Poljubi me in pojdi

Prosti čas | sep. '17

DOBRE STARE VIŽE

Berti Rodošek

»Življenje glasbenika je v marsičem podobno življenju klovna – vesela pesem na ustih in grenkoba v srcu … A ko se ozremo na prehojeno pot, se lahko vsi skupaj zadovoljno nasmehnemo in rečemo, da je bilo lepo!« Tako je na kratko opisal svojo prehojeno glasbeno pot mož, ki je za seboj pustil kar nekaj svetlih pečatov, povezanih s popevkami in tudi z našo narodno-zabavno glasbo.

Engelbert Rodošek se je rodil med drugo svetovno vojno v Gradcu v Avstriji. Njegova mama je bila zaposlena pri avstrijski železnici, po vojni pa se je z Bertijem vrnila v domači Maribor. Večkrat mu je pripovedovala, da so se mu drugi otroci smejali, ker ni znal slovensko. A se je hitro naučil najbolj vsakdanjih besed. Ker je bil kot otrok precej suh in bled, je zdravnik mami priporočil, naj ga pošlje na kmete, kjer je bila boljša hrana in svež zrak. In tako je odšel k teti v Sv. Vid pri Ptuju, kjer se mu je zdravje izboljšalo. Tam je spoznal upokojeno učiteljico, gospo Pernat, ki ga je sprejela kot mati. Najbolj vesel je bil, ko je lahko poslušal radio. Vsi so ga občudovali, ko je pred radiem zaplesal in hkrati pel predvajane napeve.

Ko je imel pet let, je v domači kuhinjski omari našel orglice in takoj je začel pihati vanje in vleči sapo. Pri komaj šestih letih je imel prvi javni nastop pred veliko množico ljudi na koncertu v Slovenskem narodnem gledališču Maribor. Čez čas je dobil pravo diatonično harmoniko in začelo se je resno delo mladega in nadobudnega glasbenika. Ko je še malce zrasel, je pristal v srednji glasbeni šoli. Učil se je igranja na flavto, a je učitelj mami svetoval, naj mu kupi pravo klavirsko harmoniko. Tako je dobil 80-basno harmoniko, ki mu je služila kar pol stoletja.

Po končani srednji glasbeni šoli je eno leto poučeval, a je hitro ugotovil, da to ni zanj, in se je predal skladanju in vodenju ansambla, vse bolj pa se je posvečal tudi igranju na klavir.

Sobote v kavarni Astoria

Njegov ansambel je postal hišni ansambel priljubljene mariborske kavarne, posebnost njihovega igranja pa je bila, da so vsako soboto medse povabili znanega pevca. Z njimi so peli Ivica Šerfezi, Marko Novosel, Kemal Monteno … Kasneje je igral v ansamblu Vitek, za Radio Maribor je napisal spremljevalno glasbo in nekaj skladb za radijsko igro Volk in sedem kozličkov, veliko časa je z igranjem prebil tudi na Obali. Igral je tudi kot 'en mož – en orkester', pridružil se je ansamblu Biseri, kjer je bobnarja Iva Mojzerja prepričal, da je prvič zapel. Na nastopih je spremljal New Swing Quartet, sodeloval je tudi z instrumentalnim kvartetom Črne vrane, ki je spremljal nepozabne Bele vrane, igral je z Mladimi levi in se tudi kot pevec proslavil s priljubljeno skladbo Poljubi me in pojdi.

Z ansamblom Biseri (Berti je spredaj v vijoličasti srajci) v Opatiji leta 1967

Nekoč mu je direktor mariborskega sejma Vesela jesen predlagal, naj za zaključek dogajanja povabi nekaj pevcev in pripravi zaključno prireditev. »Ob omembi honorarja sem ugotovil, da lahko za tak denar izpeljemo cel festival. A besede festival si zaradi Ljubljane nismo smeli privoščiti, zato smo ga poimenovali kar Popevka vesele jeseni. S pomočjo razpisa smo izbrali ducat skladb, RTV Slovenija pa smo s tem hoteli pokazati, da so pevci in pevke tudi na severu in vzhodu države,« se je spominjal. Ko je Slovenska popevka že nekoliko izgubljala sapo, je Berti Rodošek leta 1978 ustanovil še en slovenski festival popevk – Festival morja in sonca.

Henček Burkat ga je pred odhodom svojega ansambla na gostovanje pri rojakih v Kanadi prosil, ali bi mu napisal kakšno primerno skladbo. Tako je nastala Niagara cviček falls (Cvičkovi slapovi v Niagari), v njej pa so Henčki poleg saksofona prvič uporabili tudi bendžo. Ansambel Henček je z naslednjo ploščo Didl boogie woogie podrl vse rekorde v narodno-zabavni glasbi, saj je založba prodala več kot sto tisoč plošč.

V zasebnem življenju pa ga je Amorjeva puščica zadela kar trikrat. Najprej se je poročil s Štefico, s katero sta imela dva sinova, Artyja in Marka. Poročen je bil tudi s Tatjano, potem pa ga je sveža ljubezen tako očarala, da je pustil vse in se odselil v Švico k svoji zadnji izbranki Denise. In v Zürichu je pred kratkim dočakal svoj zadnji poljub. In odšel.

Drago Vovk


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media