Prvi šolski dan

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | sep. '17

Prišel je prvi september in okoli sebe je kot vsako leto čutila veselo vznemirjenje. Vsaj ona je tako mislila, saj si ni znala predstavljati, da se otroci ne bi veselili novega šolskega leta in novega začetka. Ona se je veselila vsako leto znova, vsa leta in vsa desetletja. Ko se poletje prevesi v jesen, ko se malo shladi in je treba vendarle vzeti s seboj jopico za vsak primer in za piš prvega jesenskega vetriča, sama od sebe pride misel na šolo. 

Kako se je vedno vznemirjeno pripravljala na prvi šolski dan! Čeprav je štirideset let hodila v prvi razred, se je vsako leto posebej naučila novo zgodbo za prvi dan – si izmislila novo lepo misel, s katero bo potolažila prestrašene, in si pripravila novo igrico, s katero bo umirila razigrane in nemirne. Štirideset let! Njeni prvi prvošolčki bodo prav kmalu srečali abrahama in lani je sprejela v šolske klopi marsikaterega vnuka svojih prvih učencev. Gledala je vsa ta desetletja, kako je šlo življenje – kako so otroci rasli, se učili, končali osnovno šolo, se odločali za poklic, se še učili, potem pa delali, se poročali, imeli otroke … In je učila njihove otroke, vedno znova, vsako leto je imela isto nalogo: sprejeti malčke v šolo in jih navdušiti za spoznavanje sveta, modrosti, učenosti in šolskih snovi. To se ni vedno skladalo eno z drugim, včasih je morala malo zapustiti kurikul, da jim je govorila o resničnem življenju. Nje same to ni motilo: kakršen koli že bi bil šolski učni načrt, ona je vedela, če je kaj manjkalo – in tudi vedela, kaj – in je svoje otroke pripravljala na življenje in na drugi razred, ko jih bo morala izpustiti izpod svoje ljubeče perutke …

Ja, vsako leto znova se je počutila kot mama vsem malčkom, ki so sedeli pred njo in jo z velikimi vprašujočimi očmi spraševali, kako bo to, šola. Toliko reči je bilo treba povedati in toliko več bi jim rada kar naravnost iz srca vlila v njihova srčeca, da bi vse vedeli kar prvi dan! Vedela je, da to ni mogoče, po drobtinicah jim mora deliti svoje neskončno bogastvo. Želela jim je tudi, da bi se resnično veselili možnosti, da morejo hoditi v šolo, saj je pomembno, ali otrok rad hodi v šolo ali pa ne, zato se je vsako leto tako skrbno pripravljala na prvi šolski dan, da bi vsem odprla oči za veselje. In vedno znova se je veselila svojih dobrih domislic, s katerimi bo obdarila otroke prvi dan.

Letos se na prvi pogled pač ne more veseliti ne jeseni ne prvega šolskega dne. Delo, ki ji je zanj srce utripalo vse življenje, je minilo. Junija so ji sodelavci ob koncu šolskega leta pripravili cel kup pozornosti in presenečenj, ravnatelj ji je dal pohvalo, že kar pritrjeno v okvir, za dolgoletno požrtvovalno delo – zdaj tista tabla leži tam zraven njene mize in ne ve, kaj naj z njo! Pohvala! Zraven table je na mizi in polički nad njo cel kup ljube sladke šare, ki so jo v desetletjih nanosili otroci – kljub stalnemu opozarjanju, da učiteljica ne potrebuje in ne želi nobenih daril, se je vseh ptičkov, umetnih rož, z otroškimi rokami narejenih okvirčkov in stojal za slike, drobnih izvezenih slik in lastnoročno narejenih piščalk in drugih otroških glasbil in okraskov nabralo za polno omaro. Kam naj zdaj z vsem tem, ko ji srce ne da, da bi vse pospravila v velike škatle in odnesla na podstreho – zakaj? Kaj naj tam počnejo ti iz otroških src podarjeni izdelki – koga naj čakajo? Počasi je z mize na poličko zložila še vsa letošnja darila, ne more se še ločiti od njih. Tu bodo, okoli nje, izdelki vnukov zraven izdelkov dedkov, in jo bodo spominjali na otroške obraze, te majcene in tiste, ki so že zdavnaj postali odrasli. To so vse njeni otroci – kakor koli veliki so že zrasli ...

Ja, ta jesen je težka za njeno srce – posloviti se je morala od bistva svojega življenja in nikjer ni nikogar, ki bi lahko zdaj zapolnil praznino v njenem času. Podvizati se bo morala in si najti novo delo – upokojena gospa učiteljica.

O, dela je veliko, ni težav za tiste, ki so pripravljeni delati! Samo ozreti se mora okoli sebe in sprejeti nove izzive. Toda ne danes, danes si je vzela čas, da se poslovi od svojega večnega prvega šolskega dne. Jutri pa se tudi zanjo začne novo, kot je učila otroke, ko so zapuščali prvi razred. Potrudila se bo in bo v drugi razred stopila vedoželjno in z veseljem!

Mira Dobravec


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media