Lojze je bil zelo strog
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
DOBRE STARE VIŽE
Godec na koncertu
Matija Slak je svojo glasbeno pot začel pri ansamblu bratov Slak leta 1953, v zasedbi je bil tedaj tudi brat Lojze. Prvo svojo skupino, ansambel Matiček ali tudi ansambel Matije Slaka, sta leta 1975 sestavila z ženo Rozalijo, ki je v skupini pela. Leta 1995 je zbral skupino Stari znanci, je pa tudi že dolgoletni član Mestne godbe Novo mesto in Društva harmonikarjev Mirna Peč.
»Moji glasbeni začetki segajo v rosno mladost. Naša družina je namreč zelo veliko prepevala, ko sem imel 8 ali 9 let, sem že poskusil zaigrati na harmoniko, potem pa me je brat Lojze nagovoril, naj zaigram še na kakšno drugo glasbilo, da bi lahko kaj zaigrali skupaj. In tako sem se lotil igranja na klarinet,« se spominja. V novomeški glasbeni šoli je kmalu končal nižjo glasbeno šolo za klarinet, pri vojakih pa se je lotil še igranja na saksofon. Kapelnik ga je povabi k sodelovanju v vojaški godbi, klarinetistov so imeli dovolj, zato mu je predlagal, naj se nauči igranja na saksofon. Dal mu je saksofon in 14 dni časa za vajo. »Ker sem skladbe kar dobro poznal, sem tudi igranje na saksofon hitro usvojil,« je v smehu povedal.
Vsi štirje bratje so bili glasbeniki, imeli so tudi svoj ansambel, ansambel bratov Slak. V Mirni Peči so prvič zaigrali ob odprtju neke mizarske delavnice, »fešta« je trajala do šestih zjutraj.
In kako je bilo igrati z Lojzetom? »Bilo je luštno, to moram priznati, čeprav je bil zelo zelo strog. Ljudje pa so nas nadvse lepo sprejeli,« obuja spomine. A ansambel se je čez čas razšel. Sprva so vsi živeli na Jordankalu pri Mirni Peči, potem so bratje šli v Ljubljano, Matija pa v Novo mesto. Ko je bil star 16 let, se je šel učit v mizarsko delavnico pri podjetju Pionir in od tedaj se od mesta ni mogel več ločiti. Še danes živi v dolenjski prestolnici. Bratje so živeli drugje, težko so se dobivali na vajah, z mlajšim bratom pa sta morala še k vojakom. Trajalo je kar nekaj let, preden so se vsi štirje spet zbrali. V tem času pa je Lojze našel Fante s Praprotna in skupna bratovska glasbena zgodba se je končala.
Ansambel Matiček
Ovitek prve plošče
A čez čas je nastal družinski ansambel. »V ansamblu je bila tudi žena, tedaj sva namreč začela skupaj živeti, treba je bilo skrbeti za stanovanje, družino, preživetje, ampak takrat si lahko z glasbo kar dobro zaslužil. Hitro sva ugotovila, da bi bilo dobro sestaviti ansambel, pa tudi prijatelji so me nenehno spodbujali in tako je nastal ansambel Matiček,« se spominja Matija. Ansambel je bil dobro poznan na Dolenjskem, veliko so igrali na Gorenjskem, šli so tudi v Avstrijo in Italijo. Vsi člani so bili zaposleni v tovarni zdravil Krka, tako da so se lahko včasih kar med službo dogovarjali o glasbi, ne le o poslu.
A vsake sreče je enkrat konec, nova zasedba, v kateri je igral Matija Slak, je bil ansambel Stari znanci. V njem je na klaviature zaigral tudi sin, Matija mlajši, ki je danes ravnatelj novomeške glasbene šole.
Matija starejši je še naprej rad pisal tako glasbo kot besedila. Ena njegovih pesmi poje tudi o jutru. »Ah, jutra so pa na Dolenjskem najlepša, posebej ko prespim v zidanici in se zjutraj zbudim, ko ptički pojo in gledam v dolino, kjer je megla. Tako sta se mi porodila napev in besedilo za skladbo o jutru,« razloži.
Sodeloval pa je tudi s Fanti s Praprotna, ki so bili sicer pevci tria Lojzeta Slaka. Leta 1971 je imel Lojze prometno nesrečo in si je poškodoval levo roko, tako da ni mogel vleči harmonike. Fantje so že imeli podpisanih kup pogodb za nastope, in so začeli vabiti harmonikarje na preizkus sposobnosti, a ni bilo nobenega pravega. Potem pa se je Lojze spomnil, kaj pa, če bi prišel Matija. In ta je rekel, grem, pa bo, kar bo. V torek so imeli vaje, v soboto pa že prvi nastop, potem je celo leto nastopal z njimi namesto Lojzeta. Kasneje je Matija Slak s Fanti s Praprotna nekaj časa tudi prepeval.
Že od mladih nog je Matija član Mestne godbe Novo mesto, zadnjih 15 let pa je tudi član vse bolj zanimivega Društva harmonikarjev Mirna Peč. Igra na harmoniko in poje v kvartetu. »Posneli smo tudi zgoščenko in nasploh se imamo lepo,« z nasmehom zaključi klepet.
