Drugih ne moremo spremeniti, sebe lahko
»Pri nas je žal miselnost taka: k psihiatru pa ja ne boš hodil, to je zapravljanje denarja, saj nisi nor. Vsak mora svoje težave rešiti sam, čeprav se ne bi nihče sam operiral ali se lotil popravljanja dragocenega avta,« je zelo neposredna Sanja Rozman, zdravnica, psihoterapevtka in avtorica sedmih knjig. Že več kot dvajset let se ukvarja z zdravljenjem nekemičnih zasvojenosti in posledic travm. Priča je številnim težkim zgodbam, hkrati pa ljudem v stiski skuša povrniti občutek lastne vrednosti in jim pomaga, da se počutijo enakovredne in enakopravne v družbi, da sprejmejo prave odločitve in se znajdejo v svetu. Čeprav je že štiri leta upokojena, še vedno veliko dela, se izobražuje, piše knjige – zadnji dve sta Umirjenost in Pogum – ter tudi na ta način opozarja na prenizko toleranco do nasilja in zlorab v naši družbi.
Slovenci nismo vajeni hoditi k psihoterapevtom tako kot Američani. Vi pa pravite, da imate vedno več dela. Ali je torej več ljudi v stiski ali postajamo bolj ozaveščeni glede duševnega zdravja?
Psihoterapevt s svetovalnimi pogovori in drugimi tehnikami pomaga popraviti ljudem situacije, kjer so se zapletli zaradi slabih izkušenj v otroštvu. Na srečo se v zadnjih desetih letih ljudje vse bolj zavedajo, da reševanje psihičnih težav zahteva strokovni pristop. Mislim seveda na resne psihoterapevte, ki imajo izobrazbo o tem, kako deluje človekova duševnost, in poznajo učinkovite tehnike. Obvezno morajo imeti tudi lastno izkušnjo, brez tega ne dobijo licence. Sicer so le zdravilci, zato se morajo ljudje pozanimati in najti pravega strokovnjaka. Previdnost ni odveč. Vsakemu pa tudi ne pustimo vstopati v svojo duševnost. Biti mora nekdo, ki mu verjamemo in zaupamo.
Zaradi katerih osebnih stisk ljudje najpogosteje poiščejo strokovno pomoč?
Večinoma pridejo zaradi nekemičnih zasvojenosti, na primer odvisnosti od hrane, iger na srečo, računalniških igric, ali pa zaradi odvisnosti od odnosov. Zadnje je skupno ime za težave, ki jih imajo v odraslem življenju ljudje, ki so odraščali ob starših alkoholikih – in teh je res veliko. Pridejo pa tudi zaradi zakonskih kriz, ki jih je povzročila ena izmed teh zasvojenosti ali pa na primer zakonska nezvestoba.
Koliko pa staranje vpliva na odnose v družini – med pari, starši, otroki …?
Seveda vpliva. Saj se družina bistveno spremeni. Spet ostane samo par, otrok, ki so leta blažili interakcije med njima, ni več doma. In pokaže se vse tisto, kar se je dolga leta med njima ali v njiju nalagalo. Prelomnica je že upokojitev. Marsikdo čuti svojo službo kot življenjsko poslanstvo, in ko to naenkrat izgine, se nekje mora poznati. Velikokrat gredo še otroci iz gnezda ali pridejo bolezni, in nenadoma padejo v življenjsko izpraznjenost. Pravzaprav se morajo na novo naučiti, kako živeti. Zato se mi zdi prav, da se pripravimo na upokojitev. Že več kot deset let sodelujem s Slovensko vojsko, ki ima za svoje prihodnje upokojence projekt priprave na upokojitev. In to je res v redu.
Delo je v naši družbi še posebej cenjena vrednota. Precenjena?
Lahko smo do neke meje zasvojeni z delom. Delo pomeni zelo močno samouresničevanje, celo čez mejo, in ko tega ni več, je marsikdo čisto izgubljen.
Danes v veliki meri živimo tako, da odlagamo zadovoljstvo za nedoločen čas. Saj veste: ko bom v penziji, bom pa … Sicer pa delamo, delamo, delamo in pozabljamo, da regeneracija in počitek prav tako spadata v ciklus dela. Potem ko pride tisti čas, se pa ne znajdemo. Ne najdemo več stvari, ki bi nas privlačile podobno kot takrat, ko smo čakali na upokojitev. Mnogi ljudje postanejo življenjsko oziroma bivanjsko izpraznjeni. Za nič ne pokažejo nekega navdušenja, veselja. Začnejo životariti in takrat marsikaj udari ven.
Na primer, kaj?
Začne te žuliti vse tisto, česar nisi naredil v življenju, pa si hotel. Tipična so razmišljanja, kot so: vse življenje sem vlagal v otroke, ki me ne cenijo; vlagal sem denar v hišo, v kateri nočejo živeti; ves svoj čas sem vlagal v službo, v kateri so po treh mesecih pozabili name …
Kako pa nekomu, ki tako razmišlja, pomagate spremeniti pogled na svet?
Lahko jim samo pomagam najti tisto notranjo iskrico, da sami pridejo do tega, kaj bi jim zdaj koristilo.
Gre za to, da si petdeset, šestdeset let tiščal dol svoje notranje bitje, to, kar v resnici si. In ga zamenjeval za mesečno plačo ali ljubi mir v hiši. Zdaj s tem, kar v resnici si, nimaš več stika, zato te nobena stvar več ne more veseliti.
V takih razmerah se aktivirajo tudi travme. Naj razložim: človek, da bi preživel, travmatične dogodke, najsi gre za fizično ali psihično nasilje, čustveni incest ali spolno zlorabo, potlači ali za silo predela posledice raznih stvari, ki jih je doživel v zgodnjem otroštvu. Sprejme določene kompromise in prepričanja, s katerimi živi. Nekaj časa je mogoče kompenzirati z neko napako v sistemu, ampak vedno težje, z vedno večjim naporom, dokler ga posledice ne pripeljejo do tega, da mora ukrepati. Notranja prepričanja, ki so nastala v času travme, držijo tako močno, da ne vidi rešitve. Zato potrebuje nevtralno zunanjo osebo, ki mu pokaže, da obstaja pot ven. In to smo psihoterapevti.
In tu je prostor za zasvojenost, pravite.
O zasvojenosti govorimo, ko ljudje izgubijo stik s tem, kar v resnici so in kaj hočejo. Pustijo se prepričati, da tega nikoli ne bodo dobili, in sprejmejo nadomestke, ki ne delujejo oziroma delujejo samo začasno. Zaradi travmatičnih izkušenj, ki jih ne morejo predelati, se zatekajo v tako ali drugačno omamo, da bi potlačili bolečino. Bodisi z alkoholom ali kako drugo drogo, z iskanjem vedno novih partnerjev, zatekanjem v delo …
Kako prepoznamo zasvojenost?
Zasvojenost je bolezen, pri kateri se možganski centri za doživljanje ugodja iztirijo na tak način, da človek ne more več čutiti ugodja, ampak se mu zdi, da bo umrl, če tega ne bo počel.
Ne gre za konkretno vedenje ali neko navado, ki jo pogosto ponavljamo, pač pa za cel sklop nečesa, česar ne naredimo zaradi tega, ker se »zadanemo« … Lažje je, ko tako vedenje poimenujemo, torej rečemo, ta je zasvojen s tem in tem, oni je alkoholik ... Tako vidimo ves potek, predvsem pa kam to pelje. Besedo zasvojen ljudje razumejo, vedo, kaj pomeni: da si hudo bolan in potrebuješ zunanjo pomoč; da boš moral resno delati za to, da se izkoplješ iz tega – in se lahko.
Se lahko zasvojenost pojavi tudi v tretjem življenjskem obdobju?
Nekatere zasvojenosti takrat še bolj pridejo do izraza, ker se življenje izprazni, ali pa so posebej rizične za starejše. Na primer igre na srečo – s tem imajo več težav v ZDA, ampak saj vemo, da slej ko prej vse zadeve pridejo tudi k nam. Tam z avtobusi ali celo letali stanovalce domov starejših vozijo v igralnice v Las Vegas.
Tudi za računalniške igrice starejši niso imuni. Povrhu vsega se v računalniškem svetu slabo znajdejo in gredo zlahka na kakšne limanice. Presenetilo bi vas, če bi ljudje po resnici povedali, koliko zlorabljajo pornografijo. Tudi to je namreč neke vrste droga, ki pelje v zasvojenost. Izrazit problem je tudi odvisnost od hrane, ki je sicer izrazitejša v mladosti, zlasti pri ženskah.
No, ena najpogostejših zasvojenosti je kajenje. To je seveda legalna droga, družbeno sprejemljiva. Čeprav škodi.
Seveda pa je na prvem mestu alkohol.
Še vedno?
V Sloveniji naj bi bilo 150 tisoč alkoholikov ali celo več. V vseh kulturah je kakih deset odstotkov zasvojenih, to je znano dejstvo. Vedeti morate, da alkoholizem ne more kar izginiti v eni generaciji, pač pa se prenaša z vzgojo in življenjskim slogom staršev na otroke. In otrok si nezavedno želi ustvariti tako družino, kot je bila tista, v kateri je odraščal. Tudi če je bila slaba, mu je domača.
Naj povem drugače: 80 odstotkov vseh težav v družinah je povezanih z alkoholom.
Ampak ne bi rekla, da opazimo toliko alkoholizma v družbi …
Seveda ne, na zunaj so družine urejene.
Če bi morala v nekaj besedah povedati, kaj je narobe s Slovenci, bi rekla: odsoten oče – največkrat alkoholik, mama pa Žrtev – pisano z veliko začetnico. Vedno najde razlog, da je nesrečna, in v drugih vzbuja občutke krivde. Za žrtev so vsega krivi drugi. Žrtve se oklepajo svoje negativne samopodobe, to je edino, kar druge ljudi prisili, da jih tolažijo, tako se lahko za hip počutijo malo boljše. Potrebujejo to, da so potrebni.
Tu pa že lahko govorimo o odvisnosti od odnosov, mar ne?
O odvisnosti od odnosa govorimo, če nam je odnos pomembnejši od nas samih. Če smo se pripravljeni tako prilagoditi, da pozabimo, kdo smo, živimo svoje življenje skozi življenje nekoga drugega. Lahko bi rekli, da se zadevamo z vplivom, ki ga imajo drugi, morda s pohvalami drugih ljudi ... Da bi kazali krasno podobo navzven, pogosto žrtvujemo svojo notranjost, prilagodimo se drugim sebi v škodo.
Partnerji zasvojenih omogočajo, da zasvojenost tako dolgo traja, ker potihoma krijejo ali opravičujejo vse neumnosti, ki jih ta oseba počne. To počnejo tiste ženske, ki se imajo za žrtev. Najhuje pa je, da cela generacija otrok odrašča v takih družinah, ob taki zagrenjeni in čustveno nedostopni mami. Odraščajo z občutkom, da niso dovolj dobri. Počnejo razne stvari – so odličnjaki, vedno pridni ali pa kar naprej v težavah, samo da bi pritegnili njeno pozornost. A kar koli počnejo, mama ni nikoli srečna. Ker ne želi biti srečna. To je tipična slovenska značilnost. Ampak veste, to se ne neha samo po sebi, pač pa se prenaša iz generacije v generacijo. Ta mama, ki je žrtev, verjetno kot otrok ni bila nikoli dovolj dobra za svoje starše, zato to prenaša na svoje otroke, ti pa naprej na svoje …
Kje pa je potem ljubezen?
Pretirano poudarjamo tisti del ljubezni, ki pomeni skrb za drugega. Ker to pomeni, da nam je mar zanj. Da nas za nekoga skrbi, pomeni tudi, da želimo imeti kontrolo nad njim. To ni ljubezen. Bistvo ljubezni je, da želimo drugemu dobro, si želimo, da bi bilo njemu »fajn«.
Kar poglejte okoli sebe, koliko je primerov. Starši, odvisni od odnosov, delajo iz zdravih otrok nemočne invalide, ki si niso sposobni sami narediti sendviča. Vendar smo starši dolžni otroka naučiti osnovnih veščin, da se bo znašel v svetu. Moramo ga pripraviti na življenje. Otrokom radi govorimo, da morajo biti pridni – tudi mi smo to poslušali v mladosti. Ne pridnosti, naučimo jih odgovornosti.
Veliko je parov, ki kar vztrajajo skupaj, čeprav imajo leta in leta težave …
Ker imajo ljudje na splošno prepričanje, da je lažje spremeniti drugega kot sebe. Ne samo da ni lažje, nemogoče je. Spremeniti je mogoče samo sebe. Spreminjati drugega je nasilje. In rezultat je odpor, ne pa ljubezen.
Koliko smo pripravljeni spremeniti sebe?
Kakor kdaj. Tisti, ki pridejo k meni, kar zelo, ker se zavedajo, da bodo morali veliko delati. Za spremembe ni nikoli prepozno ... Zelo sem na strani ljudi, ki so se pripravljeni boriti. Za tiste, ki rajši obupajo ob prvi večji težavi, pa ne želim izgubljati energije.
Kaj pa, če eden od partnerjev dela na sebi, se želi spremeniti, drugi pa ne?
Družina oziroma partnerstvo je sistem. In značilnost sistema je ta, da se mora, če se del spremeni, vse drugo prilagoditi, da bi ostal sistem v ravnovesju.
Mogoča sta dva scenarija. Ko se eden začne spreminjati, je drugi pripravljen, da se skladno s tem spremeni. In če se, lahko gresta na višji nivo, kjer so problemi lažje rešljivi. Če pa se drugi ni pripravljen spremeniti, to po navadi pomeni razhod.
Prva in glavna stvar, ki jo mora človek, ki gre na psihoterapijo, sprejeti, je: pogovarjali se bomo o tebi, ne o tem, kaj ti on/ona dela. Nikamor ne pridemo z izgovori, da sem jaz taka, ker je on tak … Če imaš okoli sebe minsko polje, nekdo pa pride mimo in stopi na mino, ni kriv on, pač pa ti, ker si nastavil mine. Sam si odgovoren za svoje sprožilce.
»Prepogosto v življenju ubiramo lažjo pot, ne prave,« je eden vaših pogostih izrekov. Kako se kaže prava pot?
Prava pot pomeni, da poiščeš vzrok težav ali bolečine in se spoprimeš z njim. Prevzeti moraš svojo odgovornost, to pa je v nasprotju s položajem žrtve. V procesu zdravljenja gre za spreminjanje načina, kako doživljaš svet. Da ubiraš prave poti namesto lažjih, verjameš vase, da to zmoreš, in imaš pravico do pravega življenja. Odvisnost je ozdravljiva, a proces je dolgotrajen.
Vendar pa marsikdo reče: »Ah, kaj 'čem, taka je pač moja usoda, prestar sem, da bi zdaj kaj spreminjal.« Kaj pravite na tako razmišljanje?
To je navaden izgovor. V resnici je življenje dragoceno, in res ne gre, da bi ga kar stran metali, ker menimo, da smo prestari. Vsak dan, ki ga preživimo, a ne najboljše kot bi ga lahko, je izgubljen. Izkoristiti svoje življenje v polnosti razumem kot neko odgovornost. Konec koncev nam je podeljen najdelikatnejši in najbolj fantastičen instrument v znanem vesolju – možgani. Za kaj jih bomo uporabili? Ali ne bi z njimi poskusili malo izboljšati tega sveta?
Zadnja leta se intenzivno ukvarjate s spolno zlorabo otrok. Podatki so pravzaprav šokantni.
Res je, dvajset odstotkov otrok je doživelo spolno zlorabo. V eni zadnjih knjig sem zapisala nekaj osebnih izpovedi, ker sem želela pokazati, da se hude stvari dogajajo resničnim ljudem, otrokom v naših domovih, naših šolah. A številke nas ne ganejo. Na podatek, da sta pri nas spolno zlorabljena vsaka četrta deklica in vsak šesti deček, se marsikdo odzove z nejevero, čeprav je verodostojen.
Kako je to mogoče?
Ne gre vedno za najhujše oblike zlorab, čeprav so tudi te vmes, pač pa za nedopustno vedenje, neprimerne komentarje, žalitve ...
Če se na primer srednješolke po telovadbi ne morejo preobleči v prostoru, kjer jih nihče ne more opazovati, če so izpostavljene opazkam in komentarjem o teži in podobno. Na tak način prihaja do zlorab. Veliko je nepooblaščenega dotikanja, božanja, izpostavljanja otrok pornografiji. Ljudje kar mislijo, da so upravičeni do komentiranja, prestopajo meje – in to brez posledic! Kolikokrat pa doma slišijo: veš, moraš biti prijazna do strička, on je naš prijatelj. Saj ni mislil nič hudega, če te je malo pošlatal po ritki. Tako govorijo večinoma tisti, ki so bili sami zlorabljeni. In tudi tisti zlorabljajo. Naši notranji sistemi tako delujejo: če si žrtev, se lahko najdeš tudi v vlogi napadalca.
Spolnega nasilja je veliko zaradi brezbrižnosti ljudi. Ni toliko neobčutljivosti, kot je zanikanja. In to se mora spremeniti.
Kako pa lahko dosežemo večjo občutljivost družbe za nasilje in zlorabe?
Tako da nehamo gledati stran, ko se kaj takega zgodi v naši bližini, in se slepiti, da to ni naša stvar. Kaj naredite, če vidite »strička«, ki na plaži fotografira tuje otroke? Ali ko slišite, da se v sosednjem stanovanju pretepajo in joka otrok? Ali ko jeste večerjo in je na televiziji sredi sobe prizor, ki je skoraj pornografski, pa otroci gledajo? In ko v časopisu preberete spet eno »tistih« zgodb o mladih dekletih iz Ukrajine, ki so jih v neki umazani kleti silili v prostitucijo. Gledanje stran omogoča storilcem njihovo umazano početje. In to počnejo ljudje, ki se imajo za poštene.
Anita Žmahar
