Odprt arhiv za vse obiskovalce

Prvi evropski Slovenec in prvi slovenski Evropejec

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | nov. '17

Primož Trubar

 »Moji lubi Slovenci!« S tem nagovorom nas je Primož Trubar prvi krstil za narod. Kajti slovenski narod je v 16. stoletju imel ozemlje, a so mu vladali drugi. Imel je tudi zgodovino, ki so jo prav tako usmerjali drugi, čisto zares je imel svoj jezik, ki pa je veljal za barbarskega. Trubar in drugi vidni slovenski protestanti pa so takratno slovenščino povzdignili v knjižni jezik in ji določili normo. Tako je bilo mogoče uresničiti še eno Trubarjevo misel: »Stati inu obstati.«

Če so Brižinski spomeniki (9. stoletje) najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najstarejši latinični zapis v katerem koli slovanskem jeziku, je Trubarjevo revolucionarno delo druga noga, da lahko naš narod pokončno stoji in hodi. O Trubarju in protestantizmu, ki letos zaznamuje 500. obletnico, smo se pogovarjali z dr. Danielom Brkičem, teologom, pastorjem evangelijske cerkve Dobrega pastirja v Novem mestu in univerzitetnim profesorjem.

»Pomena in vloge Primoža Trubarja ter protestantizma Slovenci žal (še) ne nosimo v svoji zavesti, še huje, Trubarja se nekako sramujemo, ne da bi sploh vedeli, zakaj,« pravi naš sogovornik. Od leta 1548, ko je moral pobegniti na Nemško, je deloval iz izgnanstva, iz »nikdirdoma«. In v izgnanstvu je ostal vse do danes. Dr. Daniel Brkič se sprašuje, kdaj ga bomo rehabilitirali, namesto da bi se ga sramovali.

Žal je Primož Trubar dolgo veljal za »nebodigatreba«, kar potrjuje tudi dejstvo, da je njegov priimek kar izginil. In ne le to. Več stoletij se slovenske mame niso upale poimenovati svojih novorojenčkov Primož. Po podatkih statističnega urada je do leta 1940 to ime dobilo le sedem novorojenčkov, šele nato se pogosteje pojavlja.

Edinstveni Trubar

Trubar kot ustanovitelj in ravnatelj »biblijskega zavoda« v Bad Urachu v Nemčiji je v dobrih štirih letih delovanja (1560–1564) poskrbel za natis za tisti čas izjemnih 30.000 knjig v hrvaščini, slovenščini in italijanščini, in to v treh različnih pisavah: latinici, glagolici in cirilici. Šlo je za prvo svetopisemsko družbo na svetu. Osebnostna struktura, domača vzgoja, socialna mreža in teološka orientiranost so bili v prid povezovanju in stalnemu dialogu z vsemi. Trubar je bil že takrat, ko nihče o tem ni niti sanjal, ekumenski in globalen. Družil se je z uskoškimi in žumberškimi popi, katoliškimi duhovniki, obiskal je zaprtega turškega pašo v ljubljanskem gradu in razmišljal o evangelizaciji Turkov, imel je stik z vsemi tedanjimi smermi reformacije, še posebej s kalvinizmom. Ko dr. Brkič našteva Trubarjeve lastnosti, poudari njegovo harmonično osebnost, nekonfliktnost, kompatibilnost … Njegova dela dokazujejo, da ni bil obremenjen s stereotipi. Predvsem pa ni bil človek kloštra, ampak svetovljan.

Trubar naj bi bil pokopan v cerkvi svetega Gala v Derendingnu. Na vratih te cerkve je spominska plošča tudi v slovenskem jeziku. »Če držijo ugibanja, da v Trubarjevem grobu ni Trubarja, pa zagotovo leži na pokopališču omenjene cerkve. Vsekakor je treba poiskati način vsaj simbolne ekshumacije; morda vsaj prenos zemlje z omenjenega pokopališča v Trubarjevo rojstno zemljo, ki jo je tako zelo ljubil.« Dr. Brkič ob tem upa, da bo, če bo le prišlo do tega dejanja, to potekalo pietetno in da Primož Trubar ne bo »plen za nabiranje strankarskih in političnih točk«.

Pomen reformacije za Slovence

dr. Daniel Brkič

Daniel Brkič nam razloži, da latinski izraz »protestare« izvorno pomeni pričevati, ne pa nekoga prepričevati. »Reformacija uči, da je treba Cerkev stalno reformirati. Trajno načelo reformacije je »ad fontes« – nazaj k izvirom, kajti voda je najčistejša pri izviru in samo žive ribe lahko plavajo proti toku, medtem ko mrtve ribe tok odnaša. Vračati se je treba na izvir čistega Kristusovega Evangelija, kajti rečni pritoki človeških naukov vnašajo umazanijo. V tem smislu je bila v času reformacije kritika prodaje odpustkov za pretekle, sedanje in celo prihodnje grehe ter za grehe rajnih. Zato je Luther zavračal »magisterium« rimske Cerkve kot edine razlagalke Svetega pisma. Ločeni osebi, ki sta vsaka na svojem bregu široke reke, lahko prideta skupaj le tako, da se vsaka na svoji strani reke vrne k izviru. Izvir je skupna točka, Sola Scriptura – samo Sveto pismo, a žal do tega (še) ni prišlo.«

Reformacija je bila za Slovence najbolj tvorno dejanje. Leta 1550 nam je dala prvo slovensko knjigo, Trubarjev Katekizem in Abecednik. Jurij Dalmatin, star komaj 37 let, je prevedel celotno Sveto pismo (Dalmatinova Biblija), ki je izšlo leta 1584, in sicer v eni knjigi z dodatkom registra besed. Slovenci smo dobili Biblijo v materinščini kot dvanajsti narod na svetu. Protestanti so dokazali, da je v jeziku, ki so ga drugi imeli za barbarskega, mogoče napisati največjo civilizacijsko knjigo. Protestant Adam Bohorič je prav tako leta 1584 napisal prvo slovensko slovnico Zimske urice proste. Dobili smo tudi prvi besednjak, Megiserjev nemško-latinsko-slovensko-italijanski slovar iz leta 1592, Trubar pa je v slovenski Cerkovni ordningi iz leta 1564 postavil pravni in ustavni red znotraj takratnih avstrijskih dežel. Sebastijan Krelj, ki je umrl star komaj 29 let, je leta 1566 napisal Otročjo biblijo z znanimi pravopisnimi in jezikoslovnimi reformami. Protestanti so zaslužni za prve tiskarne, knjižnice, glasbene zapise, zametke šolstva in slovensko narodno zavest. »A kaj, ko so protireformacijske komisije samo v enem dnevu konec leta 1600 v Ljubljani sežgale več tisoč slovenskih knjig,« nas spomni (in opomni) dr. Brkič.

Zdi se, da slovenski narod nekako taji tisto obdobje, zatajil pa je tudi Primoža Trubarja, človeka, ki nam je dal prvo knjigo in nas je prvi poimenoval kot narod. Morda bi se mu malce oddolžili že s tem, če bi prinesli v Slovenijo nekaj zemlje s pokopališča, kjer naj bi bil njegov grob, in mu postavili spomenik. Čas je, da mu priznamo mesto, ki mu pripada, in mu omogočimo vrnitev domov.  

Lidija Jež, fotografija: osebni arhiv


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media