Indonezija skozi moje oči

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | nov. '17

Plaža v Kuti na Baliju

Marca, za svoj rojstni dan, sem odpotovala v Indonezijo in obiskala nekaj otokov. Malo me je bilo strah zaradi oddaljenosti (kar 17 ur vožnje z letalom), predvsem pa sem se bala, kako bom prenašala ekvatorialno podnebje, za katero so značilne visoke temperature in vlažnost. A bilo mi je všeč in še bi šla tja.

Najprej sem bila na otoku Bali v kraju Kuta. Očarale so me dolge peščene plaže z visokimi in dolgimi valovi Tihega oceana. Idealni so za deskarje, ki so večinoma mladi turisti iz Evrope, Azije in Avstralije. Z rdečimi zastavicami je na plažah označeno, kje smejo deskati. Kopalci v morju sploh ne morejo plavati, saj jim voda sega le do kolen, zato večinoma le hodijo. Rifi ali koralni grebeni, kjer se začne globoko morsko dno, so zelo nevarni, pa še močni morski tokovi te lahko odnesejo. Poleg tega je morje precej umazano. Na obalah Balija je ogromno plastike, ki je zlasti vidna, ko je oseka. Resda smeti pobirajo in jih zlagajo v kupe, a jih po ves teden ne odpeljejo s plaž. Mrčesa sicer ni, ker območje dezinficirajo, a so smeti vseeno zelo moteče.

Prijazni domačini in odlična hrana

Domačinka v tradicionalnem oblačilu na Lomboku

Ob ekvatorju sonce vse leto vzhaja ob 6.30 in zahaja ob 18.30. Tega se zelo hitro navadiš in živiš v tem ritmu. Sončni zahodi so prav slikoviti.

Domačini na podeželju živijo zelo skromno. Večina ima zasilna bivališča brez kopalnic, a na dvoriščih imajo čudovita svetišča. Prevladujejo Hindujci, ki so prav v času mojega obiska praznovali novo leto. Vse je bilo okrašeno z ročno izdelanimi in pobarvanimi okraski iz palmovih listov. Z njimi okrasijo vasi pa tudi razpadajoče ceste. Turistom domačini radi pokažejo čudovita svetišča na kopnem, morju in jezerih. Okrog njih je vse zelo čisto. Vsi so zelo prijazni. Na obrazih se jim vidi, da so srečni. Živijo v revnih razmerah, a ne poznajo stresa, nikamor se jim ne mudi. Otroci so razigrani, radi se pogovarjajo s tujci v angleškem jeziku in se fotografirajo z njimi.

V hotelih so uslužbenci v tradicionalnih oblačilih – sarongih. Ker je turistov res veliko, gradijo številne nove hotele. Turisti lahko prespijo tudi pri domačinih, in to le za dva evra na noč. Vprašanje pa je, v kakšnih razmerah. Sicer pa sem se počutila varno, večkrat sem opazila oborožene varnostnike. Tudi ob obisku nakupovalnega središča ti pregledajo ročno prtljago.

Hrana je raznolika, veliko je zelenjave, riža, koruze, piščančje meso ter ribe so vedno na jedilniku. Kruha skoraj ne poznajo. Perutnina, ki spi zaradi varnosti pred glodavci na drevesih, se pase na prostem. Zato je meso zelo okusno. Predvsem pa sem bila navdušena nad tropskim sadjem – od kokosa, papaje, ananasa do manga in drugega sadja. Iz njih delajo tudi izvrstne sokove brez dodanega sladkorja.

Ko se voziš po Baliju, se lahko znajdeš tudi v tropskem gozdu. V njem je bujno rastlinstvo, številne ovijalke, praprot pa je zelo visoka ... Na obalah so mangrove, drevesa, ki rastejo v vodi in imajo zračne korenine. Tudi zaradi njih je gozd težko prehoden. Ob asfaltiranih cestah srečaš številne majhne opice, ki so lahko nadležne. Veliko je tudi riževih polj, oblikovanih v terasah. Riž žanjejo štirikrat na leto in ga sušijo ob cestah na plastičnih podlagah. Če dežuje, jih zvijejo. To pa je skoraj vsak dan okrog druge ure popoldne. Tropska nevihta pač.

 Zelo zanimiva točka za turiste v Kuti je restavracija Bubba Gump. V njej so razstavljeni osebni predmeti in fotografije igralca Toma Hanksa iz filma Forrest Gump. Tudi sicer je na Baliju zelo pestro nočno življenje ...

Mir in čudovita narava

Tradicionalna hiša na Lomboku

Otok Bali ima dobro prometno povezavo s sosednjimi otoki. Z ladjami pa tudi z letali. Odletela sem na otok Lombok, kjer mi je bilo še bolj všeč. Polet je bil enkraten, saj sem videla razčlenjene obale otokov. Med otoki pa so bile vidne dolge ravne temne črte. To so bili zelo visoki valovi. Otok Lombok je poseben tudi zaradi številnih zalivov s turkizno barvo morja. Tudi tu stalni valovi privabljajo deskarje. Jadralno desko si lahko izposodiš, prevažaš pa jo na motorčku, prirejenem za ta namen. Brez motorčka tukaj ne gre. Voziti morajo po levi strani. Ni semaforjev, ni prehodov za pešce, tudi prometnih znakov skoraj ni. Je pravi prometni kaos. Res čudno, da nisem videla nobene prometne nesreče.

Prebivalci so tudi tukaj zelo prijazni, skromni, mirni. Štirinajst dni sem preživela v hotelu Novotel Lombok. Hišice so grajene v tradicionalnem slogu, prekrite s slamo, v izjemno lepo urejenem in čistem okolju. Tudi hotelsko obalo čistijo vsak dan. Na njej ležijo številne školjke in raznobarvne korale – bele, rdeče, modre. Hrana je bila popolnoma naravna, dobili so celo svetovno priznanje za ekohrano. Za turiste imajo bogat animacijski program. Ali sekajo kokose ali organizirajo ogled opic v gozdu, ki jih lahko krmiš, lahko pa greš na skupinski ogled sončnega zahoda. Kot zanimivost naj povem, da vsak teden hotelsko naselje dimijo. Tako skrbijo, da ni golazni. Turisti so večinoma bogati muslimani. Ženske so na obali ali bazenu oblečene v dolge rokave, dolge hlače ter rute. Zelo pazijo, da niso izpostavljene soncu.

Ko sem se z motorčkom vozila po otoku, sem naletela na dnevni kop zlata. Vsak lahko naroči domov kamion peska, ki ga presejejo in iščejo zlato. Če ga najdejo tri grame, jim že prinaša korist.

Enkrat smo se odpeljali gledat slapove, ki so na pobočju še delujočega vulkana Rinjani mountain, ki je 3726 m nad morjem. Na njegovem pobočju je sedem vzporednih slapov. Do izvirov pa je treba iti peš. Do tja je 500 stopnic. Zaradi vročine in visoke vlage je kar naporno. A izviri so očarljivi, vidiš mavrične barve in slišiš šumenje slapov. Na vulkanskem jezeru je bil ponovni izbruh in nastala je nova vulkanska gora – kot otok sredi jezera. Enkratno. Potresi so tu pogosti. Tudi mi smo doživeli enega, a ni bil močan.

Sama v džungli

Iz Lomboka smo se z malo turistično ladjo med visokimi valovi odpeljali na otok Gili Air. Na tem otoku doživiš popoln stik z naravo. Ni motornega prometa. Vse prevažajo s konji, ki vlečejo majhna odprta vozila. En del otoka je namenjen turistom. Ob obali so razporejene hišice in je kot v pravljici. Grajene so v prvotnem slogu, so slamnate in z bujnim rastlinstvom okrog njih. Prevladujejo kokosove palme. Na drugi strani otoka pa živijo domačini, ki so tu muslimani. Večkrat na dan slišiš, tudi ponoči, kako vabijo k molitvi. Turisti se lahko kopajo v kristalno čistem morju. Prav zato je otok poznan predvsem po potapljanju (snorklanju). Opazuješ raznobarvne velike ribe pa tudi želve so vmes. Zlasti veliko jih je na morskem grebenu. Tudi hrana je naravna in sveža. Če v restavraciji naročiš ribo, jo gredo ulovit in svežo pripravijo.

Obiskala sem še sosednja otoka Gili Meno in Gili Trawangan, ki sta v neposredni bližini. Tudi na njih je vse naravno. Po otoku Gili Meno sem se sprehodila kar sama. V džungli sem srečala ogromnega legvana. Gledala sva se iz oči v oči in moram reči, da sem se kar prestrašila.

Iz Indonezije sem se vrnila zadovoljna, polna vtisov. Všeč mi je, da ima vsak obiskani otok svojo posebnost, ki jo še nadgrajuje. Predvsem pa sem navdušena nad prijaznostjo domačinov, nad naravo in hrano.

Besedilo in fotografije: Zlata Škufca Vidovič 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media