Manžan, v katerem ni več volov

Prosti čas | sep. '17

Iz Kopra do Vanganela vodi lepo urejena cesta, prijazna tudi do kolesarjev. Z nje se tu in tam desno odcepijo strme ceste do vasi, ki se stiskajo pod Pomjanskim hrbtom. Med njimi ena vodi v Manžan in po nekaj strmih klancih se pojavi najstarejši del strnjene vasi. Tu se pretežno kamnite hiše oklepajo ceste, ki sili v hrib. Vse do zadnje, pri kateri je mogoče pustiti avto. Ali pa nadaljevati pot po razritem in strmem kolovozu vse do Pomjana.

»Od tod naprej se le redki upajo podati z avtomobilom. Nekoč pa je bila to glavna povezava s Pomjanom,« mi pove prijazen starejši gospod iz zadnje hiše v vasi. »Teh časov se ne spomnim, saj nisem iz teh krajev. Tako kot marsikdo, ki živi v starem delu vasi. Večina domačinov se je zaradi težkih življenjskih razmer preselila v dolino nekaj kilometrov nižje. Temu zaselku pravimo Škarpa.«

Spomin na vole

Manžan je staro naselje v koprskem zaledju, v zapisih omenjeno že v dvanajstem stoletju. Ime vasi domnevno izvira iz besede ali priimka Mancius ali Amandius. Po ustnem izročilu pa je znana še ena varianta: nekoč je bilo treba iz doline, kjer so imeli njive najbogatejši kmetje, tovoriti pridelek na vozovih, ki so jih po strmi poti do vasi lahko vlekli le najmočnejši voli. Po njih je postala vas znana daleč naokoli. In ker se beseda vol v italijanščini izgovori »manzo«, so vas poimenovali Manzan – Manzano oziroma Manžan.

Nad vasjo se razprostira hrastov in kostanjev gozd, skozi katerega vodi stara cesta. Še pred drugo svetovno vojno je tu živelo 41 družin in več kot dvesto prebivalcev. Poleg volov so vaščani imeli še drugo živino, ki so jo napajali v vaškem napajalniku – beču pod vasjo. V okolici vasi in na težje dostopnih pobočjih je bilo pridelovanje hrane težko, pogosto pa jih je pestila tudi suša. Zato pa so dobro obrodile zgodnje češnje in jablane. Ter seveda trta, ki je rasla predvsem na terasah na vzhodni strani Manžana.

Med vojno so okupatorji veliko hiš požgali, saj so domačini sodelovali s partizani. Po koncu vojne se je zaradi slabih življenjskih pogojev veliko preostalih domačinov izselilo, največ v sosednjo Italijo. V Manžanu je bila nekoč tudi ljudska šola, od katere pa so ostale le še ruševine. Preselili so jo v novo stavbo, a tudi tam se zaradi majhnega števila otrok ni dolgo ohranila. Zaradi tega je bil ob prelomu tisočletja to osamljen in zapuščen kraj s propadajočimi kamnitimi hišami. Ker v vasi ni bilo vode in druge potrebne infrastrukture, si je veliko domačinov zgradilo nove hiše ob vznožju starega Manžana ali v dolini.

Razmere so se začele spreminjati, ko je skupina zainteresiranih krajanov zastavila projekt obuditve Manžana. Seveda ne bi šlo brez pomoči Krajevne skupnosti Škocjan, Hidra Koper in Rižanskega vodovoda. V dobrem letu dni so napeljali vodo do vsake hiše v vasi in okolici, posodobili električno in telefonsko napeljavo in uredili kanalizacijo. Do starega dela vasi so uredili in ponovno asfaltirali cesto. Kmalu so se našli interesenti za nakup in prenovo starih hiš. Pritegnila jih je mirna razgledna lega in podeželska idila le nekaj kilometrov stran od Kopra. Razgled iz zgornjih delov vasi sega čez Koprski zaliv do Krna, kadar zapiha burja, pa se vidijo tudi Julijske Alpe s Triglavom. Tu danes živi čez štiristo prebivalcev, več kot kdajkoli v preteklosti.

V vasi ni cerkve in vaščani so si šele pred nekaj leti na pobudo župnika izbrali zavetnika. Odločili so se za nadangela Mihaela, ki je zmagovalec nad zlom, tako kot zavetnik bližnjega Pomjana sv. Jurij. Od takrat imajo konec septembra šagro ali žegnanje, ki združuje vse vaščane, in to ne glede na versko pripadnost. Ob tej priložnosti župnik mašuje kar na prostem, na mestu, kjer je nekoč stala kapelica. Nanjo spominja kip Marije Manžanske, ki so ga prinesli iz Medžugorja in predstavlja simbol sožitja med različnimi verami.

Razvajanje s sredozemskimi darovi

Privlačna nova podoba vasi pritegne kar nekaj obiskovalcev. Večino predvsem po zaslugi Društva za zdravo življenje, ki deluje v okviru domačije Butul. Urejena je med starim in novim delom Manžana, za njeno oživitev pa sta zaslužna zakonca Tatjana in Mitja Butul, ki jima je v vedno večjo pomoč sin Črt. Ta se dobro znajde predvsem v kuhinji, čeprav nikoli ni mislil, da bo kuhar. Privlačile so ga filmska režija, glasba, fotografija, nekaj časa je delal kot novinar, za kuharja pa se je praktično izučil sam – tudi z delom na luksuzni jahti.

Na kmetiji ponujajo prenočišča in hrano ter spoznavanje vin za zaključene družbe. Posebno pa so znani po tematskih delavnicah, ki so povezane z zdravim prehranjevanjem in sredozemsko kuhinjo v sodobnem življenju. Druženja popestrijo tudi literarni in glasbeni večeri, likovne delavnice, degustacije, spoznavanje zelišč in drugih pridelkov. Goste sprejmejo kot prijatelje ali dobre znance, ki jih ob prijetnem druženju razvajajo z domačo hrano in pijačo. V družini Butul so še posebno ponosni na zeliščni vrt, na katerem lahko spoznavate več kot petdeset sredozemskih dišavnic in začimbnic. Ukvarjajo se tudi z oljkarstvom (istrska belica), pridelavo vrtnin in vinogradništvom (refošk, malvazija). S svojimi pridelki razvajajo in presenečajo goste na različne načine. Kaj pravite na vinski žele iz sivke ali pa marmelado, ki je mešanica fig, paradižnika in sivke? Nič čudnega, da jih obiskujejo od blizu in daleč predvsem tisti, ki si zaželijo nekaj novega in kulinarično nepozabnega. Česar na domačiji ne pridelajo sami, večinoma dobijo od sosedov in okoličanov, ki tako dopolnijo ponudbo z mesom in mesnimi izdelki, medom in še čim. Za kanček eksotičnosti poskrbijo tudi začimbe iz Šrilanke, kamor zakonca zadnja leta pogosto zahajata, predvsem v zimskem času, ko doma ni toliko dela.

Besedilo in fotografije: Igor Fabjan