem pisarniško kupčkanje papirjev in žigov, ne pa tudi strokovno inženirsko dejanje, imajo prenekateri štirikolesniki dovoljenje, da se lahko pojavijo v javnem prometu. Za vožnjo z njim je potrebna vsaj minimalna zaščitna oprema, čelada, očala za zaščito oči in dobro obuvalo.

Problematična toga zadnja os

Cene kolikor toliko solidnih štirikolesnikov se gibljejo od 3.500 evrov pa vse do 10.000 evrov. Prve cenejše generacije imajo zadaj preprosto togo os, torej kovinsko palico z verižnikom ali kardanom. Ko vozilo vozi skozi ovinek, notranje kolo prevozi precej krajšo razdaljo kot zunanje, in če se gume ne bi deformirale in zdrsavale, bi os zlomilo. Na makadamu, zemlji in travi ta anomalija ne pride toliko do izraza, ker teren omogoča zdrs preobremenjene pnevmatike. Na solidnejši podlagi se že pojavijo napetosti, ki se nekako morajo sprostiti, da ne pride do loma. To voznik začuti kot nenavaden sunek izpod koles, ki lahko pomembno vpliva na ohranjanje smeri vožnje. Prav brutalno se to zgodi na asfaltu. Kdor na to ni pripravljen in smeri hipoma ne popravi s krmilom in z ustreznim prenosom teže telesa, se izpostavlja resni nevarnosti: ATV lahko močno uide iz želene smeri, lahko se prevrne.

Kar je prednost ATV-ja, je tudi njegova slabost: da ima kratko medosno razdaljo. Čeprav so kolesa dovolj razmaknjena v širino, je to vseeno kratko, čokato vozilo, ki je izredno občutljivo za zunanje motnje in zato naklonjeno nemirnosti. Ker voznik sedi na vozilu, močno pomakne navzgor skupno težišče. Da se med običajno vožnjo ne prevrne, mora voznik s pravočasnimi pomiki telesa skrbeti za ravnotežje vozila. To predvsem velja v ostrih ovinkih, zato se mora voznik rahlo presesti in tudi nagibati na notranjo stran. Pomembno pa je tudi pri strmih vzponih ali spustih. Tu tiči glavni vzrok, da je praviloma vožnja s sopotnikom prepovedana.

Ker je štirikolesnik v vožnji precej nemirno in v smeri dokaj nestabilno vozilo, je najbolj primerno, da ga vozimo z nizko hitrostjo. Pri nizkih hitrostih in umirjenem ritmu je povsem obvladljiv. Zaradi razmeroma ozke širine lahko nastopijo težave s stabilnostjo le na poteh, kjer so urezane globoke traktorske kolesnice.

ATV je bil v svoji zasnovi mišljen za zabavo, šele pozneje tudi kot nadomestilo traktorju na kmetijah in v gozdu, kot lažji delovni stroj. Nikoli pa ni bil mišljen kot vozilo za vožnjo po asfaltnih cestah in v prometu. Boljši in dražji modeli imajo na zadnji osi diferencial, kar strojniki imenujejo izravnalno gonilo. Ima ga vsak avtomobil. V diferencialu je sistem stožčastih zobnikov, ki izenačuje hitrosti na kolesih. Le taki ATV-ji bi smeli voziti po asfaltnih cestah! Pa še to ne s polno hitrostjo, ki jo dovoljuje motor – 60 km/h je za kratko vozilo na grobih gumah (ter dolgem gibu vzmetenja) že precej hitro.

Mitja Gustinčič


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media