Pestrost vrtnih hortenzij

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | nov. '17

Cvetje navadne hortenzije je lahko glede na sorto belo, rožnato ali rdeče. Novejše sorte so celo dvobarvne, kombinacija bele z rožnato ali rdečo. Vse te lastnosti ohranjamo z vegetativnim razmnoževanjem.

Na vrtovih in tudi po parkih so to priljubljene cvetoče grmovnice, njihove požlahtnjene sorte pa izvirajo iz manjšega števila vrst, čeprav je v naravi njihova zastopanost precej številčnejša. Pravo bistvo vseh hortenzij je, da sledijo svojemu rodovnemu imenu in vse po vrsti zahtevajo sorazmerno veliko vode. Všeč so jim polsenčna ali vsaj zanesljivo dovolj vlažna rastišča, kjer po potrebi tudi zalivamo. V takšnem okolju sta zagotovljena primerno bujna rast in bogato cvetenje, za kar pa je pomembna preskrba z organskimi in rudninskimi gnojili.

Večji del hortenzij ima veliko in mehko listje, kar nam da vedeti, da te rastline potrebujejo veliko vode. Na to namiguje že rodovno strokovno ime Hydrangea, ki ima nekaj skupnega z vodo in vodnatostjo, po besedni zvočnosti pa spominja na hidrant in kemijski element vodik. O manj učenem imenu hortenzija, ki ga v podobni obliki uporabljajo v mnogih jezikih, velja več domnev. Po eni domnevi naj bi spominjala na to ali ono (vsekakor ljubljeno in morda celo žlahtnega rodu) deklico s takim imenom. Druge pa ponujajo stvarnejšo razlago: hortensius je izpeljanka iz latinske besede hortus, kar pomeni vrt, vrtnar pa je hortulanus

Bele, rožnate ali modre

Divje rastoče vrste hortenzij so del gozdne podrasti v vzhodni Aziji in tudi Severni in Južni Ameriki. Pri nas poznamo predvsem sorte navadne hortenzije (Hydrangea macrophylla), ki se dejansko ponaša z velikimi listi. V naravi srečujemo to vrsto najpogosteje na Japonskem, iz nje pa je nastalo veliko število vrtnih sort. Med bolj znanimi je še Hydrangea aspera, ki je doma na Kitajskem in obrobju Himalaje. Latnata hortenzija (Hydrangea paniculata) je pri nas le srednje velik grm, v manjše drevo pa zraste v svojem naravnem okolju na Kitajskem, severu Japonske in Sahalinu. Tam je del domačega rastlinstva tudi popenjava Hydrangea petiolaris, ki se oprijemlje opore podobno kot naš bršljan. Od vseh hortenzij ameriškega porekla pa je verjetno najpostavnejša hrastolistna hortenzija (Hydrangea quercifolia) z jugovzhodnih področij ZDA.

 Gojitelji modro cvetje navadne hortenzije dosežejo z dodajanjem galuna gnojilnim zalivkom. Za barvno spremembo je odgovoren aluminij, a vse sorte na ta postopek ne reagirajo povsem zadovoljivo.

Ostanimo na kratko pri navadni hortenziji, ki je najpogostejša in tudi žlahtniteljsko zelo dodelana. V svoji prvobitnosti njeno cvetje ni nikoli modro in v vrtnarski ponudbi so predvsem sorte z belim, rožnatim ali rdečim cvetjem. Z gojitveno potegavščino pa je mogoče nekatere rdeče in rožnate sorte pripraviti do tega, da cvetijo modro. A vse sorte niso primerne za to.

Vrtnarji do barvnega premika v modro rastline pripravijo s pomočjo aluminijevih ionov, ki so najenostavneje dostopni v galunu. Pravšnjo mešanico že pripravljenih popolnoma nenevarnih kemikalij je mogoče dobiti v obliki praškastega gnojila. Z raztopino že pred cvetenjem večkrat zalijemo hortenzije, vendar je za uspeh potrebna kisla talna reakcija. To pa vzdržujemo s kislo šoto, borovimi iglicami in hrastovim listjem. Neprimerne sorte, premalo kisla prst ali premalo vestno zalivanje lahko kljub vsemu povzročijo nelepo zmešnjavo sivkasto-rožnato-modrikastih socvetij. V prodaji običajno naletimo na manjše cvetoče rastline v loncih, obstajajo tudi sorte, kjer so posamični obarvani cvetovi belo obrobljeni, pri belih sortah pa lahko dalj časa prevladuje tudi zelenkasti nadih.

Odpornost, gnojenje in obrezovanje

Vse sorte navadnih hortenzij niso enako odporne proti mrazu in pri nekaterih lahko nazebejo vršički. Potem s cvetenjem ne bo nič, saj se cvetni popki postavijo čisto na konec poganjkov. Rastline, gojene v loncih in posodah, umaknemo v hladno klet, kjer prezimijo skoraj na suhem in popolnoma brez listja, tudi v popolni temi. Na vrtu pa učinke zime omilimo tako, da grmaste hortenzije povežemo in mladice zavarujemo z oblogo iz vej iglavcev. Dobro varovalo je tudi slama ali valovita lepenka, nikakor pa ne plastična folija. V naravi so lahko hortenzije do tri metre visoki grmi, a na vrtu z redno oskrbo ostajajo manjši, zato je tudi priprava na zimo enostavnejša. Nekaj višje kot navadne zrastejo latnate ali metličaste hortenzije, kamor spada tudi znamenita sorta naše belgijske rojakinje Jelene de Belder, edinstvena 'Unique'. Pri tej sorti in izhodiščni vrsti so socvetja v koničastih latih, vedno bela in le ob ocvitanju rahlo rožnata. Za manjše vrtove je nekoliko prevelika in najlepše cveti, če je ne dražimo z obrezovanjem. Tudi sargentova hortenzija (polno strokovno ime je Hydrangea aspera ssp. sargentiana) je prezimno trdna, ima kar 30 cm dolge kosmate liste in cveti s ploščatimi modrimi cvetnimi kobuli. 

Socvetja latnatih hortenzij (Hydrangea paniculata) se zaradi velikosti in svoje teže pogosto usločijo. Cvetje je lepo tudi takrat, ko že izgublja barvo, prav zanimiva pa je jesenska obarvanost listja.

Hortenzije, posajene na peščenih in sončnih rastiščih, skoraj zanesljivo omagajo, še preden se pošteno zakoreninijo. Na primernem mestu pa je rast precej bujna in temu primerne so tudi zahteve po hranilih. Če je le mogoče, prst že pred sajenjem izboljšamo z organsko snovjo, kompostom in dozorelim gnojem. Tudi pozneje dodajamo organska gnojila, zastirka na površini pa je okoli razrastišča vedno koristna. Med rudninskimi gnojili po možnosti izberemo takšna, ki ne vsebujejo kalcija, kakršna na primer uporabljamo pri slečih in azalejah. Če se nismo namenili odsluženih socvetij uporabiti kot suho cvetje za zimske šopke in aranžmaje, lahko že po cvetenju stare veje izrežemo, sicer pa obrezujemo šele spomladi. Suhi cvetni kobuli so nazadnje zanimiv zimski vrtni okras. Enoletne poganjke s cvetnimi nastavki puščamo pri obrezovanju neprikrajšane. Druge vrste hortenzij je treba še redkeje in še previdneje obrezovati.

Domače razmnoževanje in sosedje

Obrobni cvetovi v kobulih hortenzij so zanesljivo neplodni, drugače oblikovani sredinski cvetovi pa tu in tam res dorastejo v kalivo seme. A setev v domačih razmerah najbrž ne bo uspešna. Sicer pa se vse dobre sortne lastnosti dobro prenašajo le z vegetativnim razmnoževanjem. Starejše razrasle grmiče je mogoče tudi razdeliti, a to je že precej težaško opravilo. Lesnati potaknjenci ne odženejo zlahka korenin, zelnati pa ne smejo niti malo oveneti in jih je treba potakniti takoj po rezanju. Najtežja je vzgoja mladih rastlin v loncih, kjer imajo praktično vsi poganjki nastavljene cvetne popke. Zato je ta sklop opravil prihranjen za poklicne vrtnarje, pogosto celo za specializirane gojitelje. Pri njih se s hortenzijami oskrbujejo vsi »dodelovalci«, ki ponujajo cvetoče hortenzije kot lončnice.

Pri tej sorti so obodni cvetovi celo polnjenega videza, sicer pa so sterilni. Od sredinskih cvetov je mogoče občasno pričakovati kaj semena, takšna pladnjasta socvetja so značilna predvsem za sargentovo hortenzijo.

Vse hortenzije lahko na vrtu uspešno družimo z drugimi okrasnimi grmovnicami in trajnicami, ki imajo podobne zahteve glede osončenosti in prsti. Pravi lepotni učinek dosežemo šele po dveh ali treh letih po zasaditvi. Za hortenzije so zelo primerne sosede vrtne kresnice ali astilbe ter hoste. Njihove mlade in male sadike kupujemo v lončkih. Vendar lahko hosto z domačega vrta, razkošateno v skupino, delimo celo v najbujnejši rasti, le liste nekoliko prikrajšamo. Seveda je potrebna tudi senca in korenine se ne smejo izsušiti. V takšnem okolju se lepo podajo tudi vse vrste praproti in nekatere trave, navajene na senco.

Besedilo: Izidor Golob


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media