Tri stoletja slamnikarstva na domžalskem območju

Zgodbe | nov. '17

Slamniki za dame in gospode

Slamnikarski muzej Domžale hrani bogato dediščino tristoletnega pletenja kit in izdelovanja moških ter ženskih klobukov iz slame. Domžale so pravzaprav zrasle iz slamnikov, zato iz spoštovanja do te dejavnosti slama krasi občinski grb in zastavo.

Kamniškobistriška ravnina je bila nekoč večinoma posejana z žitom. Slamo je uporabljalo nekoč pretežno kmečko prebivalstvo za ležišča, pokrivanje streh in nastiljanje živini. V 18. stoletju pa se je na tem območju začelo hitro razvijati izdelovanje slamnatih pokrival.

Znanje iz Firenc

Slamnata pokrivala so začeli izdelovati v bližnjem Ihanu. Naučil jih je neki mladenič, ki je služil v avstrijski vojski v Firencah. Tam se je naučil izdelovanja kit in klobukov iz slame. To je bil zametek vedno bolj donosne slamnikarske obrti, ki se je hitro razširila tudi po okolici. V vsem brdskem in v velikem delu kamniškega okraja so kmečki ljudje pozimi pletli slamnate kite ter iz njih šivali slamnike.

V 18. stoletju je bilo slamnikarstvo v vaseh že razširjena obrt in pomembna pridobitna dejavnost. Spomin na to je ohranjen celo na freski v grobeljski cerkvi. Leta 1761 je baročni slikar Franc Jelovšek upodobil slamnik, snop pšenične slame in srp.

Sprva so domačini ročno šivali slamnike za lastno uporabo in prodajo na vaških sejmih. Prodajo so kmalu prevzeli kočevski in blejski krošnjarji. Sledili so jim Tirolci iz doline Defereggen. S slamnikarsko domačo obrtjo se je sredi 19. stoletja ukvarjalo 12.000 oseb. Naredili so okoli 800.000 slamnikov letno.

Slamnikarstvo je dobilo nov zalet, ko so se sredi 19. stoletja sem priselili Tirolci in sudetski Nemci. Naučili so se slamnikarske obrti in nadgradili podjetniško idejo. Uvedli so naprednejšo proizvodno tehnologijo in prodajo razširili po monarhiji in širše.

Cekarji za gorenjsko narodno nošo

Najbolj je slamnikarstvo na domžalskem območju cvetelo v letih od 1870 do 1914. Delovalo je 25 večjih in manjših slamnikarskih obratov, ki so zaposlovali okoli tisoč delavk in delavcev. Izdelali so dovolj pokrival za potrebe avstrijske monarhije, izvažali pa so v preostale evropske države. V mnogih gospodarsko pomembnih mestih so imeli svoje podružnice, tudi v Firencah in New Yorku. V najuspešnejših letih so izdelali letno več kot milijon slamnikov. Po prvi svetovni vojni pa je slamnikarstvo začelo pešati. Temu so botrovale nove politične in gospodarske razmere ter modni tokovi doma in v svetu. Po drugi svetovni vojni so nadaljevali industrijsko proizvodnjo slamnikov le v tovarni Univerzale Domžale, ki je nehala delovati leta 2003.

V slamnikarskem muzeju, ki deluje v okviru Kulturnega doma Franca Bernika Domžale, se obiskovalci seznanijo z zgodovino pletenja slamnatih kit in šivanja slamnikov. Razstavljeni so orodja, strojni in drugi pripomočki za proizvodnjo pa tudi fotografije, dokumenti in zapisi življenjskih zgodb ljudi, povezanih s slamnikarstvom. Seveda je na ogled zbirka številnih slamnikov in cekarjev, ki so postali del praznične gorenjske ljudske noše.

INFORMACIJE: Slamnikarski muzej Domžale, Kajuhova 5, 1230 Domžale, odprto od torka do petka od 10. do 12. ure in od 17. do 19. ure, tel. št.: 01 724 84 08, e-naslov: slamnikarski.muzej@kd-domzale.si

Slamnik je večen

Milka Breznik iz Domžal je zunanja sodelavka slamnikarskega muzeja, kjer obiskovalcem z veseljem pokaže, kako se pletejo kite iz slame, njena kolegica pa slamnike šiva. Srečali smo jo na letošnjem Festivalu za tretje življenjsko obdobje in povedala je, da so v njenem otroštvu večinoma vsi vaščani pletli kite in jih prodajali tovarnarjem, da so nekaj zaslužili. Kot upokojenka se je po skoraj pol stoletja spet lotila pletenja. Včasih so uporabljali le pšenično slamo, vendar nove sorte niso več votle, kot so bile nekoč. Gospa Milka zato uporablja pirino slamo, ki jo namoči, da je bolj prožna, in plete kite iz petih ali sedmih slamic. In kot pravi, je dobro narejen slamnik večen, mnogi pridejo ponj na slamnikarski sejem, ki ga v Domžalah vsako leto pripravijo v začetku junija. A. Ž., fotografija: J. D.

Besedilo in fotografiji: Franček Štefanec


Vaši komentarji


© 2019 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media