Pomoč vrstnikov je dragocena

Bralci Vzajemnosti zagotovo dobro poznate projekt Zveze društev upokojencev Slovenije Starejši za starejše, saj o njem pogosto pišemo. Čeprav deluje že 13 let in vključuje na tisoče ljudi, pa je pozornost širše javnosti vzbudil šele, ko se je razvedelo, da je prejel nagrado Evropskega parlamenta državljan Evrope – za posebne dosežke za leto 2017.

Evropski parlament v utemeljitvi nagrade med drugim ugotavlja, da »program predstavlja izjemen primer dobre prakse na področju prostovoljstva, ki omogoča bolj kakovostno in neodvisno življenje starejših. Skozi prizadevanja za boljše razumevanje in razvoj kulture sodelovanja med generacijami pa odseva pomembne evropske vrednote prostovoljstva in humanizma, solidarnosti, povezanosti, vzajemnega razumevanja in sočutja.«

Zakaj je pravzaprav projekt Starejši za starejše (SzS) tako poseben? »Mi poiščemo in obiščemo starejše na njihovem domu, pri drugih programih pa morajo uporabniki za pomoč zaprositi,« odgovarja Rožca Šonc, vodja programa pri Zdusu. »In to je odlika našega programa, saj vemo, da ljudje, še posebej starejši, zelo težko priznajo, da potrebujejo pomoč, in zanjo prosijo. Veste, vedno znova ugotavljamo, da je veliko takih, ki raje živijo v pomanjkanju, kot bi priznali, da potrebujejo pomoč. Veliko jih prizna, da potrebujejo pomoč, šele ko jim jo naše prostovoljke ponudijo.«

»V projektu je bistveno vzpostavljanje neposrednega osebnega stika med prostovoljcem in starejšim človekom v njegovem okolju,« pa dodaja Ana Ostrman, vodja projektnega sveta v programu SzS. »Med njima se iz obiska v obisk gradi odnos zaupanja.« Zato je tudi tako pomembno, kako bosta vzpostavila prvi stik. »Pri prvem obisku je pomembno, da znamo predstaviti cilje in namen programa, da se vzpostavi empatija med prostovoljcem in uporabnikom. Sčasoma pa se vzpostavijo pristni odnosi, stkejo se vezi in prava prijateljstva. Največ pove odgovor na vprašanje prostovoljke, kdaj naj načrtuje naslednji obisk: kar jutri, ali pa ... kar vsak dan,« je nazorna Rožca Šonc.

Kot pravi Ana Ostrman, opažajo, da zlasti v lokalnih okoljih, bolj na podeželju kot v mestih, program ni neznan. »Kakšen starejši nas celo opomni, da njegovega soseda ali znanca obiskuje prostovoljka, njega pa ne, čeprav je že star. Na žalost so seznami pomanjkljivi, vsi ljudje pa se tudi ne poznajo med sabo.«

Največ je osamljenih

Projekt deluje tako, da prostovoljke in prostovoljci (ti so žal redki) iz lokalnega upokojenskega društva obiščejo sokrajane, starejše od 69 let, ki živijo na svojih domovih, in jih s pomočjo posebnega vprašalnika izprašajo, kako živijo, kako zdravi so ter kakšne potrebe in želje imajo. Vsak prostovoljec ima na določenem območju "svoje" ljudi, ki jih kasneje vnovič obišče, da preveri, ali so se razmere morda spremenile.

Preprosto povedano, sovrstniki si pomagajo premagovati stiske, ki jih prinaša starost. Med najpogostejšimi sta osamljenost in občutek, da so jih vsi pozabili. Po podatkih iz analiz programa se v kar 86 odstotkih primerov starejši že sami dogovorijo s prostovoljci, da pridejo na klepet, jim kaj preberejo ali gredo skupaj z njimi na sprehod, jih peljejo k zdravniku, prinesejo stvari iz trgovine, pospravijo stanovanje, kaj skuhajo. Zlasti je to pomembno za starejše, ki živijo doma in jih drugi programi ne dosežejo, marsikdo pa si storitev pomoči na domu niti ne more privoščiti. Kadar gre za zdravstvene ali socialne probleme (če potrebujejo pakete s hrano, denarno pomoč in podobno), pa prostovoljci obvestijo pristojne – patronažno službo, center za socialno delo, krajevni odbor Rdečega križa ali Karitas, center za pomoč na domu. Tudi dnevni centri marsikomu olajšajo vsakdan. Za strokovno pomoč najpogosteje zaprosijo pri problemih dedovanj, uveljavljanju pravic iz javnih sredstev ter v primerih zlorab. Marsikdaj dobijo nasvet kar v upokojenskem društvu, kjer delujejo tovrstne svetovalnice, ali pa jih usmerijo na prave naslove. »V zadnjem času se pogosto srečujemo s problemi deložacij, ko se ostareli zaradi danih poroštev znajdejo na cesti, primernih stanovanj ali nastanitvenih enot pa ni,« pravi Rožca Šonc. »V teh 13 letih nismo le zaznali, ampak tudi doživeli kar nekaj sprememb, ki žal niso izboljšale položaja starejših. Naj začnem z realnim padanjem pokojnin pa s spremenjenim usklajevanjem pokojnin, ki ga vse do letošnjega leta ni bilo. Da ne pozabim proračunskega znižanja sredstev za socialnovarstvene programe na ravni države, kar je imelo za posledico manj sredstev za program, pa zloglasni ZUJF s spremembo pri varstvenem dodatku in višinah cenzusov za uveljavljanje pravic, selektivno izplačilo letnega dodatka ... V tem času se je sicer spreminjala socialna zakonodaja, ki naj bi omilila položaj, a pravih učinkov ni prinesla.« Vse to se seveda kaže pri potrebah po pomoči in storitvah. Leta 2010 so imeli 22.392 pomoči, leta 2014 že 46.918, leta 2016 pa 65.898.

Prostovoljci ob obiskih odkrivajo tudi primere zlorab. »Pogosto se srečujejo s podcenjevanjem potreb starejših, tudi z zanemarjanjem, ekstremni primeri pa so redkejši. So pa to posebno zahtevne situacije zaradi več razlogov. Starejši si ne upajo spregovoriti o tem, kar se jim dogaja, saj se bojijo, da bo potem še huje. Poleg tega so storilci nasilja v večini primerov njihovi svojci in se bojijo, da bi bili kaznovani. Starejši si želijo samo, da bi živeli v miru. Če pa že spregovorijo, navadno prostovoljca prosijo, da tega ne pove naprej,« pojasnjuje Ana Ostrman. V skladu z Zdusovim protokolom o obravnavi nasilja nad starejšimi pa je prostovoljec dolžan ukrepati, kar pomeni, da nasilje prijavi policiji ali centru za socialno delo.

Mlajših prostovoljcev je premalo

Kljub najstniškim letom projekt še nikakor ni izgubil zagona, pač pa vodstvena ekipa že lep čas razmišlja o nadgradnji. Predvsem si želijo vključiti še tiste starejše, ki jih do zdaj niso. »Ob tem pa vnesti novo kakovost v pristop prostovoljcev in njihovo delovanje med obiski. Zato pa jih moramo dodatno usposobiti in seveda vključiti tudi nove,« pravi Ana Ostrman. Rožca Šonc pa dodaja, da bi radi opravili analizo kakovosti življenja starejših na lokalni ravni ter integrirani oskrbi starejših z vidika javnih in nevladnih programov. »Tudi po sprejetju zakona o dolgotrajni oskrbi, ki se tako dolgo pripravlja, brez neformalnih oskrbovalcev in prostovoljcev ne bo šlo.«

Seveda pa za širitev programa, torej za vključevanje in izobraževanje novih prostovoljcev, potrebujejo več denarja. Zdaj dobijo dve tretjini sredstev prek razpisov – trenutno so vključeni v sedemletni program ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki se izteče leta 2023, vsako leto kandidirajo tudi na razpisu Fiha. Druga sredstva iščejo pri sponzorjih. Lažje bi bilo, če bi program dobil svoje mesto v državnem proračunu, je prepričana Rožca Šonc. Nekoliko lažje delajo društva, kjer občine sofinancirajo program in jim omogočijo dostop do podatkov, pri čemer se tudi kdaj zatika. »Pomembno je, da župan prepozna vrednost dela prostovoljcev, ki izboljšujejo socialno življenje v okolju in dvigajo kakovost bivanja. Konec vsakega leta dobi od koordinatorja programa v društvu upokojencev poročilo s podatki, kako živijo starejši od 70 let v občini ter kakšne in koliko pomoči potrebujejo. Tako imajo župani tudi nekakšne smernice, kaj bi v občini lahko izboljšali.« In kot še doda Ana Ostrman, so včasih prav presenečeni, ko ugotovijo, da nekateri živijo mnogo slabše, kot so predvidevali.

Srečujejo se s še eno težavo, in sicer pomanjkanjem mlajših prostovoljcev, saj po besedah Rožce Šonc »nekaterim iz prve generacije že zmanjkuje moči«. Kot opaža Ana Ostrman, pa so tisti ljudje, ki se zdaj upokojujejo, še zelo vitalni, angažirani na najrazličnejših področjih in se neradi vključujejo v društva upokojencev. »Preprosto se ne čutijo še toliko stari oziroma ne vidijo potrebe in smisla, da se včlanijo v društvo, od katerega ničesar ne potrebujejo in ne pričakujejo. To se dogaja po vsej državi, bolj izrazito je v urbanih okoljih, na podeželju je lažje, tam se ljudje bolj vključujejo, ker imajo manj možnosti in priložnosti kot oni v mestih.« So pa tudi razlike med pokrajinami, na primer v Posavju so v projekt vključena vsa društva, velik interes je tudi v Zasavju in Spodnjem Podravju, na Primorskem, recimo, pa je vključenih najmanj društev.

Začetki na Štajerskem

Da je projekt Starejši za starejše zaživel, je zaslužna Mateja Kožuh Novak, častna predsednica Zdusa, ki pa takrat še ni bila povezana z zvezo. »Georg Soros je ponudil denar za pomoč starejšim, in ker sem ravno sodelovala pri nekem zdravstvenem projektu na Ptuju, sva se povezali z Anko Ostrman. Tako smo projekt prvič izvedli skupaj s ptujskimi upokojenci in invalidi, kasneje so začeli tudi v Ljubljani. Saj si v društvih od nekdaj pomagajo, v vsakem sta vsaj ena ali dve srčni članici, ki se razdajata. Pri tem projektu pa gre za nekaj več, za organizirano in dolgotrajno prostovoljstvo.«

Leta 2004 sta za projekt prvič prispevala denar ministrstvo za delo in FIHO, in takrat se je začelo. »V prvem letu se je vključilo 16 društev upokojencev, nato pa vsako leto še nekaj deset. Seveda smo si zamislili, da bomo kmalu vključili vse starejše. Prav tako smo si zamislili, da bo država dojela, kako pomemben je ta projekt, koliko denarja ji pravzaprav prihranimo z zbiranjem podatkov in organiziranjem pomoči. Računajte, da je okoli 4000 ljudi na terenu! Pa se žal to do danes še ni zgodilo.«

Kljub množičnosti in dolgi tradiciji pri nas prostovoljstvo ni dovolj cenjeno, se strinjajo vse tri naše sogovornice. Mateja Kožuh Novak pa povzame: »Res je, da prostovoljci delajo iz svojega veselja, a če želimo, da delajo kontinuirano in dobro, jim moramo ponuditi dobre pogoje. Predvsem pa jim povrniti stroške. Veste, naše ženske rade v hišo nekaj prinesejo, ko pridejo prvič na obisk, kakšno rožo, deset dekagramov kave. To dajejo iz svojega žepa. Da ne omenjam, koliko poti morajo opraviti. Zaradi njihove srčnosti in požrtvovalnosti smo prejeli evropsko nagrado! Prostovoljci naredijo veliko za vrstnike, pa tudi zase, saj dobijo občutek, da so koristni v tej družbi, ki žal starejše odriva na rob, namesto da bi znala izkoristiti njihove izkušnje in znanje. Sprašujem se, kako se bo država sploh spoprijela z vedno večjim številom starejših, kdo bo pomagal bolnim in onemoglim.«

Zgovorne številke

V programu Starejši za starejše sodeluje 290 upokojenskih društev oziroma 3500 prostovoljcev, ki obiskujejo starejše na domu. Teh je že 173.500 iz 136 občin oziroma 64,2 odstotka vseh starejših od 69 let. V 13 letih delovanja so prostovoljci opravili nekaj manj kot 839.000 obiskov, organizirali ali izvedli pa so 320.400 pomoči in storitev.

Prostovoljce usmerjajo društveni koordinatorji, 17 pokrajinskih koordinatorjev pa skrbi za povezovanje in usklajevanje dela, za podporo društvom oziroma predsednikom pri stikih z lokalnimi skupnostmi, javnimi zavodi in nevladnimi organizacijami ter za redna letna izobraževanja.

Anita Žmahar