Jesen z dalijami

Prosti čas | sep. '17

Zelo pogosto nanizane in v kroglasto socvetje razvrščene jezičaste cvetove imajo dalije iz skupine pomponk. Cvetje v vzazi ali aranžmaju dolgo vzdrži.

Na vrtu jih občudujemo vse poletje in vse do slane v nikoli dokončani spremenljivost njihovega cvetja. Dalije so to, prave kraljice med jesenskim cvetjem, zato zanje ni redko ime regine, včasih tudi georgine. Njihova uporabnost je resnično mnogostranska, saj so enako dekorativne na domačem vrtu, v javnem nasadu, na grobni gomili ali celo v čebrici.

Domovina dalij je Mehika in menda so prva semena te takrat izredno eksotične rastline prišla v Evropo leta 1791. V naravi obstaja nekaj vrst, domnevajo pa, da praktično vse moderne sorte izvirajo predvsem iz dveh vrst: Dahlia coccinea in Dahlia pinnata. Svoje strokovno rodovno ime so rastline dobile po švedskem botaniku Andreasu Dahlu, v širši sorodstveni povezanosti pa so blizu sončnicam in topinamburju pa tudi klasnatemu liatrisu. Celo regrat in radič sta z njimi v isti družini. Zato je samoumevno, da gomolji dalij – tako kot topinambur – vsebujejo inulin, zato si jih včasih privoščijo miške.

Pestrost brez konca in kraja

Eno izmed omenjenih botaničnih vrst so nekoč imenovali kar spremenljiva dalija, Dahlia variabilis, vendar to ime danes ni veljavno. Nazorno pa pokaže na spremenljivost dalij že v naravi, ta se je ob pomoči vrtnarjev razmahnila v skoraj nepregledno število sort, ki so jih morali vsaj po videzu socvetij razvrstiti v nekaj oblikovnih skupin. Seveda je v nasadu pomembna tudi višina, od pritlehnih za obrobke in grobove s komaj 30 cm višine do takšnih čez en meter. Vrsta Dahlia imperialis, ki dosega pet in več metrov višine, vsekakor ni za naše okolje.

Cvetni koški iz skupine dekorativnih dalij so pogosto tako zbiti, da cevastih cvetov v sredini sploh ni videti. Pri tej sorti jih je čebelica odkrila in si postregla z medičino. Morda bo na ta račun celo kaj semena.

V praktičnem vrtnarstvu jih delimo na skupine glede na obliko cvetov. Najpreprostejše so enojnocvetne dalije ali minjonke, pri katerih pa posamezen cvet zaradi lahke in zanesljive oprašitve ter takojšnje tvorbe semen tudi najhitreje izgubi svojo lepoto. Cvetni košek je pri njih sestavljen iz enojnega oboda jezičastih cvetov ter osrednjega skupka cevastih cvetov. Nekoliko bogatejše je cvetje ovratničark ali dalij z nabornico, kjer je pogosto posebno privlačna dvobarvnost. Pri tej oblikovni skupini je venec jezičastih cvetov v sredini dopolnjen z naborkom krajših nekoliko cevastih cvetov. Tudi delno polnjeni cvetovi so prav lepi. Te dalije običajno nastavijo obilo semena, in to je izziv za domače razmnoževanje.

Gosto polnjene velike cvetne koške z zaokroženimi cvetnimi lističi imajo tako imenovane dekorativne dalije in pri njih v sredini niso vidni cevasti cvetovi. Če so, so zelo maloštevilni in skriti med jezički, zato pri tej skupini ni pričakovati semenskega pridelka. Podobno oblikovane so tudi pomponke, le da imajo manjša socvetja s posebno gosto nanizanimi jezičastimi cvetovi. Nekako bodičasto eleganco predstavljajo koški dalij kaktejk, pri katerih so jezičasti cvetovi okrog svoje vzdolžne osi več kot do polovice zviti navzdol. Prehodna oblika so polkaktejke z manj zvitimi cvetovi, manjša skupina pa so tiste, kjer so konice jezičastih cvetov na razne načine vilasto razcepljene.

Izstopajoče dvobarvno pegasti so cvetni lističi te sorte, ki zato po pravici nosi ime "Pink Giraffe". Po višini kljub imeni ni nobena skrajnost, a zraste lahko okoli 120 cm visoko.

Glede na prostor, ki nam je na voljo, so na vrtu enako uporabne tako nizke kot visoke sorte: nizke sadimo za obrobek in v ospredje, v večje skupine ali v ozadje pa spadajo visoke sorte. Prav tako se dalije nižje postave lepo podajo na grobno gomilo, kjer vse poletje vztrajno cvetijo. Podobne sorte so dekorativne v čebricah, kjer bi visoke verjetno omagale v vsakem malo močnejšem pišu. Po potrebi sicer krepkim steblom ponudimo oporo in jih privežemo. Odstranjevanje cvetnih ostankov pospešuje razvoj novih cvetov, kar pa je spet laže uresničiti na domačem vrtu kot v večjem nasadu. Pri velikocvetnih dalijah z odstranjevanjem stranskih popkov dosežemo posebno velike cvetove, kar pa je poseben izziv predvsem za tiste, ki svoje dosežke radi predstavijo na tematskih cvetličnih razstavah. 

Kako naj jim postrežemo

Največkrat se začne s sajenjem gomoljev, ki jih spomladi prenesemo iz prezimovališča ali pa jih kupimo v trgovini. Vrečke je pred nakupom dobro pregledati, da morda v njih ni že gnilega gomolja ali takšnega brez nastavkov lanskoletnega stebla. Najzanesljiveje si je izbrati take, kjer so že vidni odganjajoči brsti. Pogosto so gomolji majhni in nekako štirioglati. S tem ni nič narobe, oglatost pa je dokaz, da so bile rastline svojo prvo sezono vzgajane v lončkih, navadno iz potaknjencev. Gomolje sadimo na prosto približno takrat kot krompir, da se izognemo pomladni pozebi. Dalije potrebujejo precej hrane za svojo rast, zato naj bo prst že od začetka preskrbljena z organskimi ali po potrebi tudi rudninskimi gnojili. Tudi poletno dognojevanje pomaga do skladnega razvoja rastlin. Ker nam je pomembnejše cvetje kot zeleno steblovje in listje, dalije posebno hvaležno sprejemajo fosfor in kalij. Zato le poglejmo nalepko na gnojilnem pripravku, ali morda ne prevladuje dušik. Brez skrbi lahko uporabljamo tista gnojila v pripravnih zavitkih za malega uporabnika, ki so namenjena cvetočim rastlinam.

Cvetje te sorte izstopa ker po dveh plateh: cvetni lističi so kontrastno dvobarvni, po zvitosti in zašiljenosti bi bila to lahko dalija kakteja, a konice so pri vseh vsaj malo vilasto razcepljene. 

Ko se končuje rastno obdobje, si seme lahko naberemo na svojem ali sosedovem vrtu, saj predvsem vse enojne ali polvrstnate dalije rade semenijo. Predvsem semena enojnocvetnih nizkih dalij pogosto ponujajo skupaj z običajnimi semenskimi vrečkami tudi v semenarnah in cvetličarnah. Razmnoževanje dalij s setvijo ni nič zahtevnejše kot setev enoletnic. Nekoliko izkušenejši vrtnarji jih sejejo v marcu ali vsaj zgodaj aprila v lončke ali skodele. Vznik je že pri sobni temperaturi precej zanesljiv in hiter. Dodatni dobiček vzgoje iz semena je nestrpno pričakovanje, kakšen bo prvi cvet doma vzgojene sadike. Če nam rastlina po lepotni plati ustreza, rastlino še naprej negujemo, sicer pa bo najbrž pristala na kompostu. Pri odbrankah lahko koreninske gomolje pozneje shranimo tako, kot smo že sicer navajeni pri teh občutljivkah. Gomolji se najintenzivneje debelijo v kratkih dnevih, ko je ravno še dovolj toplo, da se narava otepa jesenske slane. Zato je dobro slediti vremenski napovedi in z izkopom čakati čisto do konca. Odbranke si po želji še označimo, etiketiramo, in tako imamo izhodišče za kloniranje čisto svoje lepotice.

 Izidor Golob


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media