Na jezero k labodom

Prosti čas | okt. '17

Še enkrat je moral priti sem, vlekli so ga premnogi spomini – še enkrat bo poskusil preživeti tak dan, kot sta bila navajena. Ni sicer naložil premnogih dobrot v hladilno torbo, kot je to delala ona, on sam ni tako natančen: sendvič, termovko in jabolko je dal kar v nahrbtnik in vedel je, da mu bo to dovolj.

Zdaj je marsikatero stvar poenostavil in vedno se je pokazalo, da je zanj dovolj dobro. Ni tako vzorno skrbel za nobeno stvar, kot je to znala ona, vendar je za preživetje znal poskrbeti. Njegove majice in puloverji so v tem samskem življenju doživeli sicer samo še hladno likanje, pa vendar se ni počutil zmečkanega, ko je hodil okoli. Vdovec Luka ga je naučil tega trika: ko je perilo suho, ga zložiš in v kupčkih pospraviš v omaro in teža pogladi blago, da je videti kot zlikano.

Potem kuhinja: vse, kar ješ na žlico, lahko skuhaš v petlitrskem loncu in zamrzneš za pet obrokov, da lahko v pol ure pripraviš kosilo. Za večerje pa se ni preveč trudil – salama ali celo slanina, malo česna in čebule in kos kruha. Jedel je, kadar je bil lačen in kar mu je prijalo ne glede na prejšnje skrbne navade, ki sta jih imela z ženo. Ona je bila medicinka, ne on, in njemu se ni treba držati njenih pravil – tako je razlagal sinovom, kadar so gledali v domači hladilnik in videli vse moške spremembe v njem.

»Človek ima lahko tudi malo veselja s tem žalostnim življenjem,« se je po navadi smejal, če so mu kaj očitali. Pa saj mu niso: radi so ga imeli in v resnici so bili ponosni nanj, da se je tako dobro prebil skozi vso žalost, ko je mama tako na hitro zbolela in umrla in ga pustila samega.

Pa ni bil dobro. Gospodinjstvo pač ni bila nobena težava, vsakdo to zmore, če se zavzame. Dolge jesenske in zimske večere odnese televizija in nedelje obiski otrok, ko jih gosti in jim dokazuje, da zmore sam pripraviti polno mizo, kot jo je včasih mama. Ne, dolgčas mu ni in dela je dovolj in nemoč ga ne pesti. Dobro pa ni. Sam je, in to je tisto, kar boli. Sam vedno in povsod: pri delu, pri zabavi in pri premišljevanju … Navadila sta se, da sta se o vsem pogovarjala, zdaj pa je sam in nima komu pripovedovati, kar se mu plete po glavi. Človek ni ustvarjen za samoto, potrebuje par, da se v očeh drugega vidi kakor v ljubečem ogledalu.

Napotil se je danes na tole pot, pravzaprav je zanj to kar pravo romanje po poti spominov. Kolikokrat sta se skupaj odpravila k temu jezeru: s kolesi, avtom, otroki, prijatelji, pa potem spet sama – vedno znova. Več kot pol stoletja je minilo od njune prve poti in zdaj je še cesta drugačna – naredili so kar dve krožni križišči do jezera. Kakšno trapasto ime krožno križišče – in zanj tudi čuden režim, nikoli ni mogel zaupati drugim avtom v krogu. In tudi danes so mu spet hupali! Mladenič, ki ga je prehitel po desni, mu je nekaj nespodobno kazal, vendar se ni pustil zmesti. Navadil se je, da se ni več razburjal nad mladimi, ki morda res obvladajo krožna križišča, vljudnosti in strpnosti jih pa očitno nihče ni učil. A danes ima v glavi in srcu pomembnejše reči, kot da bi se vznemirjal zaradi ljudi okoli sebe. Danes hodi po poteh stare ljubezni.

Na jezeru so mu sicer dali čoln v najem, pa ga je mladenič vseeno vprašal, ali bo zmogel, in tudi zanj se ni hotel zmeniti. Zmogel!

Ko je končno zaveslal v tišino med labodi in pod vejami ob bregu, si je šele lahko dovolil sproščenost. Čisto mirno je sedel, gledal labode, srkal kavo in se pogovarjal z ženo. Ja ja, zanj že ni bila mrtva! Tu na njunem starem mestu so se mu vračale mnoge njene besede in čutil je njen ljubeči pogled, čeprav ga ni videl. Tu je bila z njim.

»Prišel sem se poslovit – tole je moja zadnja pot sem. Avto bom prodal in potem ...« Potem bo šel v dom – tam bodo skrbeli zanj in on bo brez skrbi. Drugi se bodo ukvarjali s perilom in hrano, on pa bo samo še bral in se pogovarjal z drugimi bralci v domu. Toliko reči ga še zanima in tam bo imel čas! Nasmehnil se je ob pogledu čez gladino jezera daleč tja proti soncu, ki je zahajalo, in rekel: »Lepe čase sva imela tukaj. Hvala!«

In zdelo se mu je, da sonce siplje zlato lepoto na vodno gladino prav samo zanj in za njegove zlate spomine. Pa tudi za spodbudo – da bi se veselil novega, ki ga čaka.

Mira Dobravec 


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media