Od mesarskega pulta na poroko

Zgodbe | sep. '17

Zakonca Komerički v domači kuhinji

 Tako bi lahko v strnjenih besedah opisali nenavadno poroko danes 86-letne Jožice in 89-letnega Jožeta Komeričkega - Pepija, ki sta se poročila na prvi poletni dan, 21. junija 1952. Skupaj sta tako previharila vesela, radostna, a tudi razburkana leta njune 65-letne zakonske zveze. 

Zakonca živita v v svoji hiši, zgrajeni leta 1955, v Dobriši vasi pri Petrovčah in uživata v jeseni življenja, ki jo bogatijo tudi tri knjige spominov, ki jih je Jože napisal v času od 2009 do 2014. Čeprav je končal tudi višjo komercialno šolo, je njegovo življenje vseskozi povezano z mesarskim poklicem, ki mu je za svoje potrebe zvest še zdaj. Prisega na domače in pravi, da je zgrožen, ko ugotavlja, kaj vse se najde v mesnih proizvodih. Jože temu posveča zelo veliko pozornosti in zbira najrazličnejše podatke, katere sestavine so poleg mesa v mesnih izdelkih.

V tretje gre rado

Jože Komerički pravi, da je že res, da gre osel le enkrat na led, a on je šel dvakrat, kot se rado zgodi človeku. Dvakrat je nesrečno izbral, potem je bil previdnejši pri izbiri življenjske sopotnice. V tretje je šlo. Oba z Jožico, takrat se je pisala Jurkošek, sta bila zaposlena v podjetju Živinopromet v Celju že od leta 1947, vendar jo je opazil šele dve leti kasneje. Videvala sta se in preizkušala, ali bi bila za skupno življenje. On večkrat ni okleval, kadar je šlo za družbo lepih deklet, Jožica pa je bila ljubosumna. Zapustila je Živinopromet in se zaposlila v invalidskem podjetju Mizarstvo Polzela. Mislila je, da se bo Jože morda lažje odločil. A se ni vse do gasilske veselice v Parižljah. Bil je podpornik gasilcev, izlicitiral je srce iz testa, ki ga je dobilo »najlepše dekle Polzele Jožica Jurkošek«, kot je oznanil direktor Mizarstva Polzela, ki je vodil dražbo. Jože bi moral zaplesati z njo, a ni bil kaj prida plesalec. Bil je v negotovosti, a ker so fantje že spraševali, kdo je to lepo dekle, je moral nekaj ukreniti, da mu je ne speljejo. Odločil se je ob polnoči. Poročil se bo z njo, a najprej mora biti izpolnjen pogoj, biti mora noseča. Zakon brez otrok ga ni mikal.

S poročnima pričama pred 65 leti

Prvega marca je Jožica obvestila njegove starše, da je noseča. Jože jo je obiskal 6. marca, na njen rojstni dan. S šopkom rož, ki pa ga je skrival za hrbtom. Prvič je ženski podaril rože in ga je bilo sram. A Jožica jih je bila vesela. Obema so tekle solze sreče.

Načrtovala sta dan poroke. Predlagal je prvi poletni dan, 21. 6. 1952, ona je ugovarjala, da bo prepozno, saj se ji bo nosečnost že precej poznala. »Saj sva vendar delala na tem, sicer se ne bi poročila!« je ugovarjal Jože. Datum je bil torej določen. Anton Robas, direktor Živinoprometa, ni bil najbolj zadovoljen z njegovo izbiro, vseeno pa se je ponudil, da mu gre za pričo, v cerkvi pa ga bo nadomeščala žena, saj on v cerkev kot član komunistične partije ni smel.

Poroke kmalu ne bi bilo

Dva tedna pred načrtovano poroko je Jože direktorja prosil za dan dopusta. Odgovoril mu je, da bo že uredil. Dan pred poroko mu je rekel, naj kar pripravi meso za žalsko mesnico, kjer ga je ob sobotah Jože prodajal, in da mu bo pravočasno poslal zamenjavo. Vendar zamenjave ni bilo, mesnice pa ni smel zapreti. Tako je v soboto, na dan svoje poroke, Jože v žalski mesnici prodajal meso. Taksist Ivan, ki je prišel ponj v Žalec, je čakajočim v mesnici rekel: »Mesarja vam bom odpeljal! Ženi se! Ob devetih ima uro na magistratu v Celju!« Ljudje so moledovali, naj le še njim proda meso. Prizor je opazovala lastnica mesnice in se ponudila: »Pepi, daj mi predpasnik, ta čas bom jaz prodajala!« Tako sta se le odpravila, a bila sta pozna in zamudo skušala zmanjšati z divjo vožnjo proti Celju in do magistrata na Prešernovem trgu.

Poroke na magistratu so bile na vsake pol ure po vpisanem vrstnem redu. Če mladega para ob času ni bilo tam, so ga poklicali še trikrat v presledkih po pet minut. Ker se ženin ob dogovorjeni uri ni prikazal, je nevesti Jožici brat rekel: »Če danes zamuja, te ni vreden! Pojdiva!« In sta šla. Skoraj sta že prečkala ozko ulico do Zidanškove, ko je za njima pritekel Slavko Šajn, Jožetova poročna priča: »Pepi je prišel!« Šli so nazaj in našli le še matičarja. Zamuda je botrovala, da je bil poročni obred precej skrajšan, a ob koncu so le spili kozarec vina za srečo v zakonu. Pepi je moral nazaj na delo, zato so dogovorjeno fotografiranje v ateljeju prestavili na naslednji dan. Jože se je vrnil v žalsko mesnico, slekel poročni suknjič in prodajal, dokler ni zmanjkalo mesa. Naslednji dan so bili pred fotografskim ateljejem že ob sedmih. Za vsak primer.

Na srečo pa je teklo vse po načrtu pri cerkveni poroki, ki je bila v Sv. Lenartu nad Laškim. Jožica je bila cerkvena pevka, zato so jo pevci med obredom počastili z nepozabnim petjem in ji podarili cvetje.

Življenje v treh knjigah

Priznanje oskar za učenje, ki ga je prejel pred osmimi leti.

Življenje ju je privihralo do diamantne poroke. Jože Komerički vedno pove, da je izbral najboljšo ženo. Jožica pa pravi, da je izbrala dobrega gospodarja, a ji je posvečal premalo pozornosti. Rad je skočil čez plot, kaj bi tajila, zato njuna sreča ni bila popolna, večkrat je bil zakon na tehtnici. A 65-letna hči Brigita in 61-letni sin Jože, ki sta se rodila v zakonu, sta pomenila tisto energijo dvojine, zaradi katere se marsikaj potrpi. Danes jima jesen življenja lepšajo še vnuk Marko in vnukinja Klara ter desetletna pravnukinja Lara. Vsi ju radi obiščejo in preživijo z njima lepe trenutke, saj je dedi in pradedi prava zakladnica zgodb, ki jih vestno zapisuje na svojem računalniku. Z njim se je spopadel v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje in Centra vseživljenjskega učenja na Ljudski univerzi v Žalcu. Prejel je oskarja za učenje, ki dokazuje, da za učenje in ustvarjalnost nikoli ni prepozno.

Svoje, ženino in njuno skupno zakonsko življenje je Jože Komerički popisal v knjigi Vijuge življenja, ki je njegova tretja knjiga spominov. Pred tem sta izšli knjigi Spomini iz najstarejše hiše v Petrovčah I in II. Po besedah Irene Štusej, ki je uredila prvo knjigo, ne gre za kronološko nizanje dogodkov polpretekle zgodovine lokalnega okolja, temveč za podrobno, večkrat rahločutno spominjanje mesarja, ki je v svojem življenju doživel veliko dobrega in manj dobrega ...

Besedilo in fotografije: Darko Naraglav


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media