Oskar Kogoj: Človek je merilo vsega

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | nov. '17

Med številnimi izdelki in študijami naravnega oblikovanja opazim v ateljeju Oskarja Kogoja prav poseben predmet – leseni propeler. »Izdelal ga je moj nono Ciril Butkovič« mi pove in doda, da je imel v Mirnu tovarno lesenih izdelkov, imenovano Cirilova delavnica, ki je po nacionalizaciji postala tovarna Iztok.« Nono Butkovič je bil zelo napreden tovarnar, saj je imel prvi v Sloveniji parno postrojenje za obdelavo lesa, ki ga je uvozil z Dunaja. Med drugim je izdeloval tudi propelerje za italijanska letala Fiat in tako dal slovenski pečat tudi italijanski tehniški kulturi.

Ko je bil Oskar še otrok, so živeli v hiši pri tovarni, od koder je izhajala njegova mama Jožefa Butkovič; te hiše se je prijelo ime »božjevoljeva hiša«. Sicer pa so Butkoviči prišli na Goriško v 15. stoletju, ko so se z območja okoli Budve umaknili pred Turki. Imeli so naziv »plemeniti«, njihov grb je še ohranjen. 

Čeprav so bili Butkoviči aktivno udeleženi v odporniškem gibanju in so veliki domoljubi, so jim po vojni denacionalizirali vse premoženje. Dedu je sicer uspelo rešiti nekaj orodja in strojev, ki jih je prenesel na italijansko stran, in tam nadaljeval delo. Toda razočaranje, da je moral iz domačega kraja, je bilo veliko. Oskar je kasneje odkupil »božjevoljevo hišo«, jo obnovil in pri tem ohranil prvotno arhitekturo s kamnito streho vred ter v njej uredil galerijo. Večina predmetov je bila uničena, s podstrešja so prinesli nepoškodovano le sliko maršala Tita … Oskar se danes ob tem le nasmehne. Se pa spominja, kako težko je njegova družina preživljala čas, ko ji je država vzela vse, kar je spravila skupaj. Da pa ga ne bi bremenila grenkoba, pravi, da je treba ta dejstva pač sprejeti v kontekstu tistega povojnega obdobja, ne pa gojiti zamer in jeze.

Oskarju Kogoju je veliko pomenilo, da so na otvoritev njegove galerije (pred 19 leti) prišli takratni predsednik Milan Kučan, predsednik SAZU Janez Bernik, dr. Janez Bogataj in Oskarjev učenec, slikar Milan Kisovec ter umetniki z obeh strani meje. To je bil velik dogodek, galerija pa je dosegla širok odmev, takoj je postala znana tudi v tujini. Danes jo uspešno vodita in celo širita v tujino Oskarjevi hčerki Katjuša in Nataša.

Nono Milan Kogoj

Drugi Oskarjev nono Silvij Kogoj je imel tako na slovenski kot italijanski strani sedem mesnic. Priimek Kogoj je na italijanski strani pogostejši kot na slovenski, povezani pa so z oglejsko kulturo in zgodovino oziroma so potomci Venetov (tako kot večina Slovencev, doda Oskar Kogoj). To je še eno področje, ki mu namenja veliko svojega raziskovalnega dela. Utemeljuje, da so naše korenine slovansko-venetskega izvora. Kogoj je pozoren raziskovalec svojih in naših prednikov ter pozoren analitik simbolov, tudi tistih, ki se skrivajo v govorjenih jezikih. »Priimki, ki se končujejo na -oj, so bili nosilci spiritualnosti, duhovnosti,« pojasni in razlaga tudi simbole na znameniti vaški situli. Opozori, da prizor, kjer je nad konjem, ki je sicer pogosto upodobljen, tokrat edinkrat upodobljen sokol garuda. »Na drugem prizoru pa je edinkrat upodobljen moški s klobukom, na rami pa ima vtetovirano sliko tega sokola, kar napoveduje prihod Avatarja.«

Pet stricev in veliko znanj

Oskarjev oče je bil tako kot nono mesar, pravzaprav »praščar«. Izraz pomeni čarobni mož za prašičke, ki je znal poskrbeti, da žival ni trpela. Zakol je bil cel obred – pred tem prašiček tri dni ni smel jesti, nato pa so mu ob slovesu ponudili vse najboljše. Oče mu je šepetal v uho čarobne besede. Tako so družine dobile meso živali, ki ni trpela, in s tem mesom so se še dolgo hranili. Oskar je bil zelo navezan na očeta; z njim je hodil po vaseh, od malega spremljal ta posebni postopek in od takrat je tudi on »praščar«.

V družini Oskarjevega očeta je bilo pet bratov, ki so obvladali marsikateri poklic – tako je bilo pet mesarjev, pet zidarjev, pet mizarjev in pet kmetov. V Oskarjevi družini pa je bilo šest otrok – pet bratov in sestra. Brata Ivan in Ivanček sta umrla takoj po porodu. Sestra Zorka Šulin se je posvetila svoji družini, brat Marko Kogoj je uspešen bančnik, Jože Kogoj pa je podjetnik in tudi začetnik izdelave zaščite za telekomunikacije.

Kljub vsemu – umetnost

Oče je seveda želel, da gre Oskar v šolo za mesarja, mama pa si je želela, da bi postal duhovnik. Toda k sreči je bil v bližini profesor Silvester Komel, ki je starše nagovarjal, naj ga vpišejo v ljubljansko šolo za oblikovanje. Tukaj pa se je vmešala nona, ki je bila iz družine Mozetič židovskega porekla: »Da bo umetnik, to pa že ne! Kako bo pa živel, saj bo revež!« Da bi dokazal obratno, je Oskar kot dijak koval okrasne broške in jih prodajal v trgovini z umetniškimi predmeti, imenovala se je Borec. Broške so šle dobro v promet, denar pa je vse leto skrbno hranil in ga nato skrivaj porazdelil po nonini spalnici. »Kje si pa vzel ves ta denar?« je začudeno vzkliknila, ko je vstopila v svojo sobo. Ko ji je dokazal, da ga je zaslužil z umetnostjo, je bila zadovoljna.

»V šoli v Križankah smo imeli same odlične profesorje,« se spominja Oskar Kogoj. Tako odlične, da je po triletnem šolanju mimogrede naredil sprejemne izpite na beneški šoli za industrijsko oblikovanje (Istituto Statale d'Arte, Corso Superiore di Disegno Industriale), ki je veljala na svojem področju za najprestižnejšo v Italiji, v mednarodnem prostoru pa je bila takoj za slovito nemško šolo Bauhaus. »Tako sem iz šole, ki je bila v nekdanjem samostanu v ljubljanskih Križankah, prišel v šolo, ki je bila v nekdanjem samostanu sv. Karmela v Benetkah.«

Že na sprejemnih izpitih je bil najbolje ocenjen. Profesor, ki je vodil sprejemno komisijo, je vzkliknil: »Viva Tito!« Na tej šoli je po diplomi deloval kot asistent, hkrati pa je sodeloval s studiem Baby Mark v Milanu pri oblikovanju predmetov za otroke. Kasneje je bil sodelavec razvojnega inštituta tovarne pohištva Meblo v Novi Gorici, od leta 1971 ima status svobodnega oblikovalca.

Nature design

Že kot študent je bil Oskar Kogoj zelo cenjen. Njegov pristop k oblikovanju je sledil linijam narave – bil je začetnik gibanja Nature design. Raziskoval je naravo ter študijsko prepotoval velik del sveta – od Skandinavije in večjih evropskih držav do ZDA, Južne Amerike, Tajske, Japonske in Afrike. Kot široko po svetu uveljavljenega umetnika, so ga Benečani »potrdili za svojega«. Postal je član Akademije za umetnost in kulturo Beneške republike (Università Statale d'Arte). Kam ga uvrščajo njegovi študentje, so povedali tudi s tem, ko so mu podarili rdeče čevlje, simbol beneških dožev.

Njegova dela so v več kot sto muzejih po svetu, tudi v stalni zbirki Muzeja moderne umetnosti v New Yorku (s področja industrijskega oblikovanja), nekaj Kogojevih skulptur je v stalni zbirki Muzeja moderne umetnosti v Budimpešti. Je dobitnik številnih tujih priznanj in nagrad, doma pa je med drugim prejel tudi nagrado Prešernovega sklada.

Oskar Kogoj še vedno veliko ustvarja. Zadnja kolekcija nakita, ki je nastala v sodelovanju z Zlatarno Celje, se imenuje Skrivnosti. Nakit, ki ga je oblikoval, je povezan s tremi simboli – soncem, lingamom (jajcem, ki velja za najpopolnejšo in zato božansko obliko, ki ji je pridružil kulturo idrijske čipke in ju združil v energetsko rožo) in venetsko golobico. Ta ima za rast Slovencev velik simbolni pomen – predstavlja mikro- in makrokozmos, ki sta povezana z ljubeznijo in božanstvom.

Poleg Kogojevega umetniškega dela je odmevalo tudi njegovo pedagoško delo; mnogi njegovi študentje so profesorji na raznih akademijah po svetu. Pred kratkim ga je zelo razveselila pozornost bivšega študenta dr. Olivaresa, ki je predavatelj v Veracruzu v Mehiki. Slovenko, ki je študirala pri njem, je prosil, naj obišče Oskarja in mu izroči darilo ter tople pozdrave. 

Kogojeve ženske

Oskar in njegova žena Tatjana sta se poročila v samostanu Kostanjevica pri Novi Gorici, kjer je grobnica francoskih kraljev Burbonov. Ustvarila sta si čudovit dom. Vse ima svoj pomen, posebno pozornost posvečata slovenski dediščini in bogati zgodovini, ki se je darežljivo dotikala tudi naših krajev; v bližini Mirna je dokazano nekaj časa deloval tudi Leonardo da Vinci.

Oskarja in Tatjano skrbi sedanji svet, ki – kdo ve zakaj – drvi v disharmonijo. Zato sta vesela, da njuni hčerki in tri vnukinje živijo v objemu narave, harmonije in lepote. Starejša hčerka Katjuša je hodila v srednjo šolo za oblikovanje Maksa Fabianija v Gorici, nato pa je v Vidmu študirala kulturno dediščino. Že pred desetimi leti ji je oče predal galerijo. Nataša pa je delovna terapevtka in andragoginja, toda kljub dvema diplomama zaposlitve ni dobila, zato se je pridružila sestri in skupaj vodita galerijo. Zelo sta uspešni, pravi oče in pove, od kod vse dobivata naročila. Njegovi izdelki so tudi med protokolarnimi darili naše vlade.

Razveseljujejo ju tri vnukinje – Neomi, ki je stara deset let, Ela jih ima sedem in Pia pet. Čeprav je še majhna, je že v šoli in nonu Oskarju pomaga tudi tako, da mu hoče zavezati čevlje. Vse tri ustvarjajo z nono Tatjano čudovite podobe na kamnih in pravijo: »Delale bomo v galeriji, ko bomo zrasle.«

Lidija Jež, fotografija: osebni arhiv


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media