Mirjana Borčič – pionirka filmske vzgoje 

Prosti čas | nov. '17

Mirjana Borčič

 Pri nas se le redko sliši, da bi imeli starejši in mlajši ljubitelji filma, praktiki in teoretiki sedme umetnosti ter ustvarjalci in igralci enotno mnenje o kom. Kaj šele pozitivno. Ko pa omenimo Mirjano Borčič, se vsi strinjajo, da je to izjemno pomembna gospa, ki je začetnica filmske vzgoje pri nas in je k filmu pritegnila mnoge mlade zanesenjake, ki so postali ključni akterji naše kinematografije.

Kot vodja filmske vzgoje v Pionirskem domu je vzpostavila nove temelje sodobne filmske pedagogike, razvijala otroško in mladinsko ustvarjalnost in jo popularizirala doma in v tujini. Odmevno je bilo njeno delovanje v sosvetu za film Zveze kulturnih organizacij Slovenije, v Zvezi prijateljev mladine, Republiški komisiji za film, sekciji kritikov in publicistov pri Društvu slovenskih filmskih delavcev, Unescu, v mednarodnih povezavah slovenske in tuje ustvarjalnosti, Deseti muzi, Filmskih pogovorih ob kavi, ki jih je več let pripravljala po projekcijah filmov za seniorje v ljubljanskem Kinodvoru. Poleg ogromnega števila zapisov je leta 2014 objavila knjigo Odstiranje pogleda: Spomini, izkušnje, spoznanja. Za svoje delo je prejela več nagrad, med drugim je leta 2007 prejela Badjurovo nagrado, najvišjo strokovno nagrado na področju filma, Ekranovo priznanje za življenjsko delo (2014), bronasto plaketo JSKD (1999) ter plaketo (2001) in nagrado (2013) glavnega mesta Ljubljane. Pred kratkim je premiero doživel tudi domači dokumentarec režiserke Maje Weiss Odstiranje pogleda z Mirjano Borčič, filmski portret »gospe iz ozadja«, ki je za naš prostor dragocen dokument o izjemno pomembni dami. Po ogledu filma v montaži je Mirjana skromno rekla: »To je film o filmski vzgoji, ne toliko o meni.« Toda Mirjana je za mnoge enostavno filmska vzgoja, njena ljubezen do filma pa se je začela že pred drugo svetovno, ko si je ogledala prvi film.

»To je bil Sonny boy. Nisem ga gledala v kinu, ampak ob petrolejkah na vrtu neke restavracije v Splitu, kamor smo prišli iz Komiže na Visu, očetovega rojstnega kraja. Ob projekciji sem jedla čevapčiče in žemljo. Nepozabno!« Zanimanje za gibljive slike je prekinila druga svetovna vojna. Mirjana je bila zaprta in izgnana iz Ljubljane v Zagreb. Tako se je rešila Ravensbrücka. Družina je namreč po takratnih zakonih spadala pod hrvaško oblast. Okupator pa je kljub temu poslal v Dachau njenega brata. V Zagrebu je živela pri sorodnikih, maturirala, se po vojni vpisala na fakulteto, diplomirala iz ruščine in srbohrvaščine, se poročila s poljsko-hrvaškim literarnim zgodovinarjem dr. Aleksandrom Flakerjem, začela učiti in učence vprašala, o čem bi se radi pogovarjali na razredni uri. Odgovor je bil: o filmu.

»To se mi je zdelo zanimivo, nekateri v zbornici so temu nasprotovali, ravnateljica pa mi je prisluhnila in dovolila, ker pač otroci to hočejo, da tako zapolnim razredne ure. Mogoče sem se tega lotila malce naivno, nisem še poznala metode filmske vzgoje. Imela pa sem dva spodbujevalca. To sta bila režiser in filmski teoretik Branko Belan ter Ana Kolesar, ki je na Delavski univerzi uvajala slušatelje v filmsko umetnost. Prihajala sta v našo skupino in mi dajala smernice.«

Temelj filmske pedagogike

Dozorevala je na letnih srečanjih na mannheimskem filmskem festivalu, ki je združeval pedagoge, sociologe, psihologe, praktike in teoretike filma. Tu so se pogovarjali o vseh problemih, ki so nastajali na področju filmske vzgoje, in približevanju filma mladim. »Še danes se spominjam finskega filmskovzgojnega delavca, ki se je pojavil z idejo empatije v filmski vzgoji. Pri nas o tem še nismo razmišljali. Ideja mi je zelo ugajala. V ospredje je postavila filmsko doživetje. Soočala se je gledalčeva resničnost s filmsko. Zahtevala je opredeljevanje. Metoda je razvijala filmsko pismenost in kritičen odnos do filma. Po vrnitvi v Ljubljano je postala vodja filmskovzgojne dejavnosti v Pionirskem domu, kjer je ponovno izkazala svojo življenjsko opredelitev za delo z mladimi. V tem času je vzpostavila nove temelje sodobne filmske pedagogike na Slovenskem. »Časi po letu 1955 so se začeli spreminjati. Jugoslavija se je začela odpirati tudi na filmski sceni. Po vojni smo gledali predvsem sovjetske filme Sergeja M. Ejzenšteina, Aleksandra Dovženka, Džiga Vertova. Tedaj so začeli k nam prihajati ameriški filmi, med njimi poplava slabih. Treba je bilo razvijati gledalčev kritični odnos do ponujenega, predvsem pa dober film približati gledalcu.«

Šele z njenim delom lahko govorimo o prvi sistematiki v filmski vzgoji v šolah, o novih metodah razmišljanja o vrednotah filma. V okviru ljubiteljske kulturne dejavnosti je že zgodaj znala predstaviti filmsko ustvarjalnost na način, ki ga je sprejel razviti svet. Film približati gledalcu, ga primerno izobraziti in razvijati njegov kritični ter analitični duh in razumevanje. Tako je že v okviru edicij Prosvetnega servisa znala uveljaviti vse tiste izkušnje, ki si jih je nabrala doma in v tujini. Ustanovila je vrsto zanimivih in za tedanje čase prebojnih srečevanj z ustvarjalci filma, kritiki in filmofili. Svoje znanje, inovativnost in odprtost je vtkala v študij filmske šole, ki jo je ustanovila. V svojih člankih in knjigah je postavljala temelje novih pogledov na filmsko vzgojo in s tem na bogatenje mladih generacij.

Gledalec naredi film

Kakšen je za Mirjano dober film? Kaj rada gleda? Brez obotavljanja pojasni: »Zame je dober film tisti, ki me 'zruka', pretrese, ki me sili, da iščem odgovor na neko vprašanje, da raziskujem. Tako dobimo prikaz našega časa, najdemo sami sebe. Zame v filmu ne sme biti vse jasno, ne sme biti vse lepo. Ljubim filme, ki razdražijo moja čustva in moje misli. Pogosto take filme odklanjajo. Želim, da gledalec vzpostavi odnos do filma, posredno pa tudi z okoljem.«

Večkrat so ji zastavljali vprašanja o zvezdnikih in o tem, katera je večja: Greta Garbo ali Bette Davis. »Vedno sem se odločila za Bette.« In imela je prav, kajti Bette se je potrdila kot večja. Ne le zato, ker je dobila dva oskarja, bila desetkrat nominirana zanj, ampak ker je njena kariera trajala šestdeset let, ker je bila prva ženska na čelu Akademije filmskih umetnosti, ki si je upala tožiti studio Warner Brothers in zahtevala večjo plačo ter možnost izbire, da ne sprejme nezanimive vloge. Premagala je tudi raka na dojki in možgansko kap ter ostala zvesta filmu do 81. leta. Mirjanini ljubi igralci so še Jean Gaben, Michele Morgan, Jeanne Moreau, Monca Vitti, Liv Ullman, Max von Sydow in Meryl Streep.  

Režiserji, ki jih ljubi, so predstavniki novega francoskega vala, predvsem Jean-Luc Godard in njegov film Nori Pierrot, italijanski realist Vittorio De Sica, sanjač Federico Fellini, švedski režiser Bo Widerberg, ki ga postavlja celo ped Ingmarja Bergmana, »ker odpre svet v celoti, pri Bergmanu pa iščeš pot do njegovega filma. Rada sem gledala dobro kriminalko, a jih je bilo zelo malo.« Seveda ne gre brez Alfreda Hitchcocka, a v zadnjem času rada gleda tudi skandinavske kriminalke, ker so izjemno dobre.

S svojimi prodornimi pogledi o filmu in filmski vzgoji je slovenske poznavalce in ljubitelje sedme umetnosti vedno presenečala in spodbujala. Predvsem zato, ker je bila odprta za novosti. Pogumna je njena misel o filmski vzgoji:

»Stališče filmske vzgoje, tudi moje, je, da gledalec naredi film. Ne režiser. Režiser je le tisti, ki s filmskimi izraznimi sredstvi predstavi neko idejo. Gledalec pa s svojimi izkušnjami in znanjem primerno vzpostavlja odnos do nje.« Srečna je, ker filmsko vzgojo ponovno oživljajo. Tako v Pionirskem domu, kjer je orala ledino v Sloveniji, kot v Kinoteki, Kinodvoru in pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti RS, zaključuje Mirjana Borčič.

Neva Brun


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media